V zadnjih dneh poročamo o tem, kako podlo si je komunistična partija prisvajala premoženje (bogatih) Slovencev. Pri tem je v splošnem sledila uporabi že znanega ključa – ljudi diskreditirati z obtožbami o kolaboraciji, jih moralno uničiti in na koncu kaznovati. Posledično so mnogi izgubili narodno čast, bili obsojeni na prisilno delo in celo izgubo premoženja. Nedavno smo poročali o procesu proti predstavnikom denarnih zavodov, tokrat pa se osredotočamo na tragično usodo poslanca in zdravnika dr. Franca Klara. Po knjigi “Narod sodi” s podnaslovom Sodišče slovenske narodne časti avtorice Mateje Čoh Kladnik smo povzeli nekaj ključnih podatkov iz te žalostne življenjske zgodbe. Ta je še posebej tragična zato, ker je šlo za dobrotnika, ki ga je partija na pristranskem procesu delno sicer oprostila, ni pa se odpovedala njegovemu premoženju, navkljub številnim nasprotnim dokazom.
Spomnimo, kako so nastala t. i. “sodišča slovenske narodne časti”: “Revolucionarnemu prevzemu oblasti je sledilo obdobje hude represije, ki je trajala do začetka 50. let prejšnjega stoletja.” V tistem času je KPS z vsakovrstnimi represivnimi ukrepi, s katerimi so bile grobo in sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, utrjevala svojo oblast ter politični monopol. Skupaj z Jugoslovansko armado, Ozno in Knojem se je lotila t. i. čiščenja. Obstajala so koncentracijska in delovna taborišča, zvrstili so se številni politično motivirani sodni procesi proti (domnevnim) nasprotnikom novega sistema, prišlo je do številnih odvzemov premoženja v korist države (zaplemb, agrarne reforme, nacionalizacije), mnogi pa so bili pregnani iz domačega kraja. V procesu “čiščenja” in utrjevanja oblasti je imelo ključno vlogo sodstvo, ki ga je partija zlorabljala za obračunavanje z resničnimi, pogosto pa zgolj domnevnimi sovražniki. Posledično so se zvrstili številni procesi s političnim ozadjem.
Dr. Franc Klar, v času 2. svetovne vojne, torej tekom madžarske okupacije Prekmurja, ni smel opravljati svojega zdravniškega poklica, saj je bil zaveden Slovenec. Obenem je bil pod stalnim policijskim nadzorom. Leta 1944 so ga za kratek čas celo internirali, vendar pa zatem izpustili. Razlog za to je bilo pomanjkanje dokazov. Januarja 1945 pa je bil mobiliziran kot vojaški zdravnik, zaposlen v okupatorjevi delovni enoti, kjer je pregledoval nabornike iz okraja Lendave in Medžimurja. Pri delu se je izkazal za zavednega Slovenca in humanega človeka. Več 100 nabornikom je namreč izdal spričevalo, da so nesposobni za boj na bojišču, s tem pa veliko število mladih rešil gotove smrti. 22. julija 1945 pa je bil aretiran in zaprt na območju Lendave, le nekaj dni pozneje pa prvič zaslišan. Kot je navedel javnemu tožilcu dr. Štefanu Lebarju, da je bil kot zdravnik mobiliziran 20. februarja 1945.
Zaradi prodiranja Rdeče armade je bil primoran 30. marca zapustiti Dolnjo Lendavo in se kot vojak, skupaj z madžarsko vojsko odpraviti proti Nemčiji. Žena in trije otroci so se ta čas umaknili v hribe. Mesec pozneje je pobegnil z avstrijske meje ter se še istega dne vrnil v Ivance, kjer je naletel na izropano hišo. Prav zato je moral tistim, ki jih je zdravil, računati honorar v naturalijah. Nekaj sanitarnega materiala je ob tem prejel od pobegle madžarske vojske, nekaj zdravil pa je uspel rešiti. Preostali material, tudi injekcije, pa mu je priskrbela Rdeča armada, v zameno pa je zdravil ranjene sovjetske vojake. Kot je še dejal, so doma vselej govorili slovensko. Dan pred zaslišanjem Klavore, torej 25. julija pa se je 48 prebivalcev Dolnje Lendave in okoliških krajev zavzelo zanj ter napisalo pismo delegatu ministrstva za pravosodje v Dolnji Lendavi – Karlu Tassottiju. Zavzeli so se za edinega zdravnika v tem okraju in ga opisali kot vestnega, dobrega ter predanega svojemu poklicu.
Pred mobilizacijo v okupatorjevo vojsko je rešil 320 fantov
Prebivalcem ni bilo jasno, zakaj je bil zaprt, saj je bil celotno obdobje okupacije podpora zatiranemu slovenskemu narodu. Opisali so ga celo kot “simbol slovenstva in Jugoslavije” ter ga je verjetno nekdo ovadil zaradi osebnih zamer. Prepričani so bili še, da trpi povsem po nedolžnem. Po njihovem prepričanju, je bil prav Klar med okupacijo tisti, ki je “držal po koncu in vzpodbujal narod ter ga reševal, kjer je le mogel”. Okupator je celo zasegel njegovo ordinacijo, vendar pa je kljub temu vztrajal in pomagal mnogim. Podpisniki so prav tako zapisali, da je bil vselej zvest svojemu rodu, narodu in državi. Madžari so mu celo ponujali ugledne funkcije v notranjosti države in mir, če bi se prostovoljno umaknil, a je kljub temu vztrajal ter se boril dalje. Več prič je zatrjevalo, da je dejal “rajši tu v boju, nego tam v miru, daleč od rodne grude in od našega malega naroda”. Našlo se je mnogo pričevalcev, ki so potrdili, da je Klar v času vojne ostal zaveden Slovenec, rojakom pa je požrtvovalno pomagal.
Celo štirje interniranci taborišča Sárvár (Šarvar) so trdili, da jim je Klar nudil pomoč. Po vrnitvi iz taborišča jih je namreč zastonj pregledal in celo zdravil. Izjavo pa je potrdil celo sekretar dolnjelendavskega krajevnega odbora OF. Za Klara pa so se postavili tudi mladi fantje, ki jim je zdravnik pomagal pri preprečitvi njihove internacije v Nemčijo. Pri pregledu jih je namreč ocenil za nesposobne ter na takšen način rešil okupatorske tiranije. Mladi fantje so bili prav tako prepričani, da je njegova krivda neosnovana ter pozvali k njegovi čimprejšnji izpustitvi iz zapora. Tudi enajst prebivalcev Gaberja je v skupni izjavi potrdilo, da jih je s tem, ko jih je razglasil za “nesposobne” rešil pred internacijo. Vendar pa nobena od teh izjav ni bila predstavljena na sodnih obravnavah komunističnih oblasti. Na prvi razpravi je Klar povedal, da je v času svoje mobilizacije v madžarsko vojsko rešil okoli 320 ljudi pred mobilizacijo. O glavnih točkah obtožnice pa sploh ni bil zaslišan.
Poslušalci na razpravi so zdravniku in dobrotniku množično stopili v bran
Znano je tudi, da je okoli 300 ali 400 poslušalcev razprave ves čas vpilo v podporo po krivem obdolženemu, da so morali obravnavo celo prekiniti. In ker ni bilo mogoče ohranjati reda in miru na razpravi, so določili, da mora biti obdolženec zaslišan še pred preiskovalnim sodnikom. In ker je bil Klar preveč priljubljen v Dolnji Lendavi, so ga 1. avgusta premestili v Mursko Soboto, najprej v sodniške zapore, zatem pa v zapore vojaškega sodišča, pozivi k njegovi amnestiji pa preslišani. In čeprav so Klara umaknili v prestolnico Prekmurja, je bil proces proti njemu zelo odmeven. Klaru so bila ob tem očitana izjemno huda kazniva dejanja ter zagrožena visoka kazen. Obtožnica ga je med drugim dolžila, da je pomagal pri mobilizaciji “našega ljudstva” v sovražno vojsko in sodelovanja v sovražni vojaški organizaciji, da naj bi širil “lažno propagando” in grozil, da bodo kmalu zaprti tisti, ki druge zapirajo ter “spornega” pisma z 22. februarja 1942 naslovljenega na madžarskega velikega župana.
V njem naj bi ga prosil, da ga sprejme v zdravniško zbornico v Sombotelu, in da je navedel, da je bil v času okupacije “madžarski” človek, prav tako pa naj bi večkrat izpričal svoje “madžarstvo”. Prav tako ga je obtožnica še bremenila, da je z družino in ljudmi govoril madžarsko. Tožilec pa je Klara celo obdolžil, da je bil “brez socialnega čuta” ter mu očital celo nekatera predvojna dejanja, ki v obtožnici sploh niso bila navedena kot kazniva, denimo, da je določene stranke označeval za komuniste ter jim povzročal nevšečnosti. To, da je bil priljubljen pri madžarskih oblasteh pa se je opravičevalo tudi s tem, da si je uspel pridobiti čin zdravnika zastavnika, kar naj bi dosegli le posamezniki. Prav tako med uvodoma navedenimi kaznivimi dejanji ni bilo zapisano, da naj bi bil Klar sovražno nastrojen do partizanstva, a mu je tožilec v obrazložitvi obtožnice očital ravno to, in da naj bi celo “blatil partizane” ter da naj bi slabil odpor slovenskega naroda s pozicije “vsemogočne osebnosti”. Prav tako naj bi se udinjal okupatorju, z njim sodeloval in mu delal usluge, zlasti pomagal rekrutirati “naše ljudstvo” v sovražno vojsko.
Lažne obtožbe in onemogočanje obrambe na sodišču
Ob tem se Klarov zagovornik odvetnik Josip Rapoc razprave ni udeležil, ker je bil o njej obveščen prepozno. Sodišču se je z zaključkom primera izjemno mudilo, tako da so razpravo s 25. avgusta ob 9. uri prestavili na 24. avgusta zvečer ob 19. uri. Obtožnico se je dokazovalo z izjavami preko 25 prič, nekatere priče pa so bile tudi zaslišane. Klar je skoraj vse izpovedi označil za neresnične in neverodostojne. Obenem izjave, ki so Klara razbremenjevale, niso bile predstavljene na razpravi. Senat je Klara naposled obsodil na 15 let izgube narodne časti, šest let težkega prisilnega dela in zaplembo celotnega premoženja. Tako sta izrek in obrazložitev sodbe povsem sledila obtožnici. Klar je sicer priznal, da je bil nabornik zdravnik in opravljal preglede nabornikov, vendar da je bil mobiliziran prisilno, obenem pa prisiljen zaprositi za oficirski čin. Sodišče je Klaru prav tako krivično očitalo, da ni pomagal domačinom, ob tem pa povsem spregledalo pričevanja, da je številne nabornike rešil pred odhodom v vojsko. Sodišče je v obrazložitvi sicer krivično zapisalo, da je pomagal zgolj tistim, “ki so mu bili pri srcu”.
To, da je veliko pomagal internirancem in njihovim svojcem, je sodišče le v manjši meri tudi upoštevalo. Je pa sodišče kot oteževalno okoliščino upoštevalo zlasti to, da naj bi dal kot intelektualec in nekdanji politik ter vidna osebnost v svojem okolju kvaren zgled, s tem pa škodoval “narodni stvari”. Vestnik mariborskega okrožja pa je celo poročal, da se je “hlapčevsko poklonil okupatorju in se mu vdinjal”. Ob tem je časnik zaključil, da gre za človeka, ki mu ne gre za “narodno čast”, ampak zgolj za “lastne koristi” ter da je bil “brezčuten aristokrat”, ki je za opravljeno delo kmetom zaračunaval v “naturalijah”. Z njegovo obsodbo pa je sodišče obsodilo tudi “celoten predaprilski politični sistem”. Klar prepis sodbe ni prejel niti preko odvetnika. Ključno je bilo tudi to, da Klarov pooblaščeni zagovornik ni mogel sodelovati na razpravi. Klaru je bila s prepoznim obveščanjem odvetnika in načrtnim prestavljanjem razprav odvzeta možnost vsakršne obrambe, kar je bilo celo v nasprotju s pravili Sodišča slovenske narodne časti. Klar je v upanju na rešitev problema pisal tudi ministrstvu za pravosodje.
Navkljub pomilostitvi mu je partija zaplenila skoraj celotno premoženje
Slednje je odločilo, da je potrebno dostaviti prepis sodbe in Rapoca obvestiti, da bo vpogled v spis mogoč potem, ko bodo spisi predani mariborskemu okrožnemu sodišču. Tri dni po procesu, torej 27. avgusta 1945, pa je odvetnik Rapoc na sodišče narodne časti v Murski Soboti naslovil prošnjo, da se Klara pomilosti. V primeru nepomilostitve pa je Klar prosil za osebni razgovor z zagovornikom ter za vpogled v spis. “Senat sodišča narodne časti v Murski Soboti je 30. avgusta izdal “rešitev”, s katero je Klaru na podlagi omenjenega ukaza predsedstva SNOS-a odpustil kazen težkega prisilnega dela v celoti, pravne posledice kazni izgube narodne časti pa mu je omejil na izgubo političnih in državljanskih pravic”.
Domen Mezeg