Kapital Karla Marxa vs. prosta izbira Miltona Friedmana

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Pred dnevi je portal nacionalne televizije evforično poročal, da se je prodaja Kapitala ob okrogli obletnici rojstva (200 let) Karla Marxa razcvetela. “Po dolgem času dosega število prodanih izvodov, s kakršnim se ne more pohvaliti večina sodobnih znanstvenih avtorjev,” je bilo zapisano. Zanimanje za Marxa, ideologa komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini človeštva, se dogaja ravno v času, ko ima svet priložnost v živo opazovati umiranje levičarske ekonomije v Venezueli, na drugi strani pa učinkovito delovanje kapitalizma v Estoniji.

Začnimo pri nam geografsko bližji državi. Estonija je država, ki je po padcu socialističnih držav v vzhodni Evropi najbolj dosledno izvedla tržne reforme. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je, dokler ni postal premier, prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Tudi zato najbrž ideje utemeljitelja čikaške ekonomske šole nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot prav v Estoniji. Estonci so privatizirali vsa podjetja (z izjemo nekaj družb), odprli so svoj trg in uvedli zelo nizke davke. Danes slovijo kot država, ki ima najbolj enostaven davčni sistem med članicami OECD, in kot država, ki ima najnižji javni dolg v Evropski uniji glede na delež BDP. Poleg tega so estonski dijaki evropski prvaki v testih iz znanosti, Estonija je postala evropski center startupov (največ startupov na 100 tisoč prebivalcev).

Baltska država je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov). Na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, je med prvo deseterico na svetu, med evropskimi državami je na tretjem mestu.

Tržno gospodarstvo vs. socializem
Estonija je tudi država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijarde dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Estonci se ne branijo Uberja, ki ga je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bo sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi. Estonija je torej fantastičen primer uspešne tranzicije iz centralno-planskega v tržno gospodarstvo. Vse to zaradi tega, ker je prvi estonski predsednik vlade o ekonomiji prebral le knjigo Miltona Friedmana.

Za razliko od Venezuele, kjer še danes prisegajo na Marxov Kapital. Nekoč najbogatejša država Južne Amerike je danes država na ravni najrevnejših afriških držav. Hugo Chavez, ki je pred poldrugim desetletjem nacionaliziral celotno industrijo, je v “dobro delavcev” spremenil ustavo in dodal kar 20 tisoč novih predpisov, ki zadevajo delo. V državi, ki so jo mediji svoj čas imenovali “socializem za 21. stoletje”, je uvedel javna dela in povečal plače javnim uslužbencem. V začetku je bilo seveda vse odlično, saj ima Venezuela največje zaloge nafte na svetu. Ko pa je cena nafte na svetovnem trgu padla, se je socializem začel rušiti.

Kako izgleda danes življenje v Venezueli, je razvidno iz dnevnika venezuelske novinarke Nayrobis Rodriguez, ki so ga povzeli nekateri globalni mediji. Eno od poglavij je naslovila “Dirka za toaletnim papirjem”. Takole piše:

“Sedem dni. Toliko časa sem potrebovala, da sem našla trgovino v Cumani, kjer sem lahko kupila toaletni papir. Iskanje se je začelo v torek zjutraj: ena, dve, tri, štiri trgovine. V vsaki je bil odgovor enak: Nimamo toaletnega papirja in ga tudi naslednjih nekaj dni ne moremo naročiti. Nihče mi ni mogel pojasniti, zakaj ni toaletnega papirja. Samo odgovorili so, da ga enostavno nimajo, kot drugih toaletnih potrebščin ne. Niti šampona, niti mila, niti zobne paste niso imeli.

V četrtek, ko sem se z materjo sprehajala po trgovskem delu mesta, sva pred enim izmed supermarketov opazili zelo dolgo vrsto. Več kot 200 ljudi je stalo in čakalo, da bi lahko kupilo dve roli toaletnega papirja. Trgovci niso smeli prodajati paketa s štirimi rolami, kot so to nekoč. Z materjo sva se odločili, da stopiva v vrsto, saj druge možnosti nisva imeli. Dve uri kasneje se je trgovina zaprla, a pred vrati je ostalo še okoli 90 ljudi.

Prazne police venezuelskih trgovin. (Foto: epa)

Hodili sva naprej. Dve uri sva stali na vročini v vrsti in še vedno nisva imeli toaletnega papirja. Še dva dni sem preživela tako, da sem hodila od trgovine do trgovine ter iskala, ali mogoče nimajo kje kaj od toaletnih potrebščin. V nedeljo sem obupala. V ponedeljek, bilo je ob 7. uri zjutraj, malo po tem, ko sem sina odpeljala v šolo, me je poklicala sestra. Jaz sem v vrsti pri Farmatodu, mi je rekla in dodala, da imajo toaletni papir, zato naj čimprej pridem. Bila sem na poti v službo, oddati bi morala članek, ampak sem se vseeno odločila, da grem v vrsto in čakam s sestro na toaletni papir. Uspelo mi je, da sem kupila dva paketa s štirimi rolami. En paket je stal 170.000 venezuelskih bolivarjev, kar je 3,4 dolarja. Za ta dva paketa sem dala 86 odstotkov svoje mesečne minimalne plače.”

Tako razliko med državama sta povzročili dve knjigi: na Estonce je vplivala prosta izbira Miltona Friedmana, na Venezuelce pa Kapital Karla Marxa.

Jože Biščak