Prve demokratične volitve aprila 1990 so prispevale k začetku institucionalnega procesa demokratizacije Slovenije, saj se je lahko teh volitev po več kot 50 letih udeležilo več političnih strank. Kljub temu, da je formalno gledano veljala enakopravnost strank, pa v realnosti enakopravnosti ni bilo, saj so naslednice nekdanjih družbenopolitičnih organizacij za razliko od novonastalih strank razpolagale s številnimi nepremičninami in finančnimi sredstvi, ki so bili v času komunistične diktature pridobljeni na nelegitimen način. Iz tega razloga so se poslanci Slovenske demokratske stranke (tedaj Socialdemokratske stranke Slovenije) odločili, da leta 1996 vložijo Zakon o prenosu premoženja bivših družbenopolitičnih organizacij med sredstva lokalnih skupnosti in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Takšne okoliščine v Sloveniji niso omogočale enakopravnosti in pravičnosti političnega boja. Tega so se zavedali tudi v nekaterih postkomunističnih državah srednje in vzhodne Evrope, kjer so se soočali z isto problematiko, zato so se ti odločili, da podržavijo premoženje komunističnih strank.
Leta 1990 med naslednicami nekdanjih družbenopolitičnih organizacij vladalo ostro nasprotovanje
Na demokratičnih volitvah izvoljeni Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je kot prvi julija 1990 Skupščini Republike Slovenije predložil predlog zakona o prenosu nepremičnin bivših družbenopolitičnih organizacij med sredstva družbenopolitičnih skupnosti, s čimer so želeli prispevati k enakopravnosti med političnimi strankami in h krepitvi razvoja večstrankarske demokracije. Seveda pa predlog zakona v skupščini ni bil sprejet, saj je med naslednicami nekdanjih družbenopolitičnih organizacij vladalo ostro nasprotovanje. Zaradi tega so neenake možnosti za tekmovanje v političnem boju vladale tudi leta 1992, kar pomeni, da volitve niso bile poštene.
Čeprav je Državni zbor RS jeseni 1994 sprejel zakon o političnih strankah, ki je s 34. členom predvidel prenos tistih nepremičnin političnih strank na Republiko Slovenijo in lokalne skupnosti, ki so jih stranke pridobile kot pravne naslednice bivših družbenopolitičnih organizacij, pa ta v tem delu ni nikoli zaživel v praksi. Vlada se je ob tem izgovarjala na zakonske določbe, ki naj ne bi bile opredeljene dovolj jasno. Med drugim naj ne bi določale kriterijev za delitev tovrstnih nepremičnin med lokalnimi skupnostmi in državo, prav tako pa naj ne bi obstajal predpis, ki bi od vlade zahteval zbiranje podatkov o stanju nepremičnin nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. Situacija je tako ostala ista leta 1996, ob čemer je potrebno opozoriti, da se je v začetku leta 1995 (ob uvedbi lokalne samouprave) marsikatera občina zaradi pomanjkanja nepremičnin znašla v težavah, na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je primanjkovalo finančnih sredstev, ki bi omogočala nemoteno izplačevanje pokojnin.
Predlog zakona iz leta 1996 želel zagotoviti pogoje za poštene in enakopravne volitve
Predlagatelji zakona iz vrst predhodnice SDS so leta 1996 predlagali zakon Zakon o prenosu premoženja bivših družbenopolitičnih organizacij med sredstva lokalnih skupnosti in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Državni zbor RS naj bi predlog obravnaval in sprejel po hitrem postopku), z namenom, da bi prispevali k demokratičnosti volitev, ki so bile predvidene istega leta. Omenjeni predlog zakona je predvideval, da bi bile nepremičnine nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine Slovenije in Zveza borcev NOV) prenesene na lokalne skupnosti, te pa bi morale tretjino nepremičnin, ki jim pripadajo po tem zakonu, za neprofitno najemnino prepustiti v uporabo političnim strankam, ki so zastopane v občinskih svetih.
Tako bi bilo vsem strankam omogočeno enakopravno izvrševanje političnih aktivnosti. Predlagani ukrepi ne bi imeli neposrednih posledic za državni proračun, saj bi se posredno zmanjšali odhodki državnega proračuna, posredno pa bi se zmanjšali tudi odhodki, saj bi bilo zagotovljeno nemoteno izplačevanje pokojnin, s povečanjem izvirnih prihodkov občin pa bi se zmanjšale tudi finančne izravnave med občino in državo.
Moč nekdanjih komunistov je bila vseskozi velika
Predlog zakona je bil tako leta 1996 Državnemu zboru RS predložen v obravnavo in sprejem po hitrem postopku; komisija za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine je kot matično telo predlog zakona večkrat obravnavala, a od vlade kljub pisni urgenci ni prejela mnenja, da predlog zakona predstavlja primerno podlago za obravnavanje po hitrem postopku. Navedeni predlog je komisija vnovič obravnavala 24. februarja 2000 in zopet ni prejela mnenja vlade. Komisija je nato podala sklep, da ni sprejela sklepa, da je predlog zakona primeren za obravnavo in sprejem. Kljub temu, da je bila leta 2002 podana zahteva za splošno razpravo, pa lahko vidimo, da predlogi stranke SDS, ki je že od samega začetka opozarjala na problem in vlagala ustrezne zakone, niso bili nikdar sprejeti zaradi moči nekdanjih komunistov.
N. Ž.