Zdravstvo se nam seseda! Obljube politikov v predvolilnem času ostajajo ponovno in ponovno le na papirju. Obljube in rešitve, ki se ne realizirajo in ki jih leva politika ponuja iz mandata v mandat zadnjih 10 let, so populistične, nimajo resnih izvedbenih načrtov in vsekakor zahtevajo dodaten denar, ki pa ga nobena leva vlada do sedaj ni hotela zagotoviti. Zagotovile pa so ga za “sanacijo” bank, za grehe bivših samoupravljavcev. Levo usmerjene vlade že dolgo obljubljajo ukinitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, skrajšanje čakalnih dob in sprejetje zakona o dolgotrajni negi in oskrbi. In kaj od tega so realizirali? Nič! Škoda, predvsem za ljudi.
Za nerealizirane obljube v uveljavljeni demokraciji volivci politike kaznujejo. Nekaj podobnega bi pričakoval tudi pri nas. Ampak v demokratičnem svetu, kjer je medijsko okolje uravnoteženo, si volivci lahko ob prebiranju “levih” in “desnih” časnikov, v katerih so poročila o dogodkih enaka ali vsaj zelo podobna, ker drugače tudi ne more biti, lahko preberejo komentarje, ki so lahko povsem nasprotni.
Tako si ljudje lahko oblikujejo svoje lastno mnenje. Kaj pa pri nas? Pri nas nam “uradni”, oprostite, neodvisni mediji še kar naprej “perejo” glavo. Za povrh pogosto ni mogoče ločiti poročila od komentarja. Nedopustni so pritiski na z vladajočo politiko neprepleten medij, kar se je zgodilo nedavno, seveda pod krinko sovražnega govora. Kot da v neodvisnih medijih tega ni v nasprotni smeri.
Bistvo je ohranjanje kontinuitete
Če nič drugega, ti v mediju spremenijo tekst, če v njem omeniš, da so za stanje v zdravstvu odgovorni politiki, stroka in tudi mediji zaradi svojega poročanja. Enostavno ti lastnoročno omembo medijev črtajo! Po drugi strani so mediji, povezani z politiko, s svojim populističnim načinom dela sposobni v nekaj mesecih ustvariti novo ime, ker se na predhodnih volitvah prav na enak način ustvarjeno ime ni obneslo.
Bistvo takega ravnanja je le vzdrževanje kontinuitete. Povsem jasno, da so za temi mediji ljudje in skupine s finančnimi sredstvi, ki jih na desnici zaenkrat primanjkuje! Kot naslednji primer “kritičnega pristopa” naših medijev do zdravstva lahko navedem ravnanje RTV SLO. Omogoča ostro kritiko, ne redko, iz ust zelo uveljavljenega komentatorja, “priznanega” zdravnika (od koga, laikov?), izjemno kritičnega do vlad in še posebej do političnih strank, ki jim peša moč. Žal ga novinarji ne poprosijo za konkretizacijo njegovi navedb “o silno enostavnih rešitvah”, ki so baje možne v zdravstvu.
Umiranje na obroke s pomočjo medijev
Občutek imam, da se mediji načrtno ustavijo ob izrečenih besedah z izrečeno kritiko, zato da jo ljudje slišijo. Da torej lahko prikažejo, da kritika obstaja, stvari pa tečejo naprej po svojih poteh, ker se s temi besedami, ki mnogokrat nimajo podlage, vse konča. Dovolite mi, da sem zelo konkreten. Napovedujem nadaljnje umiranje na obroke otroške srčne kirurgije, na način, na kakršnega rešujemo ta problem, tudi s pomočjo medijev. Slovenija, glede na današnje razmere v stroki (zahtevnost same otroške srčne kirurgije, zahtevano potrebno število težkih operativnih posegov po posameznem kirurgu, zahteve po varnosti in kakovosti, za kar morajo biti podatki jasni in pregledni), ne bo nikoli imela dovolj (na srečo) zadostnega števila težko bolnih otrok! Govorjenje o načrtih in povezavah z “jugom” bi mediji lahko takoj preverili, a tega niso storili.
Zakaj? Da ne bi škodili slovenski medicini, politiki ali malim bolnikom? Vse obstoječe dileme bi morali razjasniti prav mediji, kajti stroka pri nas je egoistična, zagledana sama vase in nesposobna priznati, da nečesa pri nas ne bomo delali! In tako, ob takih medijih se bo kalvarija otrok in njihovih staršev nadaljevala. A kaj, ko je pri nas politika, in z njo njej podrejeni mediji, orientirana le na obdobje 4 (štirih) let in na preživetje za čas mandata. V takem času ni možno rešiti problemov, ki so se nakopičili na področju zdravstva v zadnjih letih. Kontinuitete delovanja politike ni, rešitev problemov prav tako ne, čeprav so zdaj že vsaj od leta 2008, z izjemo leta dni, na oblasti t. i. levosredinske vlade. Za nerešene probleme v zdravstvu se torej ne morejo izgovarjati na njihove predhodnike, kar politiki sicer delajo najraje. Glede na izjemno hitro staranje prebivalstva v Sloveniji ter napredek medicine in stroke, lahko upravičeno v ospredje nerešenih problemov postavimo prav področje zdravstva.
Pri tem imam v mislih delovanje celotnega sistema. Naj povsem jasno poudarim, da imamo pri nas izjemne ljudi v zdravstvu, na vseh strokovnih mestih, od negovalne stroke do medicine in sodelavcev na številnih podpornih visoko strokovnih področjih. Imamo pa tudi velike luknje, tako v naših glavah, torej glavah zdravnikov, kot tudi vseh ostalih zaposlenih v zdravstvu. Ampak imamo tudi uravnilovko! Želim poudariti, da nimamo sistema, ki bi vsakemu bolniku, kjerkoli v Sloveniji, zagotavljal enako dostopnost, kaj šele, da bi zagotavljal vsaj približno enako strokovno in varno oskrbo. Politiki in tudi “stroki”, ki v teh primerih tudi ni stroka, je dovolj, da zagotovijo prostore (urgentni centri). Pri tem spet igrajo vlogo lokalni politiki in mediji. Kaj, kdo in kako pa se bo v njih delalo, ne zanima nikogar! Tako pač je pri nas. Važno je, da imamo stvari “rešene” na papirju, kako je v resnici, pa sam bog ve.
Janez Remškar