Politično razdeljena Slovenija se vse bolj deli tudi v odnosu do pooblastil in dela policije. Na eni strani se koalicija z vlado trudi delati v korist slehernega državljana in tistih, ki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije, na drugi strani pa je koalicija KUL, ki igra vlogo rušilnega buldožerja. Pretekli teden smo lahko spremljali še eno farso opozicije, ki vse bolj evidentno izvaja akrobacije, kar s politiko nima nič več skupnega.
Poslušali smo razprave o vodenju in delu policije, v katero so bili vpleteni nekompetentni ljudje, ki o tem ne bi smeli imeti nobene besede. Še podpredsednik tega delovnega telesa DZ Predrag Bakovič (v odsotnosti predsednika Branka Grimsa vodil sejo), ki izvira iz SD, prihaja pa iz policijskih vrst, se je med sejo pogosto nemočno držal za glavo.
Nekateri poslanci so na seji poskušali javnosti in sebi dokazati, da policija ne opravlja svojega dela strokovno. Policijo so poskušali potegniti na svoj nizek nivo. Eden glavnih očitkov je bil, da sta bila v enem od operativnih centrov policije državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič in minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Zaradi njune prisotnosti v času proti koncu protestov so poskušali brez kakršnegakoli dejstva dokazati, da sta se vmešavala v odločitve o uporabi prisilnih sredstev.
Zakaj je manipulacija škodljiva
Hudič se vedno skriva v podrobnostih, zato je tovrstna manipulacija toliko hujša, predvsem pa škodljiva. V osnovi gre pri izvajanju tako imenovane opozicijske politike koalicije KUL za škodljivo početje v širšem smislu. Ustvarja se namreč splošno mnenje, da policija ni kredibilna, ker naj bi bila pod vplivom vladajoče politike. To ji direktno jemlje ugled, s čimer se spodbuja nasilna dogajanja na ulicah, kjer ne gre za izražanje pravice do protestov, ampak izključno za rušenje vlade.
Ob protestu 15. septembra policija zaradi omejitve pooblastil pri zbiranju informacij ni imela konkretnih podatkov, da bodo protesti nasilni. To je eden izmed očitkov, vendar je treba povedati, da je bila policija vendarle pripravljena tudi na ta scenarij. Ob hitrem nabiranju protestnikov na Trgu republike tam res ni bilo veliko število policistov in je obstajala nevarnost, da bodo nasilneži celo vdrli v parlament, kjer je bilo v tistem času še veliko poslancev. Ko je nasilje eskaliralo, je policija dokazala, da je bila kljub vsemu pripravljena tudi na to. S svojim mehanizmom sklica posebnih enot je te enote nemudoma sklicala in na koncu uspešno posredovala.
Perfidnost KUL politike se kaže tudi v stalnih očitkih ne glede na to, kako policija ravna. Ko je v preteklosti policija pred dogodki pripravila svoje enote in sredstva (ograje in drugo), je bilo za njih to narobe, zdaj pa je narobe, ker tega ni bilo. Vidimo torej, da poskuša opozicija v vsakem primeru dokazati nepravilno delovanje policije in njenega vodstva. Ko so pripravljene ograje se po njihovem mnenju ograjuje od “ljudstva”, če ograj ni pa se ji očita prav to.
V nadaljevanju so leteli očitki, da naj bi policija uporabila prekomerno silo s tem, da je uporabila solzivec in vodni top. Trapast očitek, da so bili deležni učinka solzivca tudi protestniki, ki niso bili nasilni, je intelektualna podhranjenost. Solzivca se vendar ne da kanalizirati in z njim delovati le proti določenim posameznikom. O tem sem že pisal. Ko policija izda ukaz, da mora množica zapustiti določeno območje, to velja za vse. Tudi za naključne “kofetkarje”, kaj šele za udeležence protestov. Ne glede na to ali izvajajo neposredno nasilje ali ne. Ukaz zapustite območje pomeni, da je treba zapustiti območje. Pika.
Naj spomnim na navado obiskov vojaških enot na terenu, ko se izvajajo vojaške vaje. S tem politika dokaže svojo pripadnost, na drugi strani pa pripadniki enot neposredno čutijo podporo za svoje delo, kar vzdržuje nujno povezanost in daje pozitivno smer delovanju.
Politika je pravzaprav ves čas dobrodošla v enotah, pomembno je le to, da ostaja v svojem političnem okviru. Politika namreč nima policijskih pooblastil in jih tudi ne izvaja. Tudi če bi želela, jih ne more. Policija namreč deluje po strokovno pripravljenih operativnih načrtih, ki jih politiki niti ne poznajo. Za to se je treba šolati in usposabljati ter uriti. Opozicija želi s svojim nenehnim nagajanjem razbiti enotnost policistov v njihovih prizadevanjih in nič drugega. Za oblastne cilje!
Premila in neodločna policija
Tudi kritika je na mestu, vendar mora biti konstruktivna. Pred nekaj dnevi smo si lahko na socialnih omrežjih ogledali posnetek znanega maloumnega protestnika Zlatka Čordića, ki se je s svojo mamo mudil na banki. Mamo je zlorabil za pritlehno samopromocijo in prepričevanje javnosti naj ljudje ne spoštujejo protiepidemioloških ukrepov.
Niti Zlatko Čordić, na njegovo pobudo pa tudi mama, na banki nista hotela nadeti zaščitne maske. Oba sta bila od odgovornih bančnih delavcev pozvana, naj si nadeneta predpisano zaščitno sredstvo, česar kljub večkratnem prigovarjanju nista hotela storiti. Banka je zato zaprosila policijo za intervencijo in asistenco pri uveljavitvi predpisa in svojega hišnega reda. Na kraj sta prišla dva policista, ki sta se celo večnost prerekala s kršiteljema. Predvsem z Zlatkom, saj je njegova mama večkrat izrazila pripravljenost, da si vendarle nadene zaščitno masko. Sin Zlatko ji tega ni dovolil.
Seveda na banki zaradi kršitev niso opravili zahtevane bančne transakcije, Čordić pa je dogajanje snemal in posnetek objavil na Facebooku. Delovanje slovenske KUL opozicije in posledično pritiska agresivne, a relativno maloštevilne javnosti povzroča hromitev operativnega dela policije. Policija bi morala imeti v urejeni državi vso podporo za izvajanje svojih pooblastil, česar pa žal ta čas nima. Pod temi pritiski sta se policista približno dvajset minut pregovarjala s kršiteljem Čordićem, kar je bilo res težko gledati.
Policija, ki uživa podporo za svoje zakonito delovanje, bi Čordića seznanila s kršitvijo in ga pozvala, naj zapusti banko. Če tega ne bi (in ni) upošteval, bi ga opozorila, da ga bo odstranila s fizično silo, nato pa bi to tudi nemudoma izvršila. Prostor za pogovore s takimi kršitelji je policijska postaja. Ko od nas policist zahteva vozniško in prometno dovoljenje, mu to nemudoma izročimo na vpogled. Tako bi moralo biti tudi v vseh drugih primerih, ko policist izrazi zakonito zahtevo. Zaupanje v policijo je ključno za njeno delovanje in delovanje pravne države kot celote.
Klica “Policija, represija”, kar so pogosti vzkliki nasilnih protestnikov, zato ne smemo slišati kot nekaj negativnega. Policija je po svoji osnovni značilnosti povsod po svetu represivni organ. Nastopi, ko se drugače ne da vzpostaviti zakonitega stanja. Naloga politike in drugih dobronamernih pa je, da naredi vse potrebno, da ni treba posegati po represivnih sredstvih oziroma, da se to zmanjša na minimum.
Pravica je torej neposredno povezana tudi z delovanjem urejene pravne države, zato so prizadevanja KUL opozicije perverzna. Dokazati želi, da je pravica v rokah policije lopov, ki nam krati ustavne pravice. To je nevarno na dolgi rok, zato pamet v roke. Porušimo lahko na mah, gradimo pa leta in leta. Tudi delovanje policije je utemeljeno v ustavi.
Davorin Kopše