Začelo se je z novico, da sta bila na Švedskem avgusta 2015 obglavljena mati in sin, ki sta se nahajala na gospodinjskem oddelku trgovine Ikea. Osumljenca, upam, da danes obsojenca, sta bila prosilca za azil iz Eritreje. Mediji so poročali, da motiv za umor še ni znan. Ikea je zaprosila, da se ne objavlja narodnosti storilcev, v strahu, da ne bi trgovini kdo očital rasizma.
To je bilo obdobje, ko se je začelo, kot da bi bilo vodeno z nevidno roko, stekati tisoče in tisoče takrat še imenovanih beguncev v Evropo. Usmiljenje do “preganjanih žrtev” je skakalo iz vsakega medija, pri tem sta seveda vodena pod nazivom “žrtve” tudi omenjena Eritrejca. Če si podvomil, da gre za žrtve, ki bežijo pred vojno v Siriji, so ti prilepili oznako nacist, s katero še danes opletajo. Včasih si fašist, včasih si nacist, žrtve t. i. žrtev pa se v Evropi množijo. Od bombnih napadov do voženj z avtomobili po peš predelih evropskih mest so napadi s hladnim orožjem že tako minorni, da praktično nikogar več ne zanimajo niti toliko kot to, kakšno je bilo včeraj vreme npr. na jugu Francije. Ko sem prvič v trgovini Ikea v Vilešu videla nože zaklenjene in razstavljene kot najdražje dragulje v zlatarni, sem se zavedela vse razsežnosti te vnaprej izgubljene bitke, če ne bo pravočasnega ukrepanja. Nož je namreč gospodinjski pribor, vsako gospodinjstvo ga ima in ga potrebuje. Zanj do sedaj nismo potrebovali orožnega lista, še manj sem kdajkoli v življenju pričakovala napis, ki sem ga pred kratkim videla v avstrijski trgovini, na gospodinjskem oddelku, da nožev ne prodajajo osebam, mlajšim od 18 let. Kot alkohol in cigarete! Vendar alkohola in cigaret ne prodajajo mladoletnikom, ker bi ti s tem ogrožali svoje zdravje, nožev pa ne, ker bi z njimi ogrožali naša življenja.
Vsi se zavedamo, da je taka prepoved več kot smešna, saj prišleki nimajo dokumentov ali imajo ponarejene ali pa takšne z izmišljenimi podatki. Je pa zanimivo, da se v Avstriji zdi trgovcu prepoved prodaje noža mladoletnim osebam potrebna, kajti govorimo o nedozorelih mladostnikih, pri nas pa je bivši PV, Miro Cerar, ravno za te osebe izustil enega od nepozabnih stavkov, “otrok pa se ja ne bomo bali”!
Evropejci očitno ne vidimo, da smo razgalili “trebuh”
V naši bližini, tako rekoč na našem dvorišču, v Bihaću, se je 24. januarja zgodil pretep pred trgovskim centrom, kjer je nek migrant zabodel drugega. Ko to pišem, je Demokracija objavila, da se je v zbirnem centru v Bihaću zgodil množičen pretep z noži, v katerega je bilo vpletenih več kot 300 migrantov, več oseb je bilo prepeljanih v bolnišnico … Če se malo pozabavate in v Google vnesete gesli “migrant” in “nož”, boste dobili podatke o brutalnih napadih z nožem na policiste vsepovsod po Evropi, na mimoidoče ženske, potnike na vlakih, duhovnike, voznike avtobusov … Danes celo vemo, da je eden od migrantov z mačeto usmrtil slovenskega policista ipd. Nož postaja orožje. Ne hladno, temveč vse bolj vroče.
Informacije se v medijih prikrivajo, saj proti napadom z nožem praktično ni sredstva. Dostopen je vsakomur, če ga imaš pri sebi, se vedno lahko sklicuješ na malico in salamo, ki bi jo rezal …
Kako strašna slepota je človeka, bi vzkliknila skupaj z našim pesnikom Prešernom. Vendar tokrat ne bo lakota tista, ki bo uničila evropske narode, temveč ravno meč, sekira, mačeta, nož. A najbolj nevarno od vsega je, da bo narode Evrope dejansko uničila pokvarjenost voditeljev in neumnost Evropejcev. Evropejec, rezultat tisočletne kulture, prežet z idejo o enakosti, enakopravnosti in humanizma, je ranljiv kot pasji trebuh. Vendar pes ne bo nikoli zaspal tako, da bi imel trebuh nezaščiten, tako bo spal le, če bo med svojimi “ljudmi”, Evropejci pa očitno ne vidimo, da smo razgalili “trebuh” in da nismo več med svojimi ljudmi. Da so prišli k nam tujci, ki so nam prinesli težave, ki ogrožajo nas in ki ogrožajo ne nazadnje tudi sami sebe. Prav napuh kaže evropska politika, ki se ne zaveda ali pa se noče zavedati, da odprte meje tujim ljudstvom, ki v svojih rojstnih domovinah bijejo medsebojne bitke, ne pomenijo, da bodo svoj bes usmerili samo proti nam, Evropejcem, in beli rasi nasploh, temveč da bo prihajalo tudi do medsebojnega obračunavanja med njimi. Kot se dogaja v azilnih ali zbirnih centrih, ko svojega besa ne morejo izživeti nad gostiteljem in ga preusmerijo v sostanovalca, ker je pač iz plemena, s katerim so se bojevali že predniki.
To, kar spremljamo danes, ta servilnost do Soroša
Tako si je Evropa s podkupljenimi nevladnimi organizacijami in podkupljenimi politiki, ki jih očitno z neskončno količino finančnih sredstev hranita Soroš in njegova kompanija, v prihajajoči gospodarski krizi uvozila težave, ki jih bo ali uporabila zoper lastne državljane, kar je ideja neke ravno tako neavtohtone prebivalke Slovenije, ki sanja o tem, da bi v policiji in vojski zaposlili migrante, torej njihove nože dopolnili še s strelnim orožjem, ali bes lastnih državljanov zoper njihovo pokvarjenost in podkupljivost usmerila na migrante in bi zopet lahko igrali “velikega mediatorja” med sprtimi stranmi. Pri tem je po nemarnem pozabila, da je sprtih strani nič koliko, da je rasna delitev le ena izmed front, ki jo odpirajo evropski politiki, ter da bodo spopadi ne samo medrasni, temveč tudi medplemenski, nekaj, kar smo, vsaj upam, čeprav BiH ni ravno model, ki bi to upanje potrjeval, vendarle pustili v prejšnjem tisočletju.
Ko vidim fotografijo, na kateri je Milan Kučan, ki odlikuje Soroša, vem, da je fotografija, na kateri stojijo domobranski vojaki na ljubljanskem stadionu, mačji kašelj v primerjavi s to, novejšo. V časih, ko informacije niso bile dosegljive in ko so komunisti svoje fake news širili preko Radia Kričač ali preko Poročevalca, so ljudje odreagirali na dogodke, ki so jim bili priča, na tisto, kar so jim povedali znanci, kar so jim v strahu šepetali očividci, vendar karkoli je bilo, je bilo znotraj majhne skupine, nekaj 100 tisoč prebivalcev. To, kar spremljamo danes, ta servilnost do Soroša, do človeka, ki je svoje “brate” po veri in narodu izdajal Hitlerju in ki mu sedaj levi evropski vladarji jedo iz roke, je esenca zla. Nihče se ne more sklicevati na nevednost, neobveščenost. Zoper Soroša je razpisanih kar nekaj zapornih nalogov, prepovedan vstop ima v kar nekaj držav. Je pa odlikovan od najbolj čaščenega upokojenca na svetu, Milana Kučana. Po smrti Fidela Castra je Kučan brez dvoma prevzel častno mesto med vplivnimi odpisanimi oziroma uradno ljudmi brez vsakršne funkcije.
Denar je sveta vladar, še vedno velja. Ne velja pa, da je starost nujno tudi modrost. Lahko je samo sovraštvo, zavist, zloba, škodoželjnost …
Lucija Šikovec Ušaj