fbpx

Polemika s Tinetom Hribarjem: Vprašanja ob ruskem vprašanju

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Najnovejša knjiga Tineta Hribarja Rusko vprašanje, Rusija-Slovenija-Evropa 1821-2021 na prvi pogled in z največ besedami govori o ruskih literarnih, filozofskih, teoloških in političnih voditeljih: o Dostojevskem, Solovjovu, Berdjajevu, Šestovu, Franku, Leninu, Stalinu in Putinu. Vendar s pomočjo in preko pojmov slovanstvo, vseslovanstvo in vseevropejstvo govori – kot so poznavalci Hribarjevega pisanja gotovo uganili že pred branjem – predvsem o Slovencih, torej gre za slovensko vprašanje in za dodatek k razpravam, ki po zaslugi avtorjev, kot so (bili) Josip Vidmar, Edvard Kardelj in Dušan Pirjevec, tečejo sto let ali več.[1] Hribar začenja knjigo z ljubljanskim kongresom Svete Alianse, posveča pa jo najmlajšemu od omenjene trojice, Dušanu Pirjevcu, ki je precej let nazaj pisal o Bratih Karamazovih, in čigar Vprašanje naroda sovpada z datumom, ko je pisec teh vrstic pri znamenitem profesorju primerjalne književnosti tudi diplomiral.

Rusko vprašanje je zahtevno in izzivalno branje, poznavalci Hribarjeve publicistike pa bodo v njej prepoznali variacije na znane teme, kot so globalna etika, globalni dialog, svetovni etos, pravrednote – med katerimi je s Hribarjeve strani tolikokrat poudarjena svetost življenja. Poleg tega, da se ukvarja s teološkimi in filozofskimi vprašanji, predstavlja Hribarjeva knjiga spoprijem s področjem mednarodnih odnosov in geopolitike, ta stik pa navsezadnje pripelje do bolj ali manj aktualističnih programskih zamisli oz. do predloga o preusmeritvi zunanje politike na ta način, da bi se Slovenija tesneje povezala s slovanskim svetom, predvsem z Rusijo.

Oglejte si še: Ime/bistvo Slovenije

Kot rečeno se Hribarjeva pripoved začne z ljubljanskim kongresom, s katerim se je od januarja do maja 1821 nadaljeval epohalni dunajski kongres (1814-1815). V Ljubljani so o evropski ureditvi po padcu francoske revolucije in Napoleona odločali avstrijski cesar Franc I., zunanji minister knez Metterniuch, ruski car Aleksander, neapeljski kralj Ferdinand, pruski knez Hardenberg, italijanski, francoski in angleški diplomati. Čeprav Ljubljančani oz. Slovenci na ljubljanskem kongresu niso imeli nobene politične vloge, Hribar pravi takole:

Res smo pred kratkim gostili ruskega in ameriškega predsednika.[2] Toda pred dvesto leti smo, četudi v okviru Avstrije, gostili ves evropski politični vrh. Danes pa se pustimo izrivati na rob ali pa se celo sami potiskamo na obrobje …[3]

Bi Slovenci radi postali (kot) Rusi?
Iz knjige Iskre Čurkine o rusko-slovenskih kulturnih stikih[4] – torej iz druge roke – navaja Hribar domnevo iz liberalnega Slovenskega naroda (aprila 1869), da bi “pač vsak Slovenec pred in raje postal Rus nego Prus”. Hribar ne pove, da je šlo v mladoslovenskem taboru za kratkotrajno malodušje, ki ga omenja tudi Ivan Prijatelj in ki ga je izrazil Fran Levec v pismu Janku Kersniku decembra 1869: “Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi![5] To malodušje se je med obema vojnama ponovilo npr. v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, sicer pa je bil na njem utemeljen jugoslovanski in seveda slovenski socializem.

Filozof Tine Hribar (Foto: STA)

Hribar upravičeno – predvsem s pomočjo Dostojevskega pa s citati iz ruskih in sovjetskih filozofskih in zgodovinskih del – poudarja ruski kritični odnos do Evrope, pri čemer se opira na ruso-centrična stališča, ki poudarjajo ruske zasluge za različne evropske ugodnosti, svobodo, vojaško pomoč, rusko trpljenje in žrtve. Na več mestih se sklicuje na tekst Aleksandra Dugina iz leta 2018, v katerem je govor o Slovencih in o njihovi zgrešeni navezanosti na Zahod.

(Slovenci) v nasprotju s pravoslavnimi Bolgari in Srbi … ne poznajo bizantinske ideje katéhona, se pravi imperija in neodvisnega patriarhata, ki bi nase prevzela misijo, podobno Bizancu. V nasprotju s katoliškimi Hrvati, s katerimi so si kulturno najbližje, so tudi precej slabo razvili idejo o oblikovanju močne, neodvisne slovanske oz. nacionalne države …

V vsem ostalem je bila slovenska kultura podaljšek zahodnoevropske, predvsem avstro-germanske in deloma italijanske, ostajala je torej v senci latinskega Logosa in bila obenem integralni del habsburškega imperija z njegovo konservativno in srednjeveško identiteto …[6]

Hribar na več mestih pripoveduje o prednostih ruske filozofske/teološke miselnosti pred evropsko oz. o odlikah pravoslavnega krščanstva pred katoliškim. V tej zvezi omenja nasprotje/tekmovanje  med rusko dejavno ljubeznijo in modernimi evropskimi načeli, ki izvirajo iz francoske revolucije: svobodo, bratstvom in enakostjo. Pravoslavni metaforiki naj bi bil pri nas naklonjen zlasti umetnik mozaikov Marko Rupnik.

Hribarju namerno ali po naključju uide pomembna okoliščina slovensko-ruskih odnosov, ki izvira iz maja 1991, ko sva s predsednikom slovenske vlade Lojzetom Peterletom obiskala predsednika ruskega Vrhovnega sovjeta Borisa Jelcina. To je bil čas tik pred razglasitvijo neodvisnosti in seveda čas negotovosti, kakšno stališče bo zavzela Rusija, ki so jo vsi imeli za zaveznico Srbov? Jelcin, ki Miloševića ni posebno maral, nama je povedal, da bo Sovjetska zveza razpadla, kar se je čez nekaj mesecev zares zgodilo. Jelcinova Rusija je bila model mirnega razdruževanja in osamosvajanja sovjetskih republik, predvsem pa opora slovenski neodvisnosti od Jugoslavije. Jelcinova Rusija je Slovenijo priznala februarja 1992, pred ZDA. Jelcinova Rusija je bila različna od Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova, ki ga Putin in Hribar kritizirata zaradi zanemarjanja interesov Velike Sovjetske zveze. Bila je seveda različna od Putinove Rusije, ki si je povrnila nekaj velikoruskih in komunističnih refleksov v zvezi z Gruzijo in Ukrajino. Putinova Rusija je tudi Rusija velikanskih socialnih napetosti, obveščevalskih iger, hekerskih posegov, strupa Novičok, Litvinenka, Navalnega in Skripalovih … Pred razvojem v takšno smer je konec leta 1992 v Stockholmu na ministrskem sestanku OVSE posvaril ruski zunanji minister Andrej Kozirev. Za sestanek si je bil pripravil dva govora. V prvem je “sporočil”, da se Rusija odvrača od Evrope in Zahoda; da je pravzaprav azijska država in da podpira Slobodana Miloševića. V drugem govoru je razložil, da je bil prvi mišljen kot alarmno opozorilo o nevarnosti, ki bi pretila v primeru Jelcinovega odhoda.

Žalovanje za Sovjetsko zvezo? Jugoslavijo?
Tine Hribar je po vsem videzu skupaj s Putinom prepričan o krivdi Mihaila Gorbačova za razpad Sovjetske zveze in za aktualne državne zadrege Rusije. Bralec Ruskega vprašanja utegne sklepati, da njegov avtor podobno kot o Sovjetski zvezi razmišlja tudi o Jugoslaviji in o socializmu nasploh. Pisec teh vrstic želi ob tem izraziti svoje prepričanje, da bi bilo pripisovanje takšnega razmišljanja Tinetu Hribarju pravzaprav blasfemično, saj se je človek vendar izkazal kot privrženec Demosa in osamosvojitve. So pa nekatere slovensko-ruske asociacije v naši knjigi seveda komaj razumljive, včasih protislovne in pogosto politično izzivalne.

Bralec Hribarjevega dela najbrž dviga obrvi, ko bere o primerjavah med ameriško in rusko okupacijo Afganistana; med paktoma Hitler-Stalin in Mussolini-Pij XI. Avtor nas hoče prepričati, da je Sovjetska zveza vojno v Afganistanu (1979-1989) izgubila zaradi vmešavanja Zahoda, ne sprašuje pa se (kot v ameriškem primeru), zakaj se je sploh lotila vojskovanja? Pri paktih je šlo v prvem primeru za meddržavno pogodbo, ki je bistveno spreminjala zemljevid Evrope, v drugem primeru za notranjo italijansko zadevo. Avtor s tem – na posreden način – dramatizira ne ravno zgledne poteze Vatikana, da jih lahko v nadaljevanju pripiše tudi slovenski Cerkvi med drugo svetovno vojno. Asociacije in pripisovanje pa se s tem ne nehajo, saj Hribar kritizira tudi cerkvene organizacije, kot je Opus dei, in aktualno slovensko Cerkev oz. njene najvišje funkcionarje. Hribar se ne izogiba niti (res hinavskim?) podrobnostim, kot so rokovanje med katoliško mašo in vljudni nasmehi blagajničark v trgovini. Piscu teh vrstic se zdi posebno tehtnega premisleka vredna Hribarjeva domneva, da sta bila za poraz Hitlerja v drugi svetovni vojni nujna sovjetski “realni socializem” in “rusofilstvo”:

Le z obuijenim rusofilstvom, ki so se mu pridružili, kot smo videli, tudi voditelji slovenske antifašistične Osvobodilne fronte, je Stalin – ob podpori pravoslavne Cerkve – premagal Hitlerja.[7]

Nenavadna je Hribarjeva ocena dogajanja okrog Arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško iz leta 2009:

Namesto da bi nas Zahod (skupaj z Natom) podprl pri razmejevanju s Hrvaško, nas je prisilil k podpisu za nas popolnoma zgrešenega, dolgoročno pogubnega arbitražnega sporazuma. Čeprav smo bili pred Hrvaško člani tako EU kot Nata; in smo formalno imeli možnost in nazadnje pravico do blokiranja Hrvaške pri vstopanju v obe organizaciji. Jugoslaviji in JLA smo se uprli, pod pritiskom Nata in EU pa smo pokleknili tudi zaradi vatikanskih navodil kardinala Franca Rodeta in splošne defenzivnosti Janeza Janše.[8]

Zadeva z Arbitražnim sporazumom in Hrvaško je veliko bolj zapletena, kot piše Hribar. Predvsem je odpovedala diplomacija: skoraj celo leto 2009 so čez mejo letele grožnje, “da jih ne bomo spustili noter”, nakar je prišlo do naglega preobrata zaradi politične neizkušenosti in strahu. Leto prej (2008) smo bili – sicer ob velikem hrupu hrvaških in naših medijev – sistematično odklanjali papirje, ki so prejudicirali potek meje, in zavračali odpiranje poglavij pristopne pogodbe. Z nastopom Pahorjeve vlade in zunanjega ministra Žbogarja, ki je bil za svoje delo nemudoma tudi nagrajen, se je vse spremenilo. Kdo bi lahko spreobrnil Grčijo, ki je desetletja ovirala Makedonijo? Javno mnenje je bilo seveda naklonjeno modnim predstavam in lepim besedam, vendar ne zaradi Nata in Rodeta, ampak predvsem zaradi počitniških in nepremičninskih interesov državljanov

Najvažnejša poanta Hribarjeve knjige je povezana z geopolitiko. Hribar misli, da bo Rusija izpostavljena migracijam iz smeri Kitajske, oz. domneva, da bo Rusija učinkovita varovalka pred kitajskimi pritiski, ki jim Evropa sama ni kos. Evropa bi se potemtakem – ob tem, ko bi se odpovedala povezavi z Američani – morala povezati/združiti z Rusijo. To bi želeli storiti pametni Nemci, vendar jim ne pustijo Američani. Dejanske razmere so drugačne. Rusija se vse bolj povezuje s Kitajsko, ki ima enak sistem kot Rusija. Rusija se po vsem videzu ne želi odpovedati sovjetski in komunistični preteklosti, zato je povezovanje z njo težko in tvegano. Hribar je kritičen do ZDA in prizanesljiv do Rusije, pri čemer ne upošteva, da politični sistem ZDA (da ne govorim o medijih in univerzah) sproti in dosledno reflektira svoje ravnanje, priznava napake in kaznuje odgovorne, navsezadnje z volitvami. V ruskem primeru česa takšnega ravnanja seveda ni videti, kot ga nismo videli v jugoslovanski provincialni izvedbi do leta 1990. Slovenija je lahko postala samostojna, ker sta propadla komunizem in Sovjetska zveza. Drugačne teorije bi bile zgrešene.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Leta 1932 je Josip Vidmar pisal o slovenskem “kulturnem problemu”, leta 1939 je sledil Edvard Kardelj z “narodnim vprašanjem”, leta 1970 je Dušan Pirjevec objavil razpravo o “vprašanju naroda”; šele leta 1987 so France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Ivo Urbančič in npr. pisec teh vrstic dali “odgovore” na nakopičena vprašanja s Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije.

[2] Gre za sestanek med predsednikoma Georgeem Bushem in Vladimirjem Putinom 16. junija 2001 na Brdu pri Kranju. Takrat se je z ameriškim in ruskim predsednikom pogovarjala tudi slovenska delegacija pod vodstvom Milana Kučana in Janeza Drnovška.

[3] Tine Hribar, Rusko vprašanje, Ljubljana 2021, str. 27.

[4] Iskra Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki: od konca 18. stoletja do leta 1914, Ljubljana 1995.

[5] Glej Dimitrij Rupel, Bomo Prusi ali Rusi? Ljubljana 2018, str. 9.

[6] Glej Hribar, op. cit., str. 41-42.

[7] Glej Hribar, op. cit., str. 135.

[8] Prav tam, str. 193.