Pariška katedrala Notre-Dame je bila 15. aprila 2019 v plamenih. Leto dni pozneje še vedno nismo izvedeli vsega o okoliščinah in pomenu te drame, vsa vprašanja še niso nimajo odgovorov.
Medtem ko je bila vodoravna streha razdejana, sta se stolpa ohranila. Tu lahko vidimo simbol dveh ravni resničnosti: ene zemeljske, ene nebeške. Sta različni, a notranje povezani. Za tiste, ki vedo, da verjamejo, in tiste, ki verjamejo, da vedo.
V zemeljski resničnosti naj bi bil požar posledica “malomarnosti na gradbišču”, kar je ohlapen izraz, ki ni zelo prepričljiv zaradi pomanjkljivega poročila o preiskavi v času, ko se v Franciji dnevno dogajajo ropanja in skrunjenja krščanskih cerkva, pri tem pa je javnost ravnodušna. Značilno je politično zanikanje, mediji pa molčijo. Namerno ali po nesreči, kaznivo dejanje iz malomarnosti z vzroki in posledicami – same nejasne, dogovorjene razlage, s katerimi bi radi obranili odgovorne pred roko pravice, nas ne bodo zadovoljile.
Protikrščanska ideologija
Kontroverznost še vedno deli politični razred, arhitekti in trgovci razpredajo o estetskih odločitvah obnove templja, o komercialnem koledarju športnih in kulturnih prireditev, o statusu in poklicanosti. Priložnost je bila namreč predobra, da ne bi poskušali popačiti tega povzdignjenega mesta čaščenja in ga degradirati v donosen kulturni prostor, ki ima idealno lokacijo v turističnem mestnem središču Pariza. Občinske in državne oblasti se še naprej soočajo v politično-finančnih razpravah, toda gre za politične tekmece, ki jih združuje protikrščanska ideologija.
Tako nebrzdani gospod Castaner z ministrstva za notranje zadeve uspeva z nasilno komunikacijsko akcijo, v kateri skuša obuditi Notre-Dame kot “skupno dobro”, ne da bi pri tem uporabljal besedo “katedrala”. Kultiviran svetovalec bi mu lahko povedal, da je pojem “skupno dobro” definiral sveti Avguštin v 5. stoletju našega štetja, in ga opomnil, da so sredi 19. stoletja velikonočna predavanja dominikanca Henrija Lacordaira privabila množico, ki je bila prevelika za notranjost cerkve in je bila velika celo pred njenim vhodom.
Ogenj, ki gori večno
Na veliki petek je čaščenje trnove krone, ki je bila rešena pred plameni, spomnilo na versko poklicanost katedrale Notre-Dame v Parizu. Molitve nadškofa Aupetita, ki ne spodbujajo duhovnega distanciranja, so bile prepredene s spomeniki francoske literature, ki so prežeti s krščansko kulturo − Francis Jammes, Charles Péguy, Marie Noël, Paul Claudel − in oživljajo “notranjo katedralo”. Vokali in inštrumentalne strune so se prepletale, v branja so bili vpleteni pesmi in zvoki violine, inštrumenta, ki ga poznamo po ključni vibracijski vlogi drobnega koščka lesa v zvočni škatli, ki se imenuje “duša”. Druga pa je nebeška resničnost, ki pa ni tudi drugotna v primerjavi z zemeljsko resničnostjo. Prav nasprotno; ni druga, ker tretje sploh ni. Gre za njeno nadaljevanje in dokončanje v gibanju navzgor. Ta ogenj nas tako popelje od požirajočega plamena do gorečega grma svetopisemske zgodbe, ki gori večno.
Ogenj nas resnično spominja na nepretrgano povezavo med “zemeljskim mestom” in “nebeškim mestom”, ki jo je sveti Avguštin po obleganju Rima leta 410 opisal v delu O Božjem mestu (The City of God). Na strokovni konferenci je profesor starodavnega krščanstva Jean-Marie Salamito dejal: “Upajte s svetim Avguštinom, ko katedrale gorijo in mesta propadajo.” Ne gre za nasprotovanje (zemeljske) države (nebeški) Cerkvi, temveč za razmislek o dveh skupnostih, kjer ena prehaja “iz ljubezni do sebe in prezira do Boga do ljubezni od Boga in prezira do sebe”, prehaja torej iz strasti. Tako pariška katedrala Notre-Dame − čudovit, vendar ne večni spomenik, obsojena kot civilizacije, da se nekega dne zruši − ni dokončno delo, ki bi ga obnovili in spremenili v muzej, temveč je večni duhovni gradbeni oder, vezaj in vzletno-pristajalna steza do “nebes”. In končno, če že moramo biti pozorni na katastrofalne progresivne preboje v modi, lahko ostanemo samozavestni, saj že poznamo konec zgodovine: zmaga dobro nad zlom, nebeško nad zemeljskim.
Prihodnost pripada nam.
Jean-Michel Lavoizard