fbpx

Osnovni cilj koalicije KUL

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Bolj ko se bližajo volitve, redne ali predčasne, postajajo tudi jasne osnovne volilne strategije posameznih strank in predvolilnih koalicij, ki se oblikujejo ali nakazujejo. Praktično vse se zavzemajo za demokracijo, pri konkretnih problemih pa iščejo svoje rešitve, ki jih želijo uveljaviti skozi demokratičen proces. Med vsemi temi strankami in koalicijami pa izrazito izstopa koalicija KUL. Ta se, vsaj po mojem mnenju, jasno zavzema za slovenski razkol, če uporabim naslov knjige dr. Jožeta Možine za posplošen opis njihovih ciljev. Nacionalni razkol pa lahko, upam, da so Slovenci to na osnovi  dogodkov v preteklem stoletju že spoznali, vodi samo v revolucijo in če ta uspe v diktaturo proletariata. Slednja seveda pomeni komunistični totalitarizem.

Z obžalovanjem ugotavljam, da se prvič na volitvah v državni zbor po letu 1990 pojavlja skupina strank, koalicija KUL, ki si je, vsaj po mojem mnenju, kot bolj ali manj prekrit cilj postavila ponovno vzpostavitev komunističnega totalitarnega sistema v Sloveniji. Za  podkrepitev te svoje trditve, bom v nadaljevanju navedel nekaj dejstev. Upam da bom vsaj za vse demokratično usmerjene Slovence dovolj prepričljiv.

Najprej bi omenil spomladansko poklonitev voditeljev SD in s tem koalicije KUL množičnemu, komunističnemu morilcu Borisu Kidriču. S tem so vsaj po mojem jasno izrazili tudi pripadnost politiki, ki jo je predstavljal. To pa je bila politika genocida in komunističnega totalitarizma. Da bi to potezo voditeljev koalicije KUL osvetlil še z drugega zornega kota, bom potegnil namišljeno paralelo. Ali si kdo od cenjenih bralcev lahko zamišlja, da bi kjer koli v Nemčiji stal spomenik Himmlerju in da bi se šli voditelji nemških socialdemokratov, SPD, poklonit temu nacističnemu zločincu. Za vse demokratično usmerjene ljudi je to nepredstavljivo. Prepričan pa sem, da je potrebno prav v tej luči interpretirati poklon voditeljev slovenske SD Borisu Kidriču.

Naslednja pomembna indikacija, kaj je osnovni cilj koalicije KUL, je izjava enega od voditeljev SD, ki je bil tudi med tistimi, ki so se poklonili zločincu Kidriču, da so SD ponosni nasledniki Zveze komunistov. To izjavo pa je možno interpretirati samo tako, da SD in z njo koalicija KUL zasleduje iste cilje, kot jih je Komunistična partija. Ti pa so, vsaj upam, dovolj jasni: revolucija in vzpostavitev komunističnega totalitarnega sistema.

Mediji dajejo podporo narodnemu razkolu
Kot za to kolumno zadnji tak indikator naj navedem, da koalicija KUL sledi osnovni strategiji predvojne Komunistične partije. To je narodni razkol. Komunistična partija je to strategijo v tridesetih in štiridesetih letih jasno izrazila s sloganom: Kdor ni z nami, je proti nam. KUL to svojo osnovno strategijo narodnega razkola še nekoliko skriva in uporablja drug slogan: “Smrt Janšizmu.” To pomeni koalicija KUL se ne pogovarja in ne sodeluje s stranko SDS, stranko, ki je na zadnjih demokratičnih volitvah dobila najštevilčnejšo podporo in njenim prav tako demokratično izvoljenim predsednikom Janezom Janšo. Še več, ne pogovarjajo se in ne sodelujejo z vsemi strankami ali posamezniki, ki imajo v smislu demokratične države stike z SDS. Torej sledijo osnovni strategiji svojih vzornikov, predvojnih komunistov, to je strategiji nacionalnega razkola. Vsi pa vemo, kam ta strategija, v kolikor je uspešna, vodi. Vodi v krvavo revolucijo in diktaturo. Očitno nisem edini, ki v narodnem razkolu vidi nevarnost za evropsko Slovenijo in slovensko demokracijo. Nasprotovanje narodnemu razkolu je med drugimi izrazila tudi skupina vidnih slovenskih intelektualcev povezanih v Katedrali svobode. Moti pa me odziv vodilnih slovenskih medijev na osnovno vprašanje trenutne slovenske politike: ponovni nacionalni razkol da ali ne, slovenska demokracija da ali ne. Vse preveč dajejo podporo narodnemu razkolu, pri tem pa ne vidijo ali nočejo videti, da nacionalni razkol pomeni tudi diktaturo in totalitarni sistem. Najodločneje je strategijo narodnega razkola v časniku Delo podprl Bojan Rajšek v članku: V slovensko spravo nihče večne verjame. Ker sem prepričan, da je narodni razkol za Slovence škodljiv, še več je izredno nevaren sem na članek Rajška pripravil odziv, ki ga povzemam v nadaljevanju:

Mislim, da g. Bojan Rajšek ne bi smel govoriti v imenu vseh Slovencev. Njegova osnovna misel, ki jo je izrazil že v naslovu svojega članka (Delo, 8. 11. t. l. ), da v slovensko spravo nihče več ne verjame, ni točna. Nekateri namreč še vedno verjamemo v slovensko spravo ali vsaj v za demokracijo normalen politični dialog brez vnaprejšnjega izključevanja. Zavedam pa se, da je spravo na osnovi agitpropovske interpretacije, ki se pojavlja v zgoraj omenjenem članku težko, skoraj nemogoče doseči. Za narodno spravo je potrebna revizija zgodovine, kot jo je pisal eden od zmagovalcev. Za dosego narodne sprave je potrebno pogledati zgodovinski resnici v oči.

V drugi polovici tridesetih let preteklega stoletja so se v Evropi oblikovali trije bloki: demokratični, naci-fašistični in komunistični. Vsak od teh blokov se je zavedal, da sam ne more uničiti ostalih dveh. Najprej je prišlo do zavezništva med naci-fašističnim in komunističnim blokom. Septembra 1939 sta si razdelila Poljsko. Spomladi 1940 je naci- fašistični blok ob znatni pomoči komunističnega – nafta, hrana, redke kovine itd. uničil demokracije zahodne Evrope e.g. Francijo, Nizozemsko itd. V tem trenutku je Stalin presodil, da je postal naci-fašistični blok premočan in zamenjal stran. Nemčiji je ustavil vse za njo vitalne dobave. Hitler je nato odgovoril z napadom na SZ. Pri teh svojih odločitvah pa sta tako Hitler kot tudi Stalin podcenila industrijsko in vojaško moč ZDA. Novo zavezništvo je najprej uničilo naci-fašistični blok. Nekateri zato slavijo 9. maj 1945 kot dan zmage in konec 2. svetovne vojne. Dejansko pa se je vojna takrat nadaljevala le v drugačni obliko kot hladna vojna med demokratičnim in komunističnim blokom. Kot konec 2. svetovne vojne je smiselno vzeti padec Berlinskega zidu, ki je simboliziral zmago demokratičnega bloka nad obema totalitarnima.

Prepričan sem, da iz pravkar napisanega sledi, da borba proti naci-fašizmu še ne pomeni avtomatično borbe za svobodo in demokracijo. Ljudje v okupiranih državah in izpostavljeni nacističnemu terorju so se opredeljevali tako ali drugače. Vsekakor pa moramo partizanstvo in NOB, mogoče ne čisto od začetka, vendar proti koncu povsem za gotovo smatrati kot del komunističnega bloka. Njihov cilj ni bil svoboda Slovenskega naroda, saj svoboda pomeni tudi demokracijo, temveč vzpostavitev komunističnega režima – diktature proletariata. Dogodki po formalnem koncu 2. svetovne vojne to dokazujejo: linč nasprotnikov, koncentracijska taborišča za »nepravoverne«, montirani sodni procesi itd.

Še vedno sem prepričan, da je narodno spravo mogoče doseči ob bolj objektivnem pogledu na dogajanja v burnem 20. stoletju. Prepričan sem, da bo objektivnejši pogled nazaj omogočil dialog za  v naprej in tako utrdil slovensko demokracijo. Temu cilju je namenjen tudi ta moj odgovor.

Na žalost Delo tega mojega odgovora iz meni neznanih razlogov ni objavilo. Jasno pa je, vsaj po mojem mnenju, da nacionalna sprava, ki ne temelji na vsiljeni resnici temveč na razumevanju realnosti in medsebojnem dialogu, zagotavlja Slovencem demokracijo in nacionalni razvoj, na drugi strani nacionalni razkol pomeni revolucijo in totalitarizem.

Naj to kolumno zaključim z ugotovitvijo, da me pravkar predstavljena analiza indikatorjev političnih ciljev koalicije KUL vodi do zaključka, da sledijo ciljem svojim vzornikov Komunistične partije Slovenije, to je revolucija in komunistični totalitarizem. Upam, da se bo tega neprijetnega dejstva zavedela velika večina Slovencev, še preden bo prepozno. Ta kolumna naj bi bila prispevek k temu zavedanju.

dr. Andrej Umek