Kako deluje uredništvo neodvisnega Dela

Foto: STA

Za uvod navajam sporočilo uredništva bralcem, zapisano v glavi Poštnega predala, v vsaki Sobotni prilogi Dela. Navajam: “Uredništvo si pridružuje pravico do objave ali ne-objave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov, pač, v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa zakon.” Konec citata.

Uredništvo časopisa si torej jemlje v roke škarje in platno pri pismih bralcev, glede na uredniško politiko in prostorske možnosti. Uredništvo izbira in odloča, kaj bodo objavili v rubriki Poštni predal in kaj ne. V redu, žaljivih objav res ni treba objavljati. Glede na vsebino nekaterih člankov je videti, da uredništvo v enaki meri odloča, kaj bo objavljeno in kaj ne tudi izpod peres novinarjev oziroma naključnih avtorjev, piscev. Predvidevam, da za to uredništvo tudi odgovarja.

Odgovarja komu? Verjetno lastniku. Tako je v svetu, kjer so lastniki znani, jasna je njihova svetovnonazorska opredelitev, jasni so njihovi interesi, predvsem na področju obvladovanja kapitala in s tem tudi politike. Kako je s tem pri nas? Kdo je lastnik Dela? Kdo usmerja njihova poročila, komentarje? Kakšna je torej uredniška politika v mediju, ki se  razglaša za neodvisnega, nepristranskega?

Žaljivi Markeš
Ali so naklonjeni “levici”, ali “desnici”, ali so neopredeljeni, nepristranski? Marsikje je neodvisnost, neopredeljenost  možna, in sicer tam, kjer ni “višjih” političnih in ekonomskih interesov. V zadnjih dveh primerih pa je to možno le na način, da se objavi tako “leve” kot “desne” komentarje. Take prakse pri delu uredništva Dela ne vidim. Ocenjujem, da so v tem smislu odpovedali, kar se da dokazati z številnimi primeri. Zadnji tak primer je bil zapis dr. Janeza Markeša  v Delu 27. oktobra 2017 z naslovom Kandidatura, ki vzbuja upanje. Uredništvo si je privoščilo objaviti povsem enostranski, mestoma celo žaljiv zapis oziroma pogled novinarja na volitve ustavnega sodnika-sodnice. Dovolil si je zapisati in uredništvo Dela je očitno to z objavo podprlo, da je prof. Katja Šugman Sttubs najresnejša kandidatka za to odgovorno mesto.

Janez Markeš (Foto: STA)

Zakaj? Resnega razloga novinar ne navede! Kot pomembno navaja tezo dr. Šugman Stubbsove, da odločevalci ne bi smeli biti zavezani partikularnim interesom. Zanimivo bi bilo vedeti, kje je to tezo spoštovana kandidatka do sedaj že uveljavila? Če ni, je to le všečno besedičenje. Nadaljuje s trditvijo, da je Ustavno sodišče RS premaknjeno v desno. To naj bi po njegovih besedah potrjevala tudi strokovna javnost. Katera in s čim? Od kje mu ta ugotovitev? Spet le trditev, ki ni z ničemer podkrepljena. Višek “navijaškega” pisanja si je dr. Markeš dovolil v zaključku članka ko je zapisal, da predlog predsednika države Boruta Pahorja deluje kot povsem politični poklon predlogu (vodji) desnice, pri čemer je sama Verica Trstenjak v tej igri lahko tudi le žrtev. Tu je prekoračili meje spodobnosti in bil po mojem mnenju celo žaljiv tako do pravnice z mednarodnim ugledom in izkušnjami kot tudi do predsednika države, ki mora skrbeti, da je ustavno sodišče svetovnonazorsko v največji možni meri uravnoteženo!

Priča smo pranju možganov
Če bi bilo Delo v resnici politično neopredeljen časnik, vsekakor ne bi smel objaviti tako “navijaških” in predvsem z ničemer podprtih stališč dr. Markeša pred volitvami ustavnih sodnikov. Če pa že objavi sicer legitimna razmišljanja in stališča enega od novinarjev, bi moralo uredništvo nekomu drugemu omogočiti v enakem obsegu na istem mestu predstaviti drugačna stališča. Žal pri nas praksa ni taka in očitno še nekaj časa ne bo. Seveda ni nič narobe, če enostransko, navijaško piše časnik, ki je v rokah t. i. “levega” ali “desnega” lastnika z njegovimi interesi. Žal so pri nas pravi lastniki skriti in tudi v primerih, ko ni tako, se brez kakršnegakoli sramu razglašajo za “neodvisne”. Uredništvo Dela s takim ravnanjem svojim bralcem ne omogoča pogleda z različnih strani, za kar bi morali skrbeti v neodvisnem časopisu. Priča smo “pranju možganov”. Čas bo pokazal, da s takim ravnanjem delajo največjo škodo mladim generacijam, kajti z enosmernimi informacijami, s katerimi so preplavljeni naši osrednji mediji, zavajajo bralce, omogočajo vladanje enim in istim, njihovo plenjenje javnega denarja in s tem smo daleč od demokracije in sodobne pluralne in predvsem demokratične družbe.

Janez Remškar