fbpx

Sredinsko zavezništvo

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Politično dogajanje v Nemčiji nam je pogosto za zgled, v vsakem primeru pa je poučno. Dosedanja koalicija (CDU/CSU in SPD) je na neki način “ponotranjila” klasični spor med (sicer zmernima) levico in desnico, zunaj vlade pa je ostalo več sredinskih, skrajno desnih in skrajno levih strank. Po letošnjih volitvah se je namesto dvodelne vzpostavila tridelna politična arhitektura. Poleg (zmerne) levice in (zmerne) desnice se je pojavila tudi sredina, ki zdaj odloča o nemški politiki. V novi koaliciji sta se poleg zmerno levih socialnih demokratov znašli dve sredinski stranki: Zeleni in liberalci (FDP). Po volitvah sta se povezali v zavezništvo, brez katerega ni bilo mogoče sestaviti nobene vlade. Niti desne niti leve. Dodatna zanimivost je, da imata skupaj več glasov kot Scholzova SPD. Zanimiv model za Slovenijo?

Ameriški politolog Francis Fukuyama v intervjuju za nemški Der Spiegel komentira najnovejše politične razmere – v zvezi z levičarstvom in liberalizmom. Liberalizem temelji na ideji univerzalne enakosti. Zato brani pravico človeka do lastne odločitve: pri volitvah, pri religioznih priložnostih, vendar tudi, ko gre za oblikovanje mnenj. Liberalizem je individualistična ideja. Izhaja iz tega, da pravice pripadajo posamezniku, ne skupinam. Levica opušča teorije o razrednem boju in se opira na drugačne kolektive. Za levico je postalo vprašljivo načelo enakih možnosti. Levičarji so prepričani, da neko osebo določata predvsem njen spol in barva kože, in da je mogoče odločati tudi o tistem, o čemer smo nekoč mislili, da je dano od narave (npr. spol, inteligenca, življenjska doba…).[1]

Značilnosti levičarske politike, ki jo Fukuyama opisuje s pomočjo primerov iz svoje ameriške profesorske kariere, poznamo tudi v Sloveniji, čeprav je tu bolj zaostala, saj se pretežno ukvarja z zgledi in simboli iz druge svetovne vojne in po njej, in le deloma posnema ameriško oz. zahodnoevropsko levico. Skrb za enakopravnost in nedotakljivost vseh mogočih spolnih usmeritev ali recimo za migrante, za spričevala brez preskusov znanja; protesti proti cepljenju in celo proti virusu covid-19 … so pri naših levičarjih nekaj novega. V Evropski uniji se levičarji bojujejo tudi proti nacionalni državi in za federalizem, recimo za Združene države Evrope. Pri zagovarjanju svojih stališč so levičarji – tudi v Sloveniji – zelo neposredni in celo grobi, tako lahko govorimo o ponavljanju kulturnih bojev iz 19. in 20. stoletja, predvsem tistih po letu 1945.

Skupina predstavnikov civilne družbe, članov nevladnih organizacij, kot so Katedrala svobode, Zbor za republiko in Act Tank, je pred dnevi – z mislijo na prihodnje državnozborske volitve – sestavila “programska načela zavezništva za slovensko politično sredino”, ki se začenjajo z naslednjimi tremi stavki:

    • politika pomeni soočanje idej, iskanje kompromisov in sodelovanje, ne pa izpostavljanja razlik in celo izključevanja;
    • delitev slovenskega političnega prostora na dva izključujoča bloka je škodljiva, kontraproduktivna in razdiralna;
    • država potrebuje čvrsto politično sredino, ki jo ohranja v območju evropskih norm in preprečuje drsenje proti ekstremnim politikam, ki so zunaj evropskih civilizacijskih okvirov ali so zgodovinsko presežene.

Razlog za takšne konstruktivne predloge je seveda slovenska politična razdeljenost, ki na t.i. levici prehaja v histerijo. Doslej sta si bili v laseh SDS Janeza Janše in t.i. KUL, med njima pa je zazeval prepad. Ustanovitev Sredinskega zavezništva in skupen nastop na volitvah bi utegnila premostiti prepad in poskrbeti – kot se je na nekem srečanju izrazil Žiga Turk – za ploščad med SDS in KUL. Nestrpno nasprotovanje, ki na levici prehaja v histerijo, je treba premagati. Seveda poznamo različne strankarske sisteme in različne oblike premagovanja nestrpnosti. Večinski oz. dvostrankarski sistemi, kakršen je ameriški ali britanski, se – kot smo videli po zadnjih ameriških volitvah – težko izognejo konfrontaciji; v proporcionalnih sistemih, kot je slovenski, pa je več možnosti. Obstaja možnost tretjega “bloka”.

Poleg dvostran(kar)skih notranjepolitičnih so neprijetne, celo nevarne zunanjepolitične konfrontacije. Najnovejši zgled preseganja nestrpnega nasprotovanja in politične bojevitosti je bil pogovor med ameriškim predsednikom Bidenom in ruskim predsednikom Putinom 6. decembra 2021. Pogovarjala sta se o velikih svetovnih in evropskih problemih: o nevarnosti ruskega vdora

(70 tisoč ruskih vojakov) v Ukrajino, o širitvi Nata proti vzhodu, o priključitvi polotoka Krim, o stabilnosti Evrope, o možni zaustavitvi rusko-nemškega Severnega toka II… Biden je Putinu ponudil izbiro med diplomatskim reševanjem in ostrimi gospodarskimi posledicami v primeru, če bi prišlo do ruskega napada na Ukrajino. Po pogovoru se je Biden posvetoval z evropskimi zavezniki Macronom, Merklovo, Draghijem in Johnsonom. Komentatorji so povedali, da je bil dvourni pogovor vljuden in da sta se predsednika celo šalila.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej “Trump hat die Kontrolle über das Monster verloren, das er erschaffen hat”, Der Spiegel, Nr. 49, 4. 12. 2021.