fbpx

O velikih in malih sendvičih

Mitja Iršič

Ne delim misli z nekaterimi kolumnisti na sceni, ki modrujejo v smislu, ja kam pa smo prišli, da poslanci še sendviča ne morejo več ukrasti. Nisem pristaš relativiziranja v smislu: eni gredo v zapor za 50 evrov, drugi ukradejo firmo za 5 milijonov in dobijo 5 mesecev pogojno, zato raje izpustimo tistega, ki je ukradel 50 evrov. Bistvo pravne države je, da ščiti vse nas in hkrati obsoja vse, ki so prekršili slovensko zakonodajo – ne glede na to, ali so ukradli sendvič ali pol slovenske industrije.

Kaj res moti? Kaj boli? Kaj jezi? Neznosno sprenevedanje koalicijskih partnerjev. Tiskovne konference. Virtue signaling ljudi, za katere vemo, da so po lijaku javne porabe spustili milijarde evrov.  Češ – mi pa ne bi nikoli nič ukradli. So pokončni, ponosni posamezniki, ki gledajo zviška na navadne lopove. Ne, niso. Teh pravljic je bilo konec, ko je slovenska politika izgubila nedolžnost z novimi obrazi. Najprej z Zoranom Jankovićem, ki si je nekaj let po prvem poskusu naskoka na vlado brez kančka ironije dal lepiti plakate s svojo smejočo podobo in podnapisom POŠTENO, potem ko je bil obtožen že za celo vrsto kaznivih dejanj. Kako dolgo se bodo politiki še pretvarjali, da je vse v redu? Da je naša politika čisto običajna levosredinska, proevropska, povprečno učinkovita skupina ljudi, ki noče nič slabega, a se ji kdaj pa kdaj kaj slabega pripeti, ker pač kdor dela, greši? Dokler bodo še potekale takšne predstave za javnost, kjer se bodo politiki pretvarjali, da so preveč krepostni, da bi kadarkoli ukradli en sendvič iz trgovine, tako dolgo si sami kot družba ne bomo upali pogledati v oči. Očitno tako dolgo, dokler bomo sami del igre.

Službe za odpadniške politkomisarje so vojni plen “zmagovalcev”
Živimo v deželi posebne resničnosti, ki se ji ljudje prilagodijo, ne da bi se tega sploh zavedali. Ker imamo kronično plitev trg dela, kjer primanjkuje tujih investicij in domačih visoko donosnih poslov, se službe po navadi “rihtajo”. Ko povprečen Slovenec izgubi službo, gre do znancev in jih vpraša: “Mi lahk zrihtaš kak šiht?” Povprečnemu Kitajcu in povprečnemu Američanu tega ni treba početi, ker sta vsak po svoje obkrožena z delujočim tržnim kapitalizmom in poplavo priložnosti. Ker je modus operandi zaposlitvene dejavnosti nepotizem, smo takšne prakse pripravljeni sprejeti tudi pri vodilnih. Negativna kadrovska selekcija je sprejemljiva, saj itak “vsi to počnejo”. Nikomur se ne zdi sporno, da je koalicija kot državne sekretarje, kabinetne predstavnike in svetovalce zaposlila politkomisarske odpadnike, ki si jih ljudje na volitvah niso želeli. Za svoje je pač treba poskrbeti. To je “the slovenian way”. Ker se nam majhne svinjarije zdijo oprostljive, celo primerne, zamižimo na obe očesi, ko to počno tudi tisti, ki smo jih izvolili za svoje predstavnike.

Zato je povsem normalno, da novi vladi sledi cel kup odpadnikov, ki prevzemajo vedno bolj izvirno izmišljena dela v povsem na novo ustanovljenih telesih ministrstev. Ne zdi se nam nič posebnega, ko se za direktorje zavodov in agencij postavlja ljudi, ki niti ne znajo našteti pristojnosti organa, ki ga vodijo. Tako se to dela, kajne? Službe so pač vojni plen zmagovalcev, naši levičarji pa so itak najbolj ponosni na to da, so “zmagovalci”.

Ob nepotizmu zamižijo, ker jim je blizu. Kaj pa korupcija? Ne tista mikrokorupcija tipa “zrihtaj mi upravno odločbo, pa ti dam 200 evrov”, zaradi katere kdaj kakšen nesrečen uradnik pristane na disciplinskem postopku. Ne ugrabljeni javni razpisi, ko kak organ zahteva naročilo vozila s točno 500-litrskim prtljažnikom in 2,65-metrsko medosno razdaljo, čemur ustreza en sam ponudnik. To je že nacionalni šport, ki mu je podlegel tudi superiorno moralni bivši premier, ko je prek javnih naročil nabavil nove protokolarne BMW-je od tasta svojega državnega sekretarja. Vse zakonito. Folklora. To so še zmeraj drobtinice tistega pravega sendviča, o katerem malokdaj razmišljamo, čeprav nas najbolj udari po žepu.

Goljufije na ravni hudodelskih družb
Govorimo o tistih večmilijonskih, včasih tudi večmilijardnih poslih, ki so tako opustošili našo deželo, da se trenutna generacija delovno sposobnih ljudi niti ne zaveda vseh posledic. Avtocestni križ, bančna luknja, TEŠ 6, kmalu še 2. tir in Karavanke. Slovenska zgodovina javnih infrastrukturnih projektov je zgodba o goljufijah na ravni hudodelskih združb, za katere nihče ne bo nikoli odgovarjal, socializacija njihovih izgub pa bo poskrbela, da bodo čez 20 let slovenska dekleta hodila v bogato Poljsko, Češko in Slovaško delat v eksotične klube dvomljivega slovesa. Te goljufije so tako zelo kompleksne, zakonsko premišljene, premetene, zavite v celofan pravnih sivin – in predvsem – kapitalsko ogromne, da si navaden smrtnik niti ne predstavlja, kaj z njimi izgublja. Preveč abstraktno si je predstavljati milijardo evrov. Veliko lažje je razmišljati o sendviču, kupljenem vozniškem izpitu, prometnem dovoljenju ali delovnem mestu po zvezah. 1.414.000.000 evrov pa je dovolj kozmična številka, da si jo možgani povprečnega volivca težko predstavljajo. Pa tudi če bi si jo – smo res prepričani, da ne bi zopet zamahnili z roko in rekli, ah, nepotrebni preplačani projekti, ki služijo izbranim oligarhom, so pač del igre – to je ta politika, saj nič ne moreš.

Foto: STA

Ja, to je ta politika. Deset let levičarskih fevdov, skoraj neprestanega, medijsko podprtega vladanja in brezciljnega rinjenja v plansko gospodarstvo. Ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo, hkrati pa upajo, da bo z mize kaviar levičarskih graščakov priletela še kakšna drobtinica na tla k njim. Recimo višje plače v javni upravi. Višje minimalne plače. Ideološko trepljanje po glavi najglasnejših in najbolj fanatičnih ideologov (VemKdoJeZmagal™ brigad). Slovensko državno gospodarstvo je do tega trenutka (tudi če od danes naprej gre vse tako, kot si želimo) s sistematičnim ustavljanjem privatizacije, izrinjanjem tujih investitorjev, sistemsko korupcijo in plansko ekonomskim gospodarjenjem po konservativnih ocenah izgubilo že najmanj 25 milijard evrov. Študija GZS in Evropske komisije kaže, da smo samo zaradi nizke produktivnosti in dobičkonosnosti gospodarskih družb v državni lasti (se pravi brez korupcije kot take, le z rednim poslovanjem) od leta 2008 do leta 2013 izgubili neverjetnih 13 milijard evrov. Ljudje, to je 15 odstotkov celotnega lanskega BDP sredi konjunkture. 15 odstotkov vsega kar smo skupaj ustvarili v enem letu, je šlo v črno luknjo slabega korporativnega upravljanja ene same petletke iz preteklosti. In kar je najbolj tragično – vsaj 50 odstotkov Slovencev si očitno takšnega upravljanja želi. Neprijetno veliko ljudi se je zopet začelo navduševati nad noro idejo, da bi odkupili Mercator. Prodaja Telekoma Slovenije se ni nikoli zgodila, ker se leva politika dobro zaveda, da jo volijo ljudje, ki si je ne želijo. Prodajo NLB-ja je del prebivalstva – ki nekako premo sorazmerno sledi levemu političnemu telesu – označil za razprodajo premoženja tujcem (kar je morda res bila, a le zato, ker se je Cerarjeva vlada tako obupno obotavljala). Zato so Slovenci pripravljeni odpustiti male kot tudi velike sendviče. Želijo si Lex Mercator, NašoDobroHrano, severnokorejsko konsolidacijo hotelov in turistične industrije nasploh, intervencionistično ščitenje slovenskih državnih podjetij pred tujo konkurenco. Škoda, ki pri tem nastane, pa je, kot bi dejali Američani, “the price of doing business”

Ljudstvo odpušča. Številke pa ne. Po poročilih organizacije Transparency International Slovenija v zadnjih letih na indeksu zaznane koruptivnosti stagnira ali celo nazaduje. Kar je najbolj zaskrbljujoče – je 4 odstotne točke nižje od EU-povprečja. Novele zakona o integriteti in preprečevanju korupcije že leta ni, ker pač ni politične volje, da bi se kdaj sprejela. OECD je leta 2017 pisal predsedniku republike, da protikorupcijska komisija naredi premalo (OECD pač ni intimno seznanjen z delovanjem in namenom posameznih institucij v Sloveniji, drugače bi vedel, da je KPK sam sebi namen in se sploh ne bi trudili s pismom).

Mlada generacija vam ne bo odpustila
Vseeno na koncu tudi ljudstvo ve, zakaj gre. Ko so nazadnje lani pred volitvami merili zaupanje v institucije (ogledalo Slovenije), so imeli Vlada RS, državni zbor in stranke vladne koalicije z naskokom najmanjše zaupanje v javnosti. Ljudje so bolj zaupali celo tradicionalno osovraženima zdravstvu in sodstvu. Morda bi kdo pomislil, da so se z nebovzetjem svetega Šarca številke spremenile, a nikar ne bodite tako prepričani – kdo od vas poleg kradljivca sendvičev in njihovih ministrov pozna še kakšnega poslanca LMŠ? Šarčeva domnevna kimjongunovska podpora pa je predvsem na račun tovarišev z leve strani političnega spektra. Upal bi si staviti, da tudi letos ljudje nič bolj ne zaupajo vladi, parlamentu niti strankam. Fatamorgana Marjan Šarec ne pomeni, da so ljudje čez noč postali privrženci slovenske politike. Le trdi levičarji so končno spoznali, da Šarec premore ustrezen ščepec socialistične revolucionarnosti in smisla za OF-ovsko deljenje naroda. Povprečen državljan pa še kako prekleto ve, da je na splošno še zmeraj nategnjen.

Zato bi bilo res dobro, če bi se politiki začeli zavedati, da je “gluma” povsem nepotrebna. Vemo, kdo ste – v zadnjem desetletju socialistične zunanje podobe in koruptivnega, klientelističnega skritega alter ega smo vas spoznali do obisti. Ko kak vaš kolega ukrade sendvič in nato po neumnosti (ali namerno, da bi se znebil službe, ki je ne želi?!) krajo prizna, potem bodite raje pametno tiho, sprejmite njegov odstop in ne sklicujte konferenc, na katerih boste pokazali svojo sluzavo lažno moralo. Le srečni bodite, da vam je ljudstvo pripravljeno odpustiti tiste velike sendviče. A vedite – bolj boste hlinili moralnost in načelnost, bolj vas bomo vzeli zares. In nekoč, v neki neugrabljeni, medijsko, sodno, zakonodajno in izvršilno svobodni državi, ki jo utegne prinesti nova generacija, vam ne bomo več odpustili. Tudi Nicolas Maduro je mislil, da so njegova težko prigarana sredstva varna v Švici.

Mitja Iršič