V zadnjem letnem poročilu Službe za ustavno varstvo (Verfassungsschutz) nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija lahko beremo tudi opozorilo pred “legalističnim islamizmom”, katerega cilj je zahodno družbo podvreči islamističnemu pravnemu redu. Poročilo opozarja, da zahodni liberalni ureditvi predstavlja to večjo grožnjo kot sam terorizem.
Politični islam razpolaga z bogatim omrežjem društev in ustanov. Samo “Muslimanski bratje” imajo preko dvesto organizacij. V nemuslimanskih civilnih organizacijah se njihovi aktivisti skrivajo za demokratično fasado pravičnosti in okoljske osveščenosti, ob tem pa iščejo zvezo s skupinami, pri katerih je čutiti latentno sovraštvo do Izraela.
Nevarnost legalističnega islamizma
Z enako legalistično strategijo je v Nemčiji pred devetdesetimi leti zavladal nacionalsocializem. Po vrsti neuspešnih pučev se je Hitler odločil, da bo za vzpon na oblast uporabil demokracijo in jo nato odpravil. Nadaljnji potek dogodkov poznamo vsi.
Tudi nadaljnji potek, ko bo legalistični islam prevzel oblast, je znan: vsak poziv k enakosti bo zadušen, svet pa razdeljen na verne in neverne – z vsemi hudimi posledicami za “neverne”. V tem času pa evropski politični islam postavlja v ospredje “islamokonformno” življenje. Poudarja predvsem navade in običaje ter pravila prehrane in oblačenja. Glavni ideolog Muslimanskih bratov, Yusuf al-Qaradawi, je že pred desetletjem rekel: “Pričakujem, da bo islam Evropo zavzel, ne da bi morali prijeti za meč – z Dawa in s pomočjo ideologije”. (“Dawa” pomeni, da je muslimanu priporočeno (naloženo), da se ob srečanju z nemuslimanom “obrne k resnici”. Nemuslimana namreč ni mogoče spreobrniti s pregovarjanjem, spreobrne ga lahko le Alah. Je pa musliman dolžan neverni javnosti razkazovati svoje versko prepričanje – z oblačenjem, prehrano, molitvijo z minareta ali kar na cesti, itd.)
Tako torej opozorilo nemške službe za ustavno varstvo. Če bi tako opozorilo pisali za slovenske razmere, bi morali spremeniti le to, da politični islamisti iščejo zvezo s skupinami, pri katerih je čutiti “latentno sovraštvo – ne do Izraela, ampak – do krščanstva”.
Je nov resor EK odgovor na to grožnjo?
Islamski način življenja v javnosti ima torej pomen bojnega sredstva. Zato se zdi, da je nova predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, ustanovila nov resor “za zaščito evropskega načina življenja” (hote ali nehote) kot odgovor na take grožnje. V preambuli Pogodbe o Evropski Uniji (Lizbonska pogodba) namreč beremo: “Ob zajemanju navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države …” V 2. členu pogodbe pa: »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic … v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.”
Šeriatsko pravo, v katerem so ženske, nemuslimani, istospolno usmerjeni itn. brez pravic, ni združljivo z vrednotnim (oziroma pravnim) sistemom Evropske unije. Prepoved skupnih kopališč za moške in ženske, uživanja svinjskega mesa, svobodnega oblačenja itd. je v živem nasprotju z “evropskim načinom življenja”. Če torej organi pregona v Evropi (čeprav le v no-go conah) dopuščajo šeriatsko pravo, pomeni, da je v teh delih Evropa že dejansko okupirana.
“Način življenja” neke osebe, družine, skupnosti ali naroda je vedno odraz vrednotnega sistema, ki ga je ta oseba ali narod ponotranjil. Zaščita načina življenja je možna in dolgotrajno uspešna le z zaščito vrednotnega sistema. Če je predsednica EK iskreno verodostojna, mora pri tem misliti na zaščito univerzalnih vrednot, ki jih ponuja navdih “verske in humanistične dediščine Evrope”. Ne bo šlo torej brez grške modrosti, rimskega prava, krščanske etike in prosvetljenstva!
Ne samo grožnja islamizma, ampak tudi ateistično-levičarska dediščina
A današnji evropski način življenja je že brez islama pohabljen in v mnogih pogledih v nasprotju z vrednotami Lizbonske pogodbe. Verska in humanistična dediščina Evrope ne pozna množičnega pobijanja nerojenih otrok in razvratne degradacije spolnosti, predvsem pa ne tako lahkotnega ignoriranja načel, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj. Da o diskriminaciji krščanstva in družinskih vrednot niti ne govorimo. Pozna pa ta evropska dediščina neprestano skrb za bolj pravično življenje, neutrudno iskanje miru med narodi in stalno borbo za svobodo lastnega naroda. Najprej pa nam ta dediščina nalaga univerzalno spoštovanje človeškega življenja v zavesti, da smo vsi “božji otroci” in da “ljubezen do bližnjega” velja za vse, s katerimi živimo ali so v dosegu našega vpliva. Tudi ljubezen do svoje družine, svojega naroda in do lastne ter nacionalne identitete.
Pri tem se mora Evropa skozi vso zgodovino spopadati z drugačnimi, nasprotnimi vrednotnimi sistemi. Nazadnje s sto ali dvesto let staro dediščino, ki temelji na sovraštvu do družine in krščanstva ter na sovraštvu med “družbenimi razredi”. Evropi torej ne grozi le spopad z “legalističnim islamizmom”, ampak se vse bolj zaostruje tudi že več kot sto let star spopad med tisočletno krščansko-humanistično in ateistično-levičarsko dediščino. Bo torej še mogoče zaščititi to, kar smo zapisali v Lizbonsko pogodbo? V težko nalogo se spušča nova predsednica, če z novim resorjem misli resno. A vsaj dregnila je v jedro problema, na katerem se bo prej ali slej lomila bodočnost Evropske unije.
France Cukjati