Ruske sile v regiji Doneck napadajo ukrajinske položaje z zažigalnim strelivom, oz. t. i. “termobaričnimi bombami”, ki upepelijo človeško telo ob stiku z žgočim strelivom. Gre za orožje, ki ga mednarodne konvencije prepovedujejo. Ruska vojska se je nazadnje peklenskega orožja poslužila ob napadih na železarno Azovstal.
Gre za orožje, ki ga zaradi potenciala za nediskriminatorno pobijanje civilistov prepovedujejo vse mednarodne konvencije, ki urejajo vojno pravo.
Ukrajinsko ministrstvo za obrambo je že v preteklosti poročalo, da je Rusija potrdila uporabo termobaričnega orožja v Ukrajini.
Russian forces attacking Ukrainian positions with incendiary munitions tonight in the Donetsk region.
There will be trials after the war.
Many Russian commanders will be sentenced. pic.twitter.com/3PXEdUyyAg
— Visegrád 24 (@visegrad24) October 19, 2022
Ruski nasprotniki so že pred časom priznali, da so na okopih ob bojni liniji namestili oborožitveni sistem TOS-1A. Ministrstvo za obrambo je dejalo, da sistem uporablja termobarične rakete, ki ustvarjajo zažigalne in eksplozivne učinke. Termobarično orožje posrka kisik iz okoliškega zraka, da povzroči visokotemperaturno eksplozijo, ki običajno povzroči eksplozivni val, ki traja bistveno dlje kot pri običajnem eksplozivu. Takšna eksplozija je sposobna v trenutku upepeliti človeško telo.
Zažigalno orožje prepovedano s protokolom ZN
Zažigalna orožja so sicer prepovedana s Protokolom o prepovedi ali omejitvah uporabe zažigalnega orožja Združenih narodov. Sklenjen je bil leta 1981, veljati pa je začel 2. decembra 1983. Od maja 2021 ga je sprejelo 125 držav pogodbenic. Sovjetska zveza ga je podpisala leta 1982, po razpadu pa ga je potrdila tudi Ruska federacija.
Teroristična taktika ruske vojske
Kljub temu je ruska vojska zažigalno orožje uporabila že v sirski vojni, kjer je z njimi do tal zravnala celotna sirska mesta, ki niso bila pod kontrolo diktatorja Asada. Ukrajinska vojna vsak dan bolj spominja na sirsko, saj se ruska vojska v obupu zaradi porazov na bojišču vedno bolj zateka k taktikam, ki bolj spominjajo na terorizem kot na bojevanje – predvsem ciljanje mehkih civilnih tarč in infrastrutkture z namenom zastraševanja.
Uporaba takšnega orožja v mestih je še en pokazatelj pripravljenosti Rusije, da poveča stopnjo uničenja in povzročanja množičnih civilnih žrtev. Takšen način bojevanja nima nobene vojaške taktične vrednosti, zato pa je namenjena demoralizaciji civilnega prebivalstva in spodkopavanju njihove volje do boja. Z bombardiranjem mest ni mogoče dobiti vojne, a trenutno se zdi, da je to edina taktika, ki jo Rusi še imajo.
Andre Žitnik