fbpx

Nadaljevanje druge svetovne ali hladne vojne?

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V razmišljanjih in poročilih o ukrajinsko-ruski krizi se pojavljajo asociacije na sovjetsko-nemške (Rapallo 1922, Molotov-Ribbentrop 1939) in nemško-britanske pogodbe (München 1938); na sovjetske posege na Madžarskem (1956) in v Češkoslovaški (1968), na ameriško-sovjetsko (kubansko) krizo (1962), na razpad Sovjetske zveze (1991), na “barvni revoluciji” v Gruziji (2003) in Ukrajini (2004), na rusko zasedbo Abhazije in Južne Osetije (2008), predvsem pa na priključitev Krima (2014), da o vojni na ukrajinskem vzhodu (Doneck, Luhansk) niti ne govorimo. Veliko iztočnic za domnevo, da se zgodovina ponavlja.

Glavni prelomnici sta dve: druga svetovna vojna in hladna vojna. Druga vojna se je začela v znamenju paktiranja med Hitlerjem in Stalinom (1939) in končala s “srednjeevropsko tragedijo” (Kundera), tj. z veliko razširitvijo sovjetskega imperija. Hladna vojna se je začela s koncem druge svetovne vojne (oz. s koncem fašizma in nacionalsocializma) in končala s propadom komunizma oz. Sovjetske zveze (1991). To seveda pomeni troje: da govorimo o razvoju evropskih diktatur, da smo v 20. stoletju porazili dve obliki totalitarizma in da zgodba zadeva nas same (De nobis fabula narratur).

Oglejte si še: Sredinsko zavezništvo

Vladimir Putin je – kot je znano – obžaloval razpad Sovjetske zveze, tako da njegove najnovejše širitvene posege večinoma razlagajo kot vrnitev v preteklost ali kot obujanje stare veličine. Putin konec hladne vojne oz. razpad SZ pojmuje kot revizijo rezultatov druge svetovne vojne, aktualne  posege pa kot rehabilitacijo teh rezultatov. Neodvisna in demokratična Slovenija je v marsičem rezultat konca hladne vojne in propada komunizma oz. socializma. Ko za Božič 1991 ne bi razpadla Sovjetska zveza, bi takrat morda Evropejci močneje pritisnili na Slovenijo, da se pogodi z Jugoslavijo, ali pa bi vsaj še zavlačevali s priznanjem. Da so novosti evropske geopolitike najbolj ugajale Nemcem, ni posebna skrivnost, saj sta se zaradi njih združili zahodna in vzhodna Nemčija. Nemci so postali glavna sila v Evropi, torej je bilo logično, da so se nemški krščanski demokrati (H. Kohl) in liberalci (Genscher) postavili na čelo evropskega demokratičnega gibanja, katerega del je bila slovenska pomlad.

Demontaža druge ruske revolucije
Na tej točki je treba omeniti razmere v Jelcinovi Rusiji po letu 1991. Prvi zunanji minister demokratične Rusije Andrej Kozirev jih je takrat označil kot “drugo revolucijo”, s katero je Rusija postala del evropskega demokratičnega gibanja, odprla evropsko okno in postala “zanesljiv partner v skupnosti civiliziranih držav”. Kozirev govori o približevanju Rusije Zahodu in Natu, ob tem je pripravljena prispevati k nastanku novega svetovnega reda. Omenja preobrazbo Organizacije združenih narodov.[1] Konec tega leta je Kozirev nastopil na znamenitem stockholmskem sestanku zunanjih ministrov OVSE, na katerem je imel dva govora: v prvem je napovedal umik Rusije iz Evrope in rusko podporo Miloševiću; v drugem pa je pojasnil, da je bil prvi mišljen kot opozorilo Zahodu, da bi se Rusija – če je ne bi vodil Jelcin – lahko umaknila iz Evrope in se posvetila Aziji. Poteze Putinove Rusije se v mnogočem ujemajo z opozorilom Kozireva. Ruski predsednik je zavrgel Jelcinovo izročilo – imenujmo ga ruska pomlad – in seveda marsikaj, kar se je zgodilo ob koncu hladne vojne. V zvezi s tem se postavlja zanimivo vprašanje: kako je mogoče razumeti “cvetlične” oz. “barvne” revolucije v Gruziji (2003) in Ukrajini (2004)? Kot sta piscu teh vrstic za novo leto 2005 v Karpatih pripovedovala gruzinski predsednik Miša Sakašvili in novi ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, je šlo za protirusko, v bistvu za gibanje, ki je bilo usmerjeno proti Putinu. To gibanje se je začelo po Jelcinovem odhodu (1999) v prvih letih novega stoletja, vendar morda še ne čisto zares, ko sta se na Brdu pri Kranju leta 2001 srečala Putin in Bush.

Srečanje ameriškega predsednika Georga W. Busha in ruskega predsednika Vladimirja Putina na Brdu 16. junija 2001 (Foto: epa)

To, kar se dogaja, je seveda demontaža “druge ruske revolucije”, kot jo opisuje Kozirev, torej revizija procesov, ki so bili povezani s koncem komunizma. Putin seveda ne govori o vračanju socializma ali komunizma – čeprav bolj ali manj enostrankarski sistem in kult osebnosti z neomejenim predsedniškim mandatom nista daleč od njiju – ampak o vračanju Sovjetske zveze, ki je zanj drugo ime za Rusijo; torej o izgubljenem ozemlju.

Bistvo in jedro izjav aktualnega ruskega predsednika še ni povsem razkrito, vendar ni mogoče dvomiti o tem, da je njegova zahteva, naj Nato drži prste stran od Ukrajine, mišljena kot uvod v veliko polemiko o pridobitvah hladne vojne. Mednje – poleg združitve Nemčij – štejejo nove demokratične države od Baltika do Jadrana, od Estonije, Latvije in Litve (ki so Rusom otežile povezavo s Kaliningradom) do višegrajskih in balkanskih držav, o katerih zadnje čase z obžalovanjem govori Putin.

Procesov, ki so povezani s koncem hladne vojne, ni mogoče primerjati, kaj šele uskladiti s politiko Vladimirja Putina. Po eni strani je šlo za “svobodno in celo Evropo, ki je v miru sama s sabo”, po drugi strani gre za ozemeljske pretenzije. Evropska unija, povejmo naravnost, zahodna Evropa je počasi in s težavo uveljavljala ukrepe za zavarovanje rezultatov hladne vojne, v kateri je bila zmagovita, še več, začela se je posmehovati zavezništvu z ZDA in Natom (Macron: “Nato je možgansko mrtev”). Od konca hladne vojne (1990) do širitve Evropske unije (ki je sledila širitvi Nata) z nekdanjimi socialističnimi državami, je minilo 14 let. Pri mečkanju je potem Nato sledil Evropski uniji: EU je ugovarjala približevanju Ukrajine in Gruzije Natu, povsem po nedolžnem pa tudi približevanju Makedonije.

Slovenski problem pri rusko-ukrajinskem sporu najbrž ni teritorialne narave, pač pa je bilo (na slovenski levici) še do včeraj aktualno oživljanje vrednot komunističnih zmagovalcev druge svetovne vojne, ki vsebuje nerazumljivo sovraštvo do liberalnih in konservativnih vrednot, ob tem pa še zadržanost do sodelovanja s srednjeevropskimi državami.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Andrei Kozyrev, “Russia: A Chance for Survival”, Foreign Affairs, Spring 1992.