fbpx

Nova kolumna Edvarda Oftentavška: Limonada

Foto: iStock

20. aprila 1995 je policija v zgodnjih jutranjih urah potrkala na vrata McArthurja Wheelerja in ga aretirala zaradi  ropa dveh bank v Pittsburgu. Čeprav so ga varnostne kamere sredi belega dne natančno in jasno posnele, ko (ni nosil nikakršne maske niti preobleke) je s pištolo grozil uslužbencem, je bil Wheeler nad svojo aretacijo globoko presenečen. 

Prazaprav pretresen. Glasno je protestiral: “Kako je to mogoče?  Saj sem vendar uporabil sok!” 44-letni Wheeler je namreč živel v svetem prepričanju, da limonin sok naredi človeka nevidnega. Njegova vera v nenavadne kemijske lastnosti limone je temeljila na naslednji “logiki”.  Njen sok se uporablja kot nevidno črnilo, ki ga na papirju opazimo le, če ga približamo viru toplote. Enako, si je mislil, bo deloval tudi na njegovem obrazu, kot zaščita pred varnostnimi kamerami. Obraz si je zato natrl z limono in se podal na roparski pohod.

Nesposobni ljudje bodo vedno precenili svoje sposobnosti
Komaj verjetna in nadvse zabavna zgodba je navdahnila psihologa Davida Dunninga in Justina Krugerja z ameriške univerze Cornell, da sta se lotila študija Wheelerjevega čvrstega prepričanja in samozavesti s katero se je lotil ropa. Zanimalo ju je, od kod ta neverjetna vera, da mu bo uspelo. Njuno raziskovanje je privedlo do zaključka, ki se danes imenuje Dunning-Krugerjev efekt.

O odločnih in povsem nesposobnih smo že pisali a spomnimo še enkrat: Dunning in Kruger sta v svoji raziskavi leta 1999 predpostavila in nato dokazala, da bodo nesposobni ljudje precenili svoje sposobnosti in uspešnost, da bodo nezmožni prepoznave pravega znanja pri drugih in hkrati nezmožni prepoznati napačne predstave o lastni zmogljivosti. Poenostavljeno povedano ljudje z najslabšimi rezultati se najmanj zavedajo svoje nesposobnosti. Manj kot so sposobni, večja postane verjetnost, da bodo precenili svoje sposobnosti.

Nabildana samozavest brez vsebine je vse večji problem
Pomislite na številna iskrena, globoka razočaranja najmanj talentiranih pri izborih pevskih, plesnih ali igralskih talentov. Zagotovo poznate tudi kakšno osebo, ki “slovi” po slabem pripovedovanju šal. In veste, kako zelo je razočarana, ko se publika njeni duhovitosti nikoli ne smeji, mar ne? Nabildana samozavest brez prave vsebine je vse večji problem tudi v politiki in gospodarstvu. Nujno branje o zamolčanem problemu v korporativnem svetu je šokantna knjiga “Kače v oblekah” (Snakes in suits), ki na izvrsten način razkriva delovanje psihopatov na vodstvenih mestih.

Ti se največkrat z veščinami družabnega kameleona in uporabo najrazličnejsih zahrbtnih manipulacij (izsiljevanje, prevare, grožnje, mobbing…) povzpnejo tudi na najvišje polozaje. S talentom očarati vsakega, si odpirajo vrata, vendar na dolgi rok ne morejo skriti svojih dveh  bistvenih pomanjklivosti: popolne osredotočenosti zgolj in samo nase (vse ostale slej ko prej zavržejo), ter vsebinske praznine in nesposobnosti, ki se na koncu odrazi v poslovnih neuspehih. Zanimata in privlačita jih le oblast in z njo – moč. Na enako neustavljiv način, kot luč v temi privlaci mrčes.

V slovenskem zakulisju je nekaj resnih poslovnih psihopatov
Seznam družabno veščih, komunikacijsko všečnih in vsebinsko popolnoma praznih, strokovno nesposobnih, samovšečnih ter z vidika slovenskega naroda in nacionalenga gospodarstva nevarnih ljudi je prekleto dolg. Predvsem v zakulisju in pri upravljanju državnega premozenja je med njimi nekaj resnih, če uporabim izrazoslovje avtorjev zgoraj omenjene knjige, Paula Babiaka in Roberta Harea – poslovnih psihopatov.

V enem od intervjujev jih je dobro opisal lastnik Dela, ko je dejal: “Slovenijo obvladujejo nekatere skupine, in to ni vlada. Dokler bodo te skupine, ki v biznisu niso doma, ki nikoli niso nič prodajale in nikoli nič ustvarjale, obvladovale slovensko sceno, toliko časa bo Slovenija nazadovala. Ti ljudje, ki dejansko skačejo po Sloveniji, pomagajo drug drugemu na posamezne pozicije in ščitijo le sebe, ne naredijo pa nič iz dveh razlogov. Prvič zato, ker ne želijo nič narediti, ker potem bodo odgovorni. In drugič, ker ne razmišljajo dolgoročno, ampak zgolj kratkoročno, zanima jih hitri dobiček.”

Ko se tako nasmihamo Whellerju in limoninem soku z začetka današnje kolumne ter z velikim zanimanjem spremljamo najnovejše nadaljevanje popularne televizijske limonade, v Sloveniji pri belem dnevu hkrati potekata zadnji veliki rop in krvav spopad za rdeče nasledstvo. Dve od zadnjih, resnično pomembnih nadaljevanj slovenske politične limonade.

Edvard Ofentavšek