Ameriški pisatelj Mark Twain je leta 1881 objavil pravljični roman z naslovom Kraljevič in berač (The Prince and the Pauper). Kraljevičeva želja, da bi spoznal življenje navadnih ljudi, pripelje do prijateljstva z revnim mladeničem, ki ga – nasprotno – zanimata bogastvo in oblast. Temu sledijo zamenjava vlog in številni zapleti, ki dosežejo vrhunec, ko se revežu obeta, da bo postal naslednik umrlega kralja. Takrat se vrne v realnost vsakdanjega življenja.
Pred ljubljanskimi trgovinami ali v bližini parkirnih avtomatov tu in tam dežurajo nenavadni opazovalci. Nekateri ponujajo/prodajajo časopis Kralji ulice, vendar njihove ambicije niso kraljevske. Kot beremo v različnih oglasih in pojasnilih, gre za “brezdomski časopis”, ki se ukvarja z izboljšanjem socialnega položaja ljudi, ki iz različnih razlogov živijo v neopaznosti in pomanjkanju. Včasih brezdomci, ki jih Angleži in Američani imenujejo homeless, Francozi clochards, Slovenci pa “klóšarji”, preprosto nagovarjajo mimoidoče, naj jim podarijo “kaj drobiža”, prodajalci Kraljev ulice pa naj bi se z izkupičkom od prodaje celo preživljali.
Če bi nadaljevali s temi opazkami, bi lahko trčili v velike probleme. Po eni strani gre za socialna in politična vprašanja, po drugi strani za čustvene reakcije, za občutke slabe vesti, krivičnosti sodobnega (kapitalističnega) življenja itn. Slovenske stranke, ki se razglašajo kot “leve” (in so v tridesetih letih vladale štirikrat več časa kot tako imenovane “desne” stranke) pogosto poudarjajo, da je Slovenija pravna in socialna država, vendar se niso najbolje izkazale pri reševanju socialnih vprašanj. Veliko o njihovem angažiranju povedo kritično slabe razmere v domovih za starejše in mečkanje z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Dolgotrajno oskrbo državljani ali njihovi svojci plačujejo večinoma iz svojega žepa.
Pooblaščeni in nepooblaščeni komentatorji pogosto in obširno razpravljajo o življenju pod pragom revščine; dobrodelnih ljudi, prostovoljcev in organizacij, ki se pri nas ukvarjajo s socialnimi stiskami, je veliko. Nekatere kot npr. Karitas, Slovenska filantropija ali Unicef so vzorne, večkrat pa gre za posameznike ali skupine, ki od skrbi za nemočne dobro služijo in udobno živijo. To seveda ne zmanjšuje problema, ampak ga kvečjemu povečuje.
Kralji ulice
Pred dnevi sem v času zgodnje popoldanske poletne vročine parkiral avto na prašnem in precej neurejenem makadamskem parkirišču ob Masarykovi cesti zraven ljubljanskega kolodvora. Predno sem se odpeljal domov, sem potipal po žepu, ali bom imel dovolj drobiža, nato sem se približal parkirnemu avtomatu. Ob njem je stala drobna ženska, za katero sem najprej domneval, da hoče plačati parkirnino. Obstal sem in naredil kretnjo, da ima prednost. Odkimala je in še naprej stala poleg avtomata. Medtem, ko sem vtikal kovance v režo in čakal na potrditev plačila, sem si dekle bolje ogledal. Bila je v zadregi, njen obraz ni bil niti žalosten niti vesel, pomislil sem, da je na neki poseben način prazen. Obupan. Bila je oblečena v (ne povsem brezmadežno) tenko srajco svetlozelene barve, na kolenih razparane kavbojke in prašne superge, ki jih danes imenujejo snikerji. Vprašal sem, če lahko s čim pomagam in zakaj stoji v prahu in na soncu? Najprej je skomignila, da nisem več dvomil o njeni drobnosti in skromnosti. Nato je rekla: “Služb ni.” Ponudil sem ji vse kovance, ki so mi ostali po plačilu parkirnine. Vzela jih je in se zahvalila, nato sem odkorakal k avtomobilu in vključil hlajenje na maksimum. Požrl sem slino in se čudno počutil. Ko sem bil pri izhodu iz parkirišča, sem pomislil, da bi se vrnil, nato so me obšle druge misli in druge skrbi.
Spomnil sem se več mesecev starega dogodka s prodajalcem Kraljev ulice pred Rdečo hišo na Poljanskem nasipu. Medtem ko sem čakal, da mi odprejo rampo, je potrkal na desno šipo in mi pokazal naslovno stran svojega časopisa. Spustil sem šipo in možakarju v vojaškem jopiču, s čepico in nahrbtnikom povedal, da njegovega časopisa ne potrebujem. Ni se premaknil in je še naprej ponujal svoje blago. Postajal sem nestrpen, ker se rampa ni odprla. Rekel sem, da čakam, in ponovil, da ne bom ničesar kupil. Jezno je s trdim predmetom udaril v avtomobilska vrata in stekel po pločniku proti Zmajskemu mostu. Udrtina se pozna še danes.
Problemov in stisk kolikor hočete
Nekaj let že traja bolj ali manj tragično in bolj ali manj uspešno obleganje evropskih meja s strani skupin, ki jih ponekod imenujejo begunce, drugje migrante, sliši pa se tudi, da so “prebežniki”. Prihajajo iz severne Afrike, iz Bližnjega vzhoda, Afganistana, Pakistana in od drugod. Nemška kanclerka jim je leta 2015 izrekla dobrodošlico, in Nemčija jih je sprejela malo manj kot milijon, nakar je prišlo do zgodovinskega kompromisa s Turčijo, kjer je izseljencev/ priseljencev največ. Veliko jih pride do Grčije, kjer živijo mizerno življenje v taboriščih. Druge države se jih branijo, Evropska unija jih skuša razporediti po državah članicah, vendar pri tem ni uspešna, ker o rešitvi ni soglasja. V prvih sedmih mesecih letošnjega leta so policisti na območju Slovenije obravnavali 7.409 ilegalnih prehodov državne meje.
Da se v Evropi ali v Sloveniji ne bi uspavali in, da se ne bi pretirano predajali užitkom poletnega lenarjenja in jesenskega obiranja plodov, nas je prizadela kronska epidemija, ki se za razliko od 16. stoletja (ki ga opisuje Twainov roman) ne ozira na kraljevsko ali plebejsko poreklo. Ko pomislimo na težave s korono, nas predvsem motijo omejitve in prepovedi. Pisec teh vrstic se sprašujem, kakšna bodo spričo omejevalnih ukrepov letošnja univerzitetna predavanja? Precej manj – kljub pogostim poročilom iz domov za starejše – razmišljam, kako se zaprti v svoje sobe (ki niti slučajno ne morejo nadomestiti domačega okolja), oddaljeni od prijateljev in sorodnikov počutijo naši osemdesetletniki?
Problemov in stisk kolikor hočete. Dela za ustrezne poklicne in dobrodelne ustanove ali posameznike še in še. Večinoma ljudje v stiski niso zahtevni in ne protestirajo. Ne razbijajo po avtomobilih. Ne zbirajo se na ljubljanskih trgih in ne zahtevajo odstopa vlade. Predpostavljam, da pričakujejo pomoč in razumevanje. Stara slovenska beseda “zastopiti”, ki je prevod nemškega verstehen ali angleškega understand, pomeni stopiti na mesto tistega, ki ga poskušamo razumeti. Tujka empatija (grško ἐμπάθεια/empatheia) pomeni skupno čustvovanje oz. trpljenje. Kraljevič se postavi na mesto berača, berač na mesto kraljeviča.
dr. Dimitrij Rupel