Na koncu svoje kolumne prejšnji četrtek sem zapisal, da bi se Slovenci morali končno odločiti, ali jih bolj privlači evro-ameriška demokracija ali azijska avtokracija. Moral bi dodati še Afriko. Te smo se spomnili nekaj dni nazaj, ko je v Singapurju umrl znameniti afriški avtokrat, voditelj Zimbabveja (nekdanje Rodezije) Robert Mugabe. Mugabe je postal ministrski predsednik istega leta, kot je umrl jugoslovanski avtokrat Tito. Mugabe je bil na Titovem pogrebu, ki so se ga udeležili znameniti diktatorji: Hafez al Asad, Leonid Brežnjev, Omar Al-bashir, Sadam Husein, Kenneth Kaunda, Sékou Touré … Najbrž nikoli prej in nikoli pozneje na beograjskem letališču ni bilo toliko predsedniških in vladnih avionov kot maja 1980.
Vladni in predsedniški avioni sami po sebi niso nič spornega, diktatorji pa imajo običajno večje in dražje. Poleg številnih limuzin, ladje Galeb in Modrega vlaka je imel Tito, kot se spodobi za komunistične voditelje, več avionov: od Douglasovega DC 6 in caravelle do boeinga 727.
Drnovškova oz. Ropova vlada sta med letoma 2001 in 2004 kupovali nov vladni avion – falcon 2000 EX, nato pa sta se ga zaradi visokih stroškov, ki so pomemba sestavina vsake demokratične politike, tudi znebili. Slovenija je kupljeni in plačani falcon z izgubo oddala v najem neki inozemski korporaciji, ki ga je – zanimivo! – vrnila šele Pahorjevi vladi leta 2009. Medtem ko sta Drnovšek in Rop letala s starim learjetom ali najemala letala različnih podjetij, je Janševa vlada uporabljala redne letalske linije. Po letu 2009 so se stroški za vladni falcon čudežno znižali in poslej so ga slovenski državni predstavniki veselo uporabljali brez nadležnih medijskih pripomb, ki so bile odločilne za transakcije pred nastopom Janševe vlade.
Stari in novodobni diktatorji
Diktatorsko klasiko seveda predstavljajo Franco, Hitler, Horty, Mussolini, Pavelić, Tiso … v času mojega življenja pa je zaslovel recimo ajatola Homeini, ki so se mu v najnovejšem času približali še Erdogan, Putin in Ši Džinping. Seznam diktatorjev, ki so bili priljubljeni gosti jugoslovanskih medijev, posredno pa milijonov domov in pisarn po Jugoslaviji, je dolg. Na njem so seveda vsi partijski sekretarji oz. voditelji Sovjetske zveze in njenih satelitov, poleg njih pa revolucionarji kot Idi Amin, Siad Barre, Fidel Castro, Mao Cetung, Moamer Gadafi, Kim Il-sung in njegovi potomci, Gamal Abdel Naser, Charles Taylor … Glede na to, da so se objemali in poljubljali s Titom, smo jih imeli radi tudi njegovi podložniki. Nekaj simpatij zanje je ostalo v samostojni Sloveniji in ne spominjam se, da bi jih javno sramotili, kot sramotijo npr. Donalda Trumpa, Viktorja Orbana ali Jarosława Kaczyńskega.
Ob vseh teh imenih in oznakah se pojavlja vprašanje, ali je bil diktator npr. Mihail Gorbačov, o katerem pravimo, da ima zasluge za konec hladne vojne, Vladimir Putin pa ga krivi za propad Sovjetske zveze? O Gorbačovu, ki je bil generalni sekretar sovjetske komunistične partije, je pokojni zunanji minister Gromiko izjavil, da ima “lep nasmeh”, ampak “železne zobe”. Na to sem se spomnil, ko sem slišal ministrico Bratuškovo reči, da bo “grizla”, če ji bodo metali polena pod noge. Nekako v isti sapi kot o ugrizih je Bratuškova govorila o tem, da je bila “izvoljena” in da ima za ugrize nekakšno licenco. Ob tem se postavlja vprašanje, ali volivci odobravajo grizenje: v demokracijah je za podporo grizenju in grižljajem potrebna parlamentarna večina. Spomnimo, da Bratuškova ni bila izvoljena v Državni zbor in da je po volitvah nastala manjšinska vlada, za katero ni povsem jasno, ali ima mandat za grizenje. Spomnimo se tudi zapletov, ki so jih nekoč doživljale slovenske vlade, npr. Drnovškova pa Bajukova, ki jima je manjkal en sam glas.
Kako odpraviti ostanke diktatur?
Seveda poznamo različne diktature. Večinoma imajo diktature po enega diktatorja, ki sam odloča, kaj je prav in kaj ni, in podložnikom zapoveduje v skladu s takšnimi odločitvami. Navsezadnje je “diktatura proletariata”, ki smo jo spoznali tudi pri nas, odvisna od vrhovnega proletarca, ki se običajno vozi v blindiranem mercedesu, ker ga je strah udarov, zarot in revolucionarjev, ki ga spominjajo, kako se je mogoče povzpeti na oblast. Diktatorju zadošča ena sama stranka, ki običajno zasede cel parlament, če ta sploh obstaja. Diktature so po drugi strani lahko fleksibilne in dinamične. V nekaterih državah imajo oblast ožje ali širše skupine somišljenikov. Đilas takšne skupine ponazarja s primerom komunistične partije, ki si je vrh vsega za uspešno vladanje ustanovila vladajoči razred. V komunističnih državah je proces drugačen kot v demokracijah: tam si družbeni razredi ustanavljajo stranke.
V nekdanjih diktaturah, ki so po koncu hladne vojne postale demokratične, navsezadnje celo članice Nata in Evropske unije, se je povsod postavilo vprašanje, kako odpraviti ostanke diktatur in diktatorjev. Jugoslovanska diktatura je seveda propadla, vprašanje o ostankih pa se je pojavilo v njenih naslednicah, tudi v Sloveniji. V teh državah diktatorji, recimo voditelji komunističnih partij praviloma niso imeli možnosti, da bi ohranili svoje diktatorske položaje. Ti voditelji in njihove partije so so se pritajili in preimenovali, večinoma v socialne demokrate in socialdemokratske stranke. Še važnejše od preimenovanj in ohranjanja materialnih “pridobitev socializma” pa je, da so se – ko so si zacelili rane po izgubi formalne oblasti in ko so zakrpali od demokratičnih sprememb natrgana omrežja – dokopali do odločilnih položajev v zaledju, za hrbtom demokratičnega režima. Demokratični režim, ki je veljal relativno kratek čas Demosa, nato med letoma 2004 in 2008, deloma tudi pod Drnovškom, je bil neizkušen, predvsem pa prezaposlen z ustvarjanjem države od ustave in vojske do diplomacije. Marsičesa, kar se je dogajalo za njegovim hrbtom, preprosto ni videl.
Večina diktatur pozna eno samo stranko. Postavlja se vprašanje, ali obstajajo diktature z več strankami in, ali smemo posamezne večstrankarske sisteme imenovati diktature? Ko odgovarjamo na to vprašanje, naletimo tudi na slovenski primer. Slovenski primer ni edinstven, vendar zasluži temeljito analizo, bistveno bolj temeljito od tukajšnje.
Vlogo diktatorjev prevzeli strici iz ozadja
V Sloveniji so se za hrbtom demokracije razvijala državna in javna podjetja; množili so se različni zavodi, ustanove in agencije; nastajali so večji in manjši fevdi na področju izobraževanja, energetike, zdravstva; posebna pooblastila so si pridobili različni skladi, banke in zavarovalnice … Značilnost tega zahrbtnega omrežja je, da razpolaga z donosnimi službami, zaščitenimi in javnemu pregledu nedostopnimi privilegiji. Direktorji in upravitelji teh ustanov si delijo mesečne plače, ki presegajo 10 tisoč evrov, nagrade in odpravnine, ki uradno oblast postavljajo v nedostojen in podrejen položaj. Nekaj časa so se pri predsedniku republike, v parlamentu in v vladi pojavljale pritožbe o “stricih iz ozadja”; kar je druga beseda za anonimne mogotce; v najnovejšem času pa je uradna oblast izrazila interes, da bi bili tudi njeni člani plačani enako kot direktorji omenjenih ustanov. Pravijo, da si predsednik vlade zasluži vsaj takšno plačo kot direktor zdravstvenega doma.
Na prvi pogled se zdi, da v Sloveniji zapovedujejo (diktirajo) strici in mogotci iz ozadja (iz zadnjih sedežev, iz druge vrste) … Njihova diktatura deluje v miru in udobju. Ni se jim treba ukvarjati z urejanjem državnih zadev. Diktatorji za te vsakdanje podrobnosti postavljajo dovzetne predsednike in ministre. Dovzetni predsedniki in ministri se sicer vozijo s falconom, še bolj od njih pa uživajo “piloti” in “kontrolorji poletov”. Stranke jih ne zanimajo, število teh je nepomembno in neomejeno. Vedno nove predstojnike strank izbirajo glede na zanesljivost in že omenjeno dovzetnost; finančno in medijsko jih ustvarjajo in podpirajo po potrebi. Stranke se včasih imenujejo Državljanska lista, Koper je naš, Pozitivna Slovenija, Verjamem ali Zares, največkrat pa se predstavljajo kar z imeni svojih predstojnikov: Bratušek, Cerar, Šarec, Virant…
Druga teorija je, da strankarski prvaki – poleg tega da uporabljajo falcon – tupatam pilotirajo in kontrolirajo polete, pri tem pa ves čas razmišljajo o zasilnih pristankih in padalih. Ko se njihov mandat neha, jih čakajo petkrat bolje plačane službe, ki so si jih pripravljali med poleti. Ne glede na vse bi bilo bolje, ko bi se Slovenci v dilemi med diktaturo in demokracijo odločili za drugo. Kako naporna in zoprna je, vidimo v britanskem primeru. Namesto, da bi Johnson zvezal roke parlamentu, je ta zvezal roke Johnsonu. Demokracija je zoprna in naporna. Pri Angležih od leta 1215 (Magna carta).
dr. Dimitrij Rupel