Ste se kdaj vprašali, koliko invalidov imamo v državi? Včasih smo dnevno spremljali afere, povezane z denarjem, ki so si ga invalidske organizacije delile na samo njihovemu vodstvu znan način. V zadnjem času o njih ne slišimo praktično ničesar več. Invalidi so zanimivi za medije, če se ravsnejo. Drugače ne.
Ko si gibalno sposoben, res redkokdaj pomisliš na tiste, ki to niso. Osebno, priznam, da z nejevoljo, ko vidim ogromno praznih parkirnih mest pred trgovino, ki prodaja različen gradbeni material. Takrat se vprašam, ali se bo kdaj 20 invalidov ob istem času pripeljalo v trgovino po vrečo cementa ali keramične ploščice. Predpisi o parkirnih mestih za invalide včasih res presegajo mojo pamet. Pred trgovinami z živili ali večjimi nakupovalnimi centri jih ni toliko kot pred trgovino z gradbenim materialom. Ampak to samo mimogrede. Nihče, ki je že kdaj začutil, kaj pomeni, da te boli “križ” ali da imaš nogo ali roko v mavcu, ne bo nikoli zapeljal na mesto, namenjeno invalidu. V to sem prepričana, čeprav me ravno takrat, ko me boli hrbtenica, najbolj moti, da zgolj dejstvo, da nimam neke odločbe, pomeni, da ne smem parkirati v bližini.
Ampak mislila sem, da imamo v Sloveniji korekten odnos do ljudi, ki so gibalno ovirani. In da jih sprejemamo kot vse druge oziroma jim z veseljem priskočimo na pomoč, če le-to potrebujejo. Zato me je v tem tednu prizadelo ravnanje ljubljanskega okrožnega sodišča do moje kolegice. Upam, da mi ne zameri, ker bom pisala o tem. Vesela sem, da sem jo spoznala in da sva se spoprijateljili, kljub razliki v letih, v času, ko je bila še zdrava. Tako jo poznam takšno, kot je, moj odnos do nje ni rezultat sočutja, temveč, kot rečeno, večletnega prijateljstva. Prijateljici sva postali pravzaprav v času, ko je bila ona tista, ki mi je bila v oporo, ki me je znala potolažiti, in če ji lahko vrnem uslugo sedaj, to naredim z največjim veseljem. Pa ne prosi velikokrat.
Neprimerni prostori sodne palače
Konvencija ZN o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008, zahteva enakopravnost invalidov na vseh življenjskih področjih. V 9. členu konvencija navaja, da je potrebno invalidom omogočiti dostop do fizičnega okolja enako, kot vsem preostalim. Nenazadnje tudi Ustava RS v 14. členu določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na invalidnost. Zakon o ratifikaciji Konvencije ZN je bil objavljen leta 2008, v mesecu aprilu. V času vlade Janeza Janše. Saj veste, tiste vlade, ki je vse po vrsti izključevala. Žal dlje od ratifikacije konvencije nismo prišli. Sprejeli smo pravilnik, ki pa je bil ravno v tistem členu, ki določa objekte, ki morajo biti brez ovir dostopni vsem, razveljavljen na ustavnem sodišču in sedaj ne velja. Pustimo, da je ta člen razveljavljen že od leta 2009 in ga nobena vlada in nobeno ministrstvo ni popravilo. Zakon o graditvi objektov pa velja samo za novogradnje. In za ljubljansko sodišče vemo, da ni novogradnja. Ima pa, baje zaradi prostorske stiske, po Ljubljani v najemu kar nekaj prostorov. Gospodarski oddelek, ki je na Miklošičevi (najeti prostori so bili v lasti “NPU Pogačarja”), je še za povsem zdravo osebo v tako neprimernih prostorih, da se zaveš vsakega kilograma, ki si ga pridelal preko zime. Ne samo da ni dvigala, hodniki so tako ozki, da bi lahko, če bi si zaželel, praktično oplazil s telesom vsakega sodnika, odvetnika ali stranko – ali oni tebe -, s katerimi se srečaš na hodniku. Klop, ki ti jo sodišče nameni za čakanje, pa je dejansko sprojektirana samo za anoreksične stranke ali odvetnice.
Sodišče povsem neprimerno obravnava invalidne osebe
Tudi glavna sodna palača na Tavčarjevi ne omogoča gibanja z invalidskim vozičkom, saj so po hodnikih med razpravnimi dvoranami nivojske stopnice. Ampak dve ali tri stopnice lahko človeku na invalidskem vozičku vsak mimoidoči pomaga premagati. Zadrega moje kolegice, ki se bori za pravice svojih strank, tudi na invalidskem vozičku in s pisanjem odgovorov, saj trenutno ne more govoriti, pa vseeno obstaja. Imamo pa tudi del sodišča v zgradbi, kjer se nahaja Ljubljančanom bolj znana Kinoteka. Večina vas tega ne ve; stranke, ki s težavo odpirajo vhodna vrata, tam vprašujoče gledajo kam, preden zagledajo še ena stranska vrata, ki se odpirajo direktno na stopnišče, pa si prostore za vedno zapomnijo. Torej težka vrata odpreš k sebi, stopiš nazaj, nato hitro stopiš na stopnico in za tabo se vrata zaloputnejo. Mislim, da so prostori v drugem nadstropju, po številu stopnic bi bilo to danes tretje nadstropje. Nam, ki lahko hodimo, naj bi bila to rekreacija, za mojo prijateljico pa je nepremagljiva ovira. Zato si je drznila prositi, da se zaslišanje opravi v prostorih na Miklošičevi 10-12, kamor lahko dostopa z vozičkom, vendar ji je bila prošnja zavrnjena. Strokovna sodelavka, mlada in gibčna, verjetno prepričana, da bo takšna tudi ostala, seveda nima nikakršne empatije do le nekaj let starejše kolegice, ki je ob bolezni tudi doktorirala in predava na fakulteti. Ne, polna sama sebe je prošnjo vehementno zavrnila in kolegica ji je sporočila, da jo bo po stopnicah prinesel mož. Spomnila sem se, kako je mene vozil na obravnave moj mož, potem ko me je umil in oblekel. Seveda le, če je imel čas. Tudi zame na sodišču ni bilo usmiljenja, nasprotno, celo stanovska zbornica je ugotovila, da sem selektivno izbirala obravnave. Kar sicer drži, vendar je selekcijo delal moj mož, ki je poleg mojega oblačenja, umivanja in voženj seveda opravljal tudi svoje delo in ni imel vsakič možnosti in časa, da mi omogoči razkošje prihoda na sodišče.
Po odnosu do ljudi se da sklepati, kako bodo sodili
Že večkrat sem povedala, da me krivice izjemno zabolijo. Odnos, ki ga imajo sodniki in strokovni sodelavci do odvetnikov, pa opravičujejo z navodili, ki naj bi jih dobivali od predsednika sodišča, čeprav je ta meni zatrdil, da nima nikakršne možnosti vplivati na to, ali bo sodnik spoštoval, da si opravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, in preklical obravnavo, ali ne. In tako je krog sklenjen. Nihče ne odgovarja za nič. Zato se nikar ne čudite, če se vam zdijo sodbe krivične in da ne zaupate pravosodju.
Mogoče se bodo držali črke zakona kot pijanec plota, vendar to ni sojenje. To je potem nekaj takega, kot uporaba pralnega stroja. V roke vzameš navodilo in tako nastaviš program pranja. Nič več in nič manj. Tvoje delo je le v tem, da med belo perilo ne zaide črna nogavica in da znaš brati. Potem pa lahko utrujaš pralni stroj do onemoglosti. Samo ko omaga, se ti maščuje. Včasih tudi tako, da poplavi. In vsaj toliko vednosti bi morali imeti tudi sodniki.
Lucija Ušaj Šikovec