Ocenjevanje osebnih lastnosti ljudi je lahko problematično področje. Psihološka in psihiatrična znanost imata znanje in izkušnje pri ocenjevanju in opredeljevanju osebnih lastnosti posameznika. Strokovnjaki iz tega področja so usposobljeni za analize, psihoanalizo, torej proučijo nezavedno pri posamezniku, postavljajo ocene, diagnoze, za marsikoga tudi neprijetne. K temu so torej poklicani strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo poklicno, na osnovi spoznanj in dognanj znanosti.
Mnogokrat h končni oceni prispevajo tudi nevrologi, kajti ni redko, da je v ozadju osebnih lastnosti, še posebej tedaj, ko pride do hitrih sprememb v obnašanju, ravnanju, jasna patologija v možganih, dostopna medicini z najnovejšimi diagnostičnimi postopki. Kljub navedenemu je na področju še mnogo neznanega. Dejstvo je, da človek osebnostne lastnosti pridobiva skozi življenje, da ima pri tem vlogo dednost, še večjo pa vzgoja. Značajna lastnosti, ki jih cenijo starši, postanejo pomemebne za otroke; to je lahko delo, odgovornost, vedrina, prijaznost. Značaj osebe je torej v veliki meri odvisen od staršev, kako oni gledajo na življenje, s čim oborože svoje otroke za spoznavanje drugih ljudi, družbe, narave. Delno in v manjši meri je oblikovanje osebnosti odvisno tudi od šole, sošolcev. Pri tem je zanimivo, da pri nas starši svojo vlogo pri vzgoji, oblikovanju otrokove osebnosti podcenjujejo in se pogosto ob “manj uspešnem” otroku izgovarjajo na šolo in sovrstnike. Jasno, saj je težko sprejeti lastno odgovornost, lažje jo je preložiti na drugega! Če zaključim; človek, njegov odnos do okolice, soljudi in narave se oblikuje od najnežnejših let vse do zrelosti. Ker živimo v zelo različnih razmerah, se zelo različno oblikujejo naši značaji.
Končni rezultat je v vsakem primeru, da je nekdo blag in pošten, ker v življenju ni imel slabih izkušenj in je odraščal v okolju, ki mu je pokazalo potrebo po spoštovanju drugega, tudi drugače mislečega, narave, dela in splošno sprejetih vrednot med ljudmi. Nekdo drug je agresiven, nepošten, premoženje si, predvsem v današnjem času, pridobiva z manipulacijami, selitvami dejavnosti v davčne oaze itd.
A vrnimo se k našim kandidatom za predsednika države Slovenije. Zanimiva, dobra in po mojem mnenju pri nas celo potrebna bi bila analiza kandidatov s strani omenjene stroke. Predsednik mora biti predstavnik vseh; različno verujočih, različno razmišljujočih v družbeno-političnem smislu. V teh primerih se mora odzvati le na ekscesne pojave, skrajna, izključujoča stališča in na to tudi opozarjati. To v družbi, kakršna je naša, ni lahko. Nadaljuje se izključevalnost, ki smo se je navadili v preteklosti, v času komunizma, ko se je vedelo, kdo je izključna napredna sila, kdo je poklican za reševanje vseh problemov v državi. In ne samo to. Kljub zaklinjanju k enakosti so bili predstavniki komunistov priviligirani na vsakem koraku, tudi v zdravstvu. Organizirali so si sanatorij Emona, ki je bil posebej financiran in v katerega so imeli dostop le izbranci! Bili so torej politična elita, avantgarda, kot nam sami radi sporočali. Razmišljanje o avantgardi, o “naprednosti” levice se pri nas samo nadaljuje.
Nadaljuje se izključevanje. Ne nazadnje, ko poslušam sedanja soočenja, ni nič narobe, če si predstavnik “leve politične opcije”, lahko tudi Svobode, povsem narobe pa je, če si na nasprotni strani.
Ob tem bi bralce rad opozoril na že v naslovu omenjena predsedniška kandidata.
Gospa dr. Pirc Musarjeva vztrajno trdi, da je “neodvisna”. Stalno ponavlja, da je vse v življenju pridobila s svojim delom, ob tem pa zatrjuje, da nima vpogleda v soprogove posle. Sami si moramo ob tem ustvariti svoje mnenje in se vprašati o njeni verodostojnosti, poštenosti. Ali od njegovih poslov sama nima nobene koristi? Zakaj se kaže ob ruski dači? Ali ni premoženje zakoncev, pridobljeno v zakonu, skupno? Spotaknil se bom še ob njeno “neodvisnost” in njeno borbo za človekove pravice. Če bi v resnici trdno stala na braniku človekovih pravic, bi morala takoj zavrniti kakršno koli podporo bivših predsednikov, g. Kučana, dolgoletnega predsednika Zveze komunistov, ki jim niso bile mar človekove pravice. Prav tako bi morala takoj zavrniti podporo dr. Türka, ki je bil sposoben nespodobne, iz naslova človekovih pravic nesprejemljive izjave. Ob tem, ko so ga novinarji presenetili, je izjavil, da je za tisti dan zadeva v zvezi z odkritjem Barbarinega rova postranska zadeva. Kako je mogoče, da predsednik države izjavi kaj takega? In kako je mogoče, da podporo takih dveh gospodov sprejema ga dr. Nataša Pirc Musar, kot sama pravi, zavezana človekovim pravicam.
O gospodu dr. Brglezu vse pove izjava bivšega predsednika g. dr. Cerarja, citiram: “V politiko je stopil 2014. Takrat sem mu namenil podpredsedstvo v stranki in predsedovanje DZ. Od njega sem pričakoval veliko več načelnosti in podpore, nikakor pa nisem pričakoval take dvoličnosti, kot jo je izkazal v poznejšem delovanju.”
Med drugim ne morem mimo njegove povsem sprevržene izjave pred dobrima dvema letoma, ko je komunistične poboje med in takoj po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju označil za “naravno pravo”.
Menim, da o osebnih lastnostih obeh kandidatov to ravnanje in te izjave povedo dovolj.
Prim. Janez Remškar, dr. med.