fbpx

Prava umetnost uspeva tudi na prostem trgu – ali je res neizbežno, da jo moramo sponzorirati davkoplačevalci?

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

V sklopu tega teksta ne bi rad razmišljal o tem, ali za kulturo zapravimo preveč ali premalo. Nočem razpravljati, ali je za slovenske umetnike dobro poskrbljeno in ali se denar pravilno distribuira med različne umetniške panoge. Pozabil bom, da Slovenija za kulturna udejstvovanja porabi precej več kot je povprečje v članicah EU – o tem je bilo objavljenih dovolj kvalitetnih člankov po vsakem od tradicionalno kataklizmičnih govorov Vinka Möderndorferja, s katerimi je dal Prešernovim nagradam neprijetno, politično vzdušje. Saj veste – v umetnosti je vse mogoče. Država, ki na ravni EU nadpovprečno vlaga v kulturo in na ravni Nata podpovprečno v obrambo, lahko s pomočjo sanjaške proze postane militantna. A dovolj o tem.

Rad bi odprl neko drugo diskusijo, ki tako zelo presega okvire slovenske socialistične mentalitete, da realistično nikoli ne bo del javnega diskurza. In sicer:

Ali je res neizbežno, da moramo umetnost sponzorirati davkoplačevalci?
Torej, dragi davkoplačevalci. Vam je prav, da je usoda slovenske umetnosti na vaših ramenih, ker je to pač ena od posvečenih dejavnosti, s katero se lahko meri le še služba državnega sekretarja v Šarčevi vladi? Morda so Cankar, Prešeren in drugi velikani slovenske besede res pripomogli k obstanku našega naroda (seveda bi bilo smešno in arogantno trditi, da kaj bolj kot vojskovodje, podjetniki, politiki, izumitelji in pridni kmetje), a to jim je uspelo brez ministrstva za kulturo, z bogatimi donacijami proto-kapitalističnih zasebnikov. Prešeren je pogosto pisal pro bono. Ker mu je bilo všeč. Ker je poezijo čutil.

Včasih imam občutek, kot da bi bilo pravemu umetniku nerodno ob komičnem žicanju za javni denar, kakršnega folklorno izvaja Möderndorfer enkrat na leto. Zdi se, kot da že dolgo ne gre več za umetnost samo, ampak za krčevit boj posvečenih, da to dejavnost ohranijo kot svoj osebni fevd. Poznam kar nekaj mladih umetnikov, ki jim je pot v svet državno sponzorirane umetnosti tako nedosegljiva kot sedež v upravi Petrola. Poznam pa tudi druge samostojne umetnike, tudi takšne, ki so bili falirani gimnazijci, pa jim država plačuje prispevke za pokojnino, ker so pač poznali prave ljudi na pravih mestih, pa še skupaj z njimi so se navduševali nad dosežki kubanske in venezuelske revolucije. Posvečena elita odloča, kaj je umetnost, si deli nagrade in sama sebi čestita. Mitja Okorn pač ni dovolj dober za našo pravično avantgardo, zato je moral na Poljsko. Robert Lešnik ne razume estetike sodobnega dizajna, zato je moral v Nemčijo. Na koncu smo tukaj davkoplačevalci, ki posvečene plačujemo. Morda nas ne ganejo. A kaj mi vemo. “Ti ne razumeš, to je umetnina,” poje Adi Smolar v eni svojih skladb. V neštetih odborih imamo dovolj arbitrov, ki nam bodo natančno povedali, kaj je letos trendi, pravično, pošteno in delavcu primerno. Morda potrebujemo vojno idej, da presežemo paradigmo velikega brata, ki nam govori kaj je estetsko in kaj ne? V ZDA so jo na manjši ravni doživeli sredi devetdesetih let.

Tam je bila kultura od nekdaj pretežno domena zasebne sfere. Evropski ekscesi, kjer bi dolgočasni birokrati določili, kaj je zveličana umetnost, niso nikoli bili “the american way”. Kar 13 milijard dolarjev sredstev za umetnost namenijo bogati filantropi, le okrog 150 milijonov pa prispeva t. i. National Endowment of the Arts (NEA), kar predstavlja mikroskopskih 0,0007 odstotkov BDP. Res pa v tem primeru gre za neposredno sponzoriranje umetniških projektov, ne tako kot pri nas, ko umetnost  jemljemo kot neko širšo kategorijo “kulture”, kamor spadajo tudi razni zavodi, društva. Muzeji in agencije v kulturni sferi so v ZDA pod okriljem National Endowment of Humanities (NEH) – a tudi oni na leto ne dobijo skoraj nič več denarja kot NEA, kar je za 300-milijonski narod mikroskopska vsota. Lanski eksces v Cankarjevem domu, ko so ob grmečem, davkoplačevalskih evrov zahtevajočem Möderndorferju umetniško priznanje podelili dojilji psov in skrunilki državne zastave, je na moč podoben obdobju v ameriški državno sponzorirani umetnosti pred 25 leti, ki so mu nadeli ime kulturne vojne (“culture wars”). Takrat so konservativne interesne skupine v ZDA ugotovile da ima NEA na plačilni listi tudi umetnike, ki so definicijo umetnosti prignali do vsaj tako skrajnih robov kot naša bio-eko dojilja.

Takrat so se ljudje prvič po ustanovitvi NEA v cvetličnih šestdesetih začeli zavedati, da njihovi težko prigarani davkoplačevalski dolarji sponzorirajo skupino levičarske, dekadentne avantgarde, ki si je umetnost ne le razlagala na nek svoj anything-goes način, ampak je zanjo zahtevala tudi javne dolarje. Pred tem je s strani levice osovraženi Reagan v osemdesetih prepolovil proračun NEA, od Clintnove administracije naprej pa so bila sredstva zmeraj zagotovljena za posvečene provokativne jezdece nove umetniške postwarholovske avantgarde.  Tri imena so bila na prvi fronti te bitke: Barbara DeGenevieve, Andres Serrano in Merry Alpern. Barbara De Genevieve je bila umetnica, katere delo se je koncentriralo na “preučevanje družbenih razredov, spolnosti in moči” (kako znano zveni!). Profesorica umetnosti, neporočena in brez otrok, je bila znana po tem, da je svojim študentom kazala pornografijo, posnela domači art pornič z naključnim tovornjakarjem in napisala cel kup poezije z naslovom Porn Poems, najbolj znana od teh, ki se je pojavila tudi v več muzejih po svetu (skupaj s sliko roke, našemljene tako, da izgleda kot obraz) z naslovom: “I want to fuck you” (Hočem te pofukati). Andres Serrano je postal razvpit potem, ko je v svojih instalacijah začel uporabljati človeško kri, blato in urin. Njegova najbolj znana instalacija se imenuje Piss Christ (poscani Kristus), kjer se je najprej polulal v kozarec, vanj dal krucifiks in ga slikal (ker ima rad življenje se nikoli ni lotil še bolj drznega projekta – poscanega Mohameda). V poznih osemdesetih je za delo dobil nagrado, ki jo je delno sponzorirala tudi takrat finančno že pošteno kastrirana NEA, a se je o tem začelo politično govoriti komaj leta kasneje, ko so izbruhnile kulturne vojne. Merry Alpern je postala znana po knjižici črnobelih slik z naslovom Dirty Windows (Umazana Okna). Slike so bile posnete iz okna na WC-ju blizu finančnega središča Wall Street. Ovekovečijo dogajanje v stavbi čez cesto, kjer je deloval nezakoniti bordel. Prikazujejo moške in ženske med različnimi stadiji biblične združitve.

Image result for Barbara DeGenevieve

“Umetnost” Barbare DeGenevieve. (Foto: Twitter)

Vsi trije umetniki so pomembni zato, ker so bili prvi, ki jim je NEA sredi devetdesetih na pritisk republikanskih zakonodajalcev zavrnila prošnje za nepovratna sredstva. Ni šlo le za konservativni pogrom nad umetnostjo in – kot je sugerirala Barbara DeGenevieve – poskus institucionalizirane cenzure, ampak za temeljit vsedržavni razmislek o tem, kaj kultura sploh je, in kako – če sploh – naj se financira iz javnega denarja. Po Warholovi revoluciji je grozilo, da si bo lahko vsak ekscentrični čudak s pet minut časa in žižkovskim smislom za nakladanje na testise priklopil dve elektrodi, si dajal elektrošoke in takšno predstavo vsak petek uprizoril na preddverju Kongresa, z naslovom “Kratek stik za globalizacijo”. Ni šlo za cenzuro. Šlo je za zdravo pamet in razmislek o tem, kaj je umetnost in kaj so davkoplačevalci prisiljeni plačevati, ne glede na njihove osebne estetske preference. Šlo je za (ameriške razmere) izredno malo denarja. A šlo se je tudi za princip. Princip davkoplačevalskega sponzorstva stvari, ki si jih ti ne želijo, le zato, ker jim je nekdo s superiornejšim čutom za estetiko povedal, da jih morajo. Republikanci so od tedaj v vsaki administraciji zahtevali popolno zaporo javnih sredstev, nazadnje Trumpova administracija. In ja – ljudje to večinoma podpirajo. Tudi sredinski in bolj zmerno levi profil volivcev. Amerika je dežela individualistov, kamor ni prodrla evropska miselnost, da je umetnost eden od stebrov sodobne socialne države. Kar ne pomeni, da se umetnost ne ceni. Ameriške metropole so znane po tem, da premorejo največje število umetniških muzejev na zahodni polobli z izjemo Francije. Le da so financirani s strani zasebnikov – država večinoma pomaga le tako, da zasebnim sponzorjem umetniških dejavnosti nudi davčne olajšave za njihove investicije. Le tisti muzeji s predpono “national” delno prejemajo sredstva NEH (National Endowment of Humanities). Neodvisna umetniška skupnost je živa in dinamična. Čeprav marsikateri talentiran umetnik tam čez lužo opravlja še kakšno natakarsko službo, da se preživi. A se zaveda, da je to narava njegovega poklica. Njegova umetnost živi sama zase, če bo od nje kaj zaslužil ali ne. Svoj poklic opravlja za dušo, brez “Pripada Mi” mentalitete, ki je tako neznosno prisotna v Sloveniji in – priznajmo si – na pretežnem delu starega kontinenta.

Raziskave, ki govorijo o pozitivnem vplivu javnega vlaganja v kulturo na BDP, so pesek v oči
Morda je razlika v tem, da si evropski narodi svojo veličino mednarodno kredibilnih narodov gradimo tudi skozi medij umetnosti, zato umetnost razumemo kot državotvorno, medtem ko se Američani s svojim načinom življenja, ki so ga so uspešno izvozili na celoten evropski kontinent in velik del azijskega, že sami po sebi upravičeno počutijo velike, zato ne potrebujejo ministrstev za kulturo, nacionalno posvečenih umetnikov in državno sponzorirane in nadzirane umetnosti, da bi se počutili velike. Kakorkoli že, če bi ameriška družba namenjala toliko za kulturo posvečenih kot to počne naša (ki je tudi v evropskem pogledu fenomen), bi na leto zapravila skoraj toliko, kot je bil vreden zloglasni bail-out leta 2008. Le da bi toliko porabila na leto. Brez vračil z obrestmi, kot so jih dobili pri bankah in avtomobilskih podjetjih. Aja, bojda bo umetnost prispevala k BDP-ju, pravijo raziskovalci umetniške dejavnosti. Pozabijo pa povedati, da imajo javne investicije v umetnost po navadi izgubo, obstanejo na pozitivni ničli ali pa dobiček na takšni ravni, da se nobenemu zasebnemu investitorju ne bi ljubilo vlagati v takšno dejavnost. Če seveda ni ljubitelj umetnosti in mu je zaslužek postranska stvar – kot ameriškim filantropom. Ali če nima za sabo neskončno globokih žepov države – kot v našem socialističnem raju.

Raziskave, ki govorijo o pozitivnem vplivu javnega vlaganja v kulturo na BDP, so pesek v oči in rade v svoj izračun pozitivih vplivov vzamejo še kebab, ki ga je turist pojedel čez cesto, in kokakolo, ki si jo je kupil v bližnji trgovini, ko si je šel ogledat matinejo, brez meta-data raziskav, ali bi do nakupa prišlo tudi brez ogleda matineje. Če bi bila umetnost tako zelo dobičkonosna na lokalni ravni, bi imeli že cel kup podjetij, ki bi se s tem ukvarjala povsem brez javnega denarja. Poznate kakšno? V ZDA jih je kar nekaj. Vendar ta delujejo po principu prostega trga. In kljub temu ustvarjajo in razstavljajo kvalitetno umetnost. Takšno, ki jo nato tudi v Evropi požegnamo.

Kaj če nam diktat avantgarde o tem, kaj nam sme in kaj nam ne sme biti všeč, ne sede?
Ob dnevu kulture se vrstijo prispevki, ki tarnajo nad tem, kako smo Slovenci izgubili stik s kulturo. Ne beremo več poezije. Ne hodimo v muzeje moderne umetnosti. Ne obiskujemo gledaliških predstav razburljivih novih režiserjev. Vinko Möderndorfer bo najbrž rekel, da sta kriva “militarizacija” družbe in premalo denarja, ki se steka skozi lijak ministrstva za kulturo. Kaj pa, če je kriva umetnost sama? Kaj, če je sodobna umetnost tako oddaljena od povprečnega slehernika, da se z njo ne more več identificirati tako, kot se je nekoč? Kaj, če nam diktat avantgarde o tem, kaj nam sme in kaj nam ne sme biti všeč (in seveda, kaj moramo sponzorirati z našim denarjem in kaj ne), ne sede? Kaj, če si želimo vrniti v to, kar umetnost v svojem bistvu tudi je – subjektivna izkušnja, ki me gane … ali pa me ne. In če me ne, potem mi nič ne pomaga diktat levičarskih birokratskih poznavalcev, ki narekuje, da me mora ganiti. Kaj, če je umetnost tako zašla iz tirnic resničnega človeštva, da je le še sama sebi namen? Kaj če se nam nekaterim zdi, da je skoraj vsak državno požegnan umetniški projekt okužen s sluzavo, prozorno razrednobojno retoriko, kot da mu je pečat dal kak jugoslovanski komite, ki je poročal neposredno Titu, Kardelju, Dolancu in Popitu?

Tisti ameriški projekti niso propadli, ko jim je NEA odvzela sredstva. Ker so nekateri posamezniki v njih videli dovolj posebnega, so se še leta pojavljali v sklopu zasebno sponzoriranih razstav bogatih ameriških in evropskih filantropov. Očitno je precej ljudi na tem svetu, ki jih poscani Kristus, ženska poznih srednjih let, ki seksa s tovornjakarjem, in črnobeli posnetki bordela tako ganejo, da so za slast katarzične naslade pripravljeni plačati vstopnico. In tako na globalni prosto-tržni ravni umetnost resnično postane to, kar mora biti – subjektivno prijetna izkušnja, ki nas gane dovolj, da zanjo plačamo. Brez vladnih dekretov. Brez politikov, ki bi radi skozi umetnost vrivali majhne koščke svoje ideologije. Brez birokratov, ki bi jih z dekretom povzdignili v pomembne in pozornosti vredne. Kapitalizem da umetnosti največji poklon, kar jo je v zgodovini človeštva doživela. Nekdo je pripravljen zanjo plačati. Iz svojega žepa in brez prisile. Ne nasedajte tistim, ki vam pravijo, da v takem sistemu pride na plano le ceneni kič. Ni res. Taki podcenjujejo človeštvo. Podcenjujejo naš kolektivni čut za simetrijo, lepoto, univerzalno popolnost. Tudi stereotipni Hollywood vsako leto uspe povsem komercialno posneti tri do štiri filme, ki so tako estetsko popolni, da bodo originalne filmske trakove hranili v kongresni knjižnico digitalnih zbirk, umetnosti in arhitekture za bodoče rodove, ki jih bodo gledali, ko bomo mi zopet le zvezdni prah.

In velikani naše umetnosti bodo naredili še en obrat v svojih grobovih …
Verjemite v svobodno umetnost, ki se razvija skozi prosto-tržni kapitalizem. Le taka bo pokazala svojo pravo vrednost. Vrednost transcendentalne vse-človeške estetike. Estetike, ki so jo ljudje pripravljeni plačati s svojim denarjem. To je prava, nekontaminirana umetnost. Medtem ko se bomo na tem pozabljenem koščku zemlje za zmeraj spraševali, zakaj nekemu povprečnemu slikarju, arhitektu ali režiserju država plačuje prispevke za pokojnino, medtem ko si jih morajo vodovodar, mizar in elektroinštalater plačati sami. So pač manj pomembni v širšem oziru obstanka našega naroda, bi rekla elita. Brez vodovoda, pohištva in elektrike že gre, brez umetnosti pa človeku otopi duša.

Naslednje leto bodo spet Prešernove nagrade. Predsednik države se bo sprehodil od predsedniške palače in si na poti v Cankarjev dom ogledal spomenik komunističnemu klavcu, ki tam na najbolj svetem mestu slovenske demokracije že desetletja kljubuje vremenskim razmeram kot višek slovenske socialistične estetike. Najbrž bo že posnet kak nov partizanski film v stilu Bitke na Neretvi. Z navdušenjem bomo pozdravili moreče predvidljive instalacije, romane in gledališke predstave, ki demonizirajo potrošništvo in globalizacijo. Kljub novi finančni injekciji dodatnih 30 milijonov se bo večji del tam zbrane gospode pod vodstvom glavnega gromovnika zopet spraševal, koliko še lahko brezsramno naberačijo od davkoplačevalcev, saj jih kruti, izkoriščevalski, umetnost nerazumevajoči prosti trg ne razume. In velikani naše umetnosti bodo naredili še en obrat v svojih grobovih. Umetnost pa bo umirala na obroke. Kot vse stvari, ki se jih dotakne država.

Mitja Iršič