Pred kakšnimi 50 leti je zahodnoevropskim marksistom zazvonilo v glavah, da težko še naprej branijo brutalno socialistično in komunistično ideologijo. Ljudje so lahko na svojih zaslonih gledali brutalno preganjanje drugače mislečih v Sovjetski zvezi. Videli so, kako je komunizem zatrl demokratične vstaje v državah Varšavskega pakta in kako so kitajski tanki gazili študente na Trgu nebeškega miru. Komunizem je v zlatih 70. in 80. letih 20. stoletja izgubil popolnoma vso podporo na Zahodu.
Cvetel je kapitalizem, države so uživale relativni mir, se razvijale, rasle, postajale vse bogatejše in vse mehkejše. Marksisti in komunisti, ki se nikoli niso odrekli svoji ideologiji, so uvideli, da morajo spremeniti taktiko. Propad Sovjetske zveze je bil za mnoge zmaga demokracije nad komunizmom. A ta misel je bila daleč od resnice. Komunisti od politikov, profesorjev do sodnikov, so se le potuhnili in v temi snovali svoj vnovični prihod na oblast. Komunistična Evropa in komunistične ZDA. To je bil večni cilj komunistov, ki se do danes ni spremenil.
Komunisti so se zato na Zahodu prelevili v zagovornike človekovih pravic vseh na rob odrinjenih skupin. Če so se dobro vključevale v družbo, so naredili vse, da te skupine radikalizirajo in izključijo iz družbe. Vedeli so, da Evropa ne bo nikoli komunistična, če ne uničijo njenih stebrov. Družine, države, nacionalnosti, vere in kulture. Državo želijo danes uničiti tako, da naredijo Evropsko unijo za diktatorsko naddržavo. To jim za zdaj še ni popolnoma uspelo. Nacionalnost morijo z uvažanjem ilegalnih migrantov z vseh koncev sveta. Ta podvig je delno uspešen – poglejte Švedsko. Tam bo kmalu živelo več Afričanov in Arabcev kot pa avtohtonega prebivalstva. Kultura se uničuje z vsiljevanjem multikulturnosti. Zagovorniki te ideologije trdijo, da je lepša kultura tista, ki sprejema vse kulture. A če zmešamo vse barve, ne dobimo mavrice, pač pa rjavo brozgo. Cilj multikulturalistov ni ustvariti multikulturne družbe, pač pa monokulturno družbo, ki se bo podredila največjim ekstremom vseh svetovnih kultur.
Levičarji nasilni na oblasti in v opoziciji
Boj za delavca so zahodni komunisti preprosto prekrstili v boj za manjšine, kamor spadajo popolnoma vse skupine, ki niso beli moški ali normalne bele ženske. Od gejev do lezbijk, črncev, Azijcev, Arabcev, kulturnikov, migrantov, pedofilov. V glavnem, levičarji se borijo za vse drugo kot za normalno, zahodno vzgojeno, krščansko, belsko družino. Kako so v resnici rasistični, lahko vidite po tem, ko financirajo ogromne arabske družine, medtem ko belskim parom govorijo, naj raje uporabljajo kontracepcijo.
Že ko so levičarji na oblasti, se v družbi pojavi nasilje. Najprej nasilje skozi medije. Mediji, ki so jih levičarski financerji v večini pokupili, takoj napadejo nasprotnike novega komunizma. Brutalno, z lažmi, z insinuacijami, z aferami. Če to ne zadostuje, sledi nasilje skozi represivne organe in sodišča. Brez dokazov te obsodijo na zaporno kazen in celo zaprejo. V najslabšem primeru te ubijejo (Kramberger). Še nasilnejši pa so, kadar niso na oblasti. Kot stekli psi aktivirajo svoje tolpe narkomanov, odvisnikov, preskrbljenih mestnih sinčkov in hčerkic, razbijačev in požigalcev. Ti, tako imenovani antifašisti, nato ustrahujejo ljudi na ulicah, dokler se spet ne vzpostavi prejšnje stanje – levica na oblasti.
Ne bodo se ustavili
Od uničevanja zahodne kulture do uničevanja družin, posiljevanja deklet s kontracepcijo in fantov s pornografijo. Spodbujanje migracij in dovoljevanje avtonomnih območij, kjer pravo ne velja. Nekaznovanje črnskih in arabskih posiljevalcev in pedofilov. Zanikanje zasebne lastnine. Načrtno požiganje lastnine političnih nasprotnikov. Vsiljevanje ideologije LGBT v šole in vrtce, ne da bi za to vprašali starše. Uničevanje jezika za dosego ideoloških ciljev. Ustvarjanje psihoze proti belcem in spodbujanje sovraštva do zahodne civilizacije. Vse to in še na tisoče drugih bolnih stvari je levica.
In vse te stvari, vse te ideologije, vse to vedenje − vse je nasilje. Nasilje manjšine izgubljenih osebkov, ki mislijo, da so bogovi, nad večino normalnih ljudi, ki bi radi le živeli v miru. A problem levice je, da ne bodo nikoli nehali z nasiljem. Nasilje bodo izvajali, dokler ne bo po njihovo ali pa bomo vsi mrtvi. Ker za levico ni hujšega kot dejstvo, da niso na oblasti.
Aleksander Rant