Demokracija ali avtokracija?

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Po večletnem premoru in po zaslugi prijaznega vabila svojih nekdanjih sodelavcev na MZZ sem ta teden sodeloval na 14. Blejskem strateškem forumu. V času tako imenovanih ministrov za zunanje zadeve Žbogarja in Erjavca se nisem mogel pripraviti k sodelovanju, navsezadnje je prvi zagrešil washingtonsko depešo, zaradi katere so leta 2008 razdejali slovensko veleposlaništvo v Beogradu, Erjavec pa me je leta 2013 vrgel iz službe. Nastopil sem torej – skupaj z dvema Slovencema, moderatorjem Charlesom Powellom, državno sekretarko iz Romunije, predstavnikom EBRD, predsednikom organizacije Civico iz Bruslja, nemškim diplomatom in bivšim predsednikom italijanske vlade Enricom Letto – v “panelu” z naslovom “Kaj čaka novo Evropsko unijo?”. Na začetku sem povedal, da sva Blejski strateški forum pred 14 leti izumila in postavila na noge s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo. Ta podatek je bil vsa leta v glavnem zamolčan, zato sem ga izgovoril. V začetku je Bled obiskovalo več znanih državnikov, tokrat pa forum odlikuje množičnost.

Prvi dan sta na forumu med drugimi nastopila slovenski predsednik Pahor in Kersti Kaljulaid, predsednica Estonije. Komaj sem prestopil prag hotela Golf, ki se zdaj imenuje Rikli balance hotel, so mi prijatelji povedali, da je bil nastop Estonke odličen, Pahor pa da se je zapletel v nekakšen škandal z izjavo, da ne podpira članstva Turčije in Ukrajine v EU. To je menda zelo razburilo  turškega zunanjega ministra Mevlüta Çavuşoğluja.

Kot sem uganil iz pripovedi in iz programa, je bil letošnji Bled v znamenju agitiranja za vstop držav zahodnega Balkana v EU in čustvenih govorov o podnebnih spremembah, ki jih – mimogrede povedano – ne moreta sami zaustaviti (oz. rešiti) niti Slovenija niti Evropska unija. Nekaj podobnega bi lahko rekli – če se spomnimo Junckerjevih izjav, da morajo pred vstopom rešiti mejna vprašanja – tudi o državah zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, Severna Makedonija, Srbija).

Pred začetkom našega panela je z nekakšno panoramo nalog EU v času hrvaškega predsedovanja nastopil zunanji minister Radman. Podobno kot aktualna slovenska vlada tudi hrvaška ne pove, da predsedovanje EU po Hermanu Van Rompuyu (2009), tj. odkar ima Evropski svet stalnega predsednika in odkar mu po sistemu rotacije ne predseduje več predsednik vlade ali države, ni več zelo pomembna operacija. Z drugimi besedami: hrvaški minister je z napovedmi o delovanju Hrvaške v EU prihodnje leto pretiraval. Domnevam, da so mu govor pripravili sodelavci, saj dobrovoljni mož gotovo ve, da je predsedovanje članic v primerjavi s komisijo, parlamentom in stalnim predsednikom ES hudo omejeno. Radmana poznam več let, zato sem se z njim in njegovim veleposlanikom (Grigićem) prijateljsko pozdravil. Izrazil sem svoje prepričanje, da bi se morali slovensko-hrvaški prepiri nehati.

Od vseh panelistov mi je bil najbolj všeč Enrico Letta, ki je izrekel dve pomembni misli:

  1. da se je svet, odkar imajo ljudje po dve identiteti (običajno telesno in identiteto, ki jo predstavlja mobilni telefon), drastično spremenil, in
  2. da je potrebna nova, lahko tudi posebna in delna pogodba EU o migracijah.

Evro-ameriška demokracija ali azijska avtokracija
Sam sem v izredno skopo odmerjenem času govoril o Ljubljanski pobudi oz. o osnutku evropske ustave, ki jo je pripravil Peter Jambrek, in jo primerjal s programom nove predsednice komisije von der Leyenove. Evropska ustava se mi zdi potrebna iz dveh razlogov: ker aktualne pogodbe ne rešujejo problema migracij, ki je eden poglavitnih problemov naše celine; in zaradi novega položaja po brexitu, ko se pojavljajo nove priložnosti za “vzhodno krilo” EU, tj. za 11 bivših socialističnih držav od Baltika do Jadrana in Črnega morja. Mimogrede sem kritično ocenil stališča o Slovenji kot svetilniku demokracije sredi morja zaostalih držav, kot so Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška. Menim, da Slovenija bolj kot na francosko-nemški vlak spada v evropsko vzhodno krilo, kjer bi našim razmišljanjem po vsej priliki lažje prisluhnili kot v Parizu ali Berlinu, o katerih je seveda treba govoriti z najglobljim spoštovanjem. Sprašujem se namreč, ali obstaja kak francosko-nemški vlak – ali ne obstajata nemara nemški in francoski vlak.

Zanimivo se mi zdi, da sta slovenska kolega (Mally in Peterle) ne glede na italijanski predlog in slovensko ponudbo Ljubljanske pobude dvomila o smiselnosti nove evropske pogodbe oz. ustave, češ da bi se v primeru, če bi začeli takšno razpravo, ukvarjali samo z institucijami in ne z važnejšimi nalogami, kot je npr. proračun. Slovenci smo po vsem videzu, ko gre za evropske zadeve in zunanjo politiko, še daleč od složnega nastopanja.

Enrico Letta, ki je leta 2013 postal predsednik italijanske vlade (in vodja koalicije Demokratov, Berlusconijevega Ljudstva svobode in Montijeve Državljanske izbire), je omenil še eno novost prihodnje svetovne ureditve. Namesto G7 nastaja G2, tj. druženje ZDA in Kitajske. Slovenci bi se po vsej verjetnosti morali enkrat odločiti, ali jih bolj privlači evro-ameriška demokracija ali azijska avtokracija?

Dimitrij Rupel