Pisatelji, prazniki in protesti ali: 27. april, dan prijateljstva z okupatorjem!

Datum:

1. Protiimperialistična fronta kot začetek osamosvajanja?  Slovenija v času epidemije/pandemije s koronavirusom vstopa v novo obdobje zanimivih notranjih protislovij in političnega zanikanja.

 V prazničnih dneh je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman izrekel dve opozorili:

  • da sta OF in partizanski boj temelj slovenske samostojnosti, in da se je slovenska neodvisnost oz. slovenska država začela z Osvobodilno fronto, ki so jo ustanovili 27. aprila 1941;
  • da člani njegove zveze zavračajo “depešo”, v kateri piše, da večina medijev v Sloveniji izvira iz komunističnega režima, in ki so jo 8. aprila Svetu Evrope poslali iz slovenske vlade.

Čeprav najbrž ni mogoče oz. ni smiselno nasprotovati neki nevladni organizaciji, ki zagovarja vrednote NOB (čeprav je vprašljivo, zakaj naj bi se zanje danes borili), je težje sprejemati nekakšno vzročno povezavo med Protiimperialistično fronto in slovensko neodvisnostjo oz. začetkom slovenske države. Težava je v tem, da 26. (ne 27.) aprila pod pokroviteljstvom komunistov in v intimni povezavi s Stalinovo Sovjetsko zvezo ni bila ustanovljena Osvobodilna, ampak Protiimperialistična fronta. Druga težava je v tem, da Križmanova organizacija, ki se pač ne more otresti svojega komunističnega pedigreja, tako energično zanika komunistični navdih pri nekaterih slovenskih medijih. Ti mediji – kot je nekaj dni nazaj v Delu opazil in opisal avtor tukajšnjih vrstic – namreč niti ne zanikajo svoje komunistične oz. socialistične usmerjenosti.[1] Kako drzno zgrešene so Križmanove izjave, navsezadnje potrjujejo demonstranti, ki se – ne glede na zdravstveno tveganje – zbirajo pred parlamentom in pred RTV, in v nekakšni revolucionarni maniri razglašajo, da vlada izkorišča epidemijo za politične namene, če že ne uvaja prave diktature.

Prijatelji nacisti in komunisti
V zvezi z “dnevom upora proti okupatorju”, ki ga večina slovenskih medijev imenuje tudi dan Osvobodilne fronte, je treba spomniti na nekatera dejstva iz zgodovine mednarodnih odnosov. 23. avgusta 1939 sta Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza (s podpisom Pakta Ribbentrop-Molotov) postali vojaški, politični in gospodarski zaveznici, kar sta bili tudi v času nemškega kazenskega bombardiranja jugoslovanske prestolnice 6. aprila 1941. Bombardiranje je sledilo državnemu udaru srbskih oficirjev 27. marca 1941, ki je Jugoslavijo izmaknil trojnemu paktu in ipso facto zavezništvu s Sovjetsko zvezo. Jugoslovanski voditelji so se (z nekaterimi zadregami) približali zahodnim zaveznikom in se preselili v London. Napad na prestolnico Jugoslavije je bil – kot je v vojnah običajno – napad na vso državo. Podobno, kot je bila osvoboditev Beograda s pomočjo Rdeče armade 20. oktobra 1944 osvoboditev Jugoslavije s sovjetsko pomočjo. (Preprosto sklepanje o sovjetskem deležu zapleta okoliščina, da sta si Stalin in Churchill v Moskvi (9. oktobra 1944) razdelila Jugoslavijo “50/50”.)

Pakt Ribbentrop – Molotov.

26. aprila 1941 so torej v Vidmarjevi hiši (v kateri je danes rezidenca nemškega veleposlanika) v Rožni dolini ustanovili Proti-imperialistično fronto (PIF), ki se je šele po 22. juniju 1941, torej po Hitlerjevem napadu na prijateljsko Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, usmerjala komunistično revolucijo na Slovenskem in demonizirala jugoslovansko vlado v Londonu. Za ustanovitelje PIF, ki so bili večinoma člani Društva prijateljev Sovjetske zveze, sta bili prvi sovražni prestolnici London in Pariz, šele pozneje Berlin in Rim. PIF je na vprašanje iz leta 1869 – “bomo Prusi ali Rusi” – odgovoril “Rusi”. 27. aprila potemtakem ne praznujemo upora proti okupatorju, ampak dan prijateljstva z okupatorjem oz. okupatorjevimi prijatelji, ki so prestopili na londonsko oz. angloameriško stran šele poleti 1941, dve leti po začetku II. svetovne vojne. Z drugimi besedami: upor proti okupatorju (ki je seveda bil in je bil hvalevreden) praznujemo na napačen dan.

Samo par besed o programu PIF oz. OF. Res se med gesli, ki so jih za rabo PIF (junija, ne aprila 1941) napisali komunisti, najde geslo o samoodločbi, vendar tega gesla v poznejših “Temeljnih točkah” (novembra 1941) ni več. Te točke Bojan Godeša komentira takole: “Na četrtem zasedanju vrhovnega plenuma OF (druga plenarna seja SNOO) 1. novembra 1941 je bilo nato sprejetih sedem temeljnih točk, ki veljajo za program odporniške organizacije. Programski cilj OF je bila neizprosna oborožena akcija proti okupatorju (1. točka) kot izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (program Zedinjene Slovenije) (2. točka); OF naj bi po vojni prevzela oblast kot celota (6. točka) in uvedla »dosledno ljudsko demokracijo” (7. točka). Na Kocbekov predlog naj bi OF z aktivizacijo slovenskih množic preoblikovala slovenski narodni značaj in ustvarila nov lik aktivnega slovenstva (4. točka). Vse skupine, ki so sodelovale v OF, so se tudi obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih (5. točka).[2]

V zvezi s prvim majem je najbrž treba ponoviti staro in znano dejstvo, da so komunistične in socialistične stranke izbrale datum zaradi pokola, ki je sledil delavskim/sindikalnim demonstracijam v ameriškem Chicagu 4. maja 1886. Ameriški “praznik dela” (Labor Day) ni v maju, ampak septembra, prvi maj pa je v novejši zgodovini postal slaven zaradi vojaških parad v komunističnih državah. Prvomajske (vojaške) parade so bile tudi v Jugoslaviji in v Ljubljani, ob usihanju zanimanja zanje pa se je prvi maj uveljavil kot dan počitnikovanja, saj so si mnogi državljani (Jugoslavije in Slovenije) za ceno dveh, treh dni uradnega letnega dopusta ustvarili počitniški “most”, ki je – zaradi povezave s 27. aprilom – lahko trajal tudi teden ali več. Slovenija je ena redkih držav, kjer sta praznična kar dva dneva, prvi in drugi maj.

Pisec teh vrstic ima od vseh pomladanskih praznikov še najrajši 9. maj. To je Dan Evrope in ga praznujemo, ker se je na ta dan leta 1950 (pred 70 leti) pojavila Schumanova deklaracija, ki je predlagala združitev nemške in francoske premogovne in železarske industrije. Pozneje sta si ime praznika prilastila Svet Evrope (1964) in Evropska skupnost (1985). Združitev francoske in nemške industrije je povezana s konceptom sprave med nekdanjimi sovražniki. Sprava med nekdanjimi sovražniki je temeljna vrednota Evropske unije, ki zaenkrat še ni univerzalna. Organizacija združenih narodov je še vedno organizacija zmagovalcev druge svetovne vojne.

2. Država, epidemija in knjige
Vprašanje o praznikih in prostih dnevih se nekoliko drugače kot običajno postavlja po izbruhu epidemije s koronavirusom. V tem času, ki je vsaj na videz vedno in v celoti “prosti čas”, komuniciramo s pomočjo moderne elektronske tehnologije. Pričujoče sporočilo je tak prispevek. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako naj na znanje, kulturo in knjige vpliva država? Kako naj spodbuja in varuje proizvodnjo knjig? Katere knjige so važnejše od drugih, katere zaslužijo državno podporo. In nazadnje: ali skrb za knjige, znanje, znanost in kulturo poleg organiziranja in financiranja vsebuje tudi pristojnosti za vsebine? Si želimo, da država ureja in nadzoruje knjige, navsezadnje tudi časopise in druge medijske ustanove? Naj bodo intelektualci, znanstveniki, profesorji, umetniki in avtorji redno zaposleni državni uradniki? Sestavni del državne/javne uprave?

Okrog trideset let bo minilo od prvih načrtov za gradnjo nove univerzitetne knjižnice (NUK 2) v Ljubljani. Na prostoru, ki je (bil) predviden za gradnjo knjižnice, je danes parkirišče. Knjižničarji, študenti in avtorji so verjetno obupani, ker zmanjkuje prostora za knjige pa tudi za bralce, študente in raziskovalce, ki knjižnice uporabljajo. Nekatere znamenite univerzitetne knjižnice – recimo v ZDA – so odprte dan in noč. (Danes so univerzitetne in knjižnične razmere zaradi pandemije omejene. Razdalje med avtorji, knjigami in bralci presegajo dva metra in lahko v nekaterih primerih znašajo tisoče kilometrov – in tisočletja. Toda o tem pozneje.)

V začetku aprila je 41 članic in članov slovenskega in mednarodnega PEN-a (s prvopodpisanim Borisom A. Novakom) objavilo Zahtevo Vladi, Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču RS. Ugledni avtorji so protestirali zoper širjenje pooblastil državnih organov, npr. zoper prevzemanje policijskih nalog s strani Slovenske vojske; opozorili so Državni zbor, da ne sme izglasovati zakonov, ki bi zoževali dosedanje pravice državljanov in uvajali nova pooblastila države; in pozvali “vse strukture oblasti”, naj spoštujejo avtonomijo medijev. Gre, z drugimi besedami, za zahtevo po omejevanju pravic in pristojnosti države.

Ta naj bi bila – po drugi strani – “posebej občutljiva za vse ranljive in šibkejše skupine, starejše, otroke, invalide, brezposelne, študentsko populacijo, osebe s samostojnim statusom, prekarce, brezdomce, prosilce za azil, migrante”. Državni organi morajo “poskrbeti za dostojno življenje vseh državljank in državljanov, tudi umetnic in umetnikov, znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev”. Gre, z drugimi besedami, za zahtevo po širjenju/sproščanju pravic in pristojnosti države.

Zahteve po omejevanju oz. sproščanju pravic/pristojnosti države niso značilne samo za Slovenijo in za slovenske pisatelje. Podobnih zahtev oz. opozoril je danes, še posebej zaradi pandemije “koronavirusa”, vse polno. Zahteve se razlikujejo glede na lokalne zdravstvene razmere in glede na politično miselnost. Ponekod so državne oblasti izredno zahtevne in omejujoče, sankcije za kršitelje omejitev stroge; drugod so – predvsem v strahu zaradi gospodarskega polòma – bolj popustljive. Gotovo so marsikje razmere tudi protislovne in kaotične, vendar se običajno omejevanje in sproščanje izključujeta.

Vprašanje omejevanja in sproščanja države je posebno zanimivo in težavno na Slovenskem: po eni strani smo iz socializma podedovali veliko zaupanje v državo, po drugi strani smo z osamosvojitvijo in demokratičnimi reformami državo utesnili. V tem kontekstu so zahteve pisateljev nepričakovane: za dostojno življenje umetnikov, znanstvenikov in intelektualcev je država “poskrbela” že v nekdanjem socializmu. Nagrajevala je poslušne umetnike, znanstvenike in intelektualce; neposlušne pa je cenzurirala, lustrirala in pošiljala v zapor. Približno tako je – kot beremo v najnovejših poročilih o ravnanju države v zvezi s pandemijo – na Kitajskem. Po drugi strani je dostojnost relativen pojem in je v demokraciji predmet pogajanj, javnih soočenj itn.

Zahteve članic in članov slovenskega centra PEN so po eni strani – ko gre za omejevanje države – razumljive in na neki način nadaljujejo tradicijo pisateljev, ki so se v osemdesetih letih upirali jugoslovanski in slovenski komunistični birokraciji; ki so odločilno prispevali k slovenski samostojnosti. Vendar omejevanje države prinaša odgovornost družbenih skupin in posameznikov. Demokratična ureditev ne dopušča vmešavanja države v kulturo. Kolikor se vmešava, to počne iz varne in spoštljive razdalje neodvisnosti in meritokracije. Tu pa se prava razprava šele začne.

S članstvom v Evropski uniji in v vseh mogočih mednarodnih organizacijah imajo slovenski intelektualci od študentov do profesorjev veliko možnosti za izražanje svojih talentov in patentov. Do neke mere to velja za glasbenike in slikarje, nikakor pa ne velja za pisatelje oz. umetnike, ki so navezani na slovenščino. Pisatelje, ki dostojno živijo od pisanja v slovenščini, lahko naštejemo s prsti ene roke. Zaradi količinskih omejitev v zvezi s slovenščino in slovenskim knjižnim trgom je na tej točki potrebna intervencija države. Navsezadnje je to vprašanje povezano s časopisi in revijami v slovenščini, odgovor nanj pa ni ob upoštevanju zahteve o avtonomiji in svobodi izražanja niti najmanj preprost.

In zdaj se vračam h knjižnicam. V času pandemije si pomagamo s spletnimi dobavitelji in celo uspevamo na neki način vzdrževati akademsko življenje brez predavalnic, seminarjev in knjižnic. Z elektronskimi knjigami in teksti se je – dopuščam, da se motim – tudi za spoznanje zmanjšal pritisk na knjižnice, saj je marsikatero knjigo, revijo, časopis… mogoče brati na spletu. Skladiščenje elektronskih knjig vzame bistveno manj prostora kot tisoči knjig, ki jih po svetu in pri nas proizvajajo založbe in ki so seveda glavno orodje znanosti, raziskovanja, informiranja itn. Če se ne motim, bo NUK 2 videti precej drugačen od Plečnikovega NUK-a. S kančkom futuristične ironije bi lahko rekli, da bojo podobno kot črkostavci in popravljalci iz časov svinčene tehnologije postali obsoletni tudi izdelovalci knjižnih omar. To čudovito dogajanje ne potrebuje državne intervencije.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej članka Mojce Pišek “Težko pričakovana vrnitev socializma”, Delo, 17. aprila 2020; in Dimitrija Rupla, “Vladarji iz senčnega ozadja, na očeh pa vršilci dolžnosti”, Delo, 25. aprila 2020, str. 22.

[2] Bojan Godeša, “Osvobodilna fronta slovenskega naroda”, Mladina, 3. 12. 2015.

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...