fbpx

Revolucija je Sloveniji prinesla veliko gorja in nesreče

Janez Remškar (Foto: STA)

Življenje vsakega posameznika je neponovljivo in moralo bi biti nedotakljivo. Pri nas v preteklosti ni bilo tako. Za nekatere ideologije kot so nacizem, komunizem in fašizem, življenje posameznika ni bilo nedotakljivo. Posledice delovanja totalitarizmov so bile strahotne. Sedaj pogosto slišimo, da se take stvari ne smejo ponoviti, pri čemer nasledniki bivšega političnega režima ne žele omenjati komunizma. Parlament Republike Slovenije, z levo usmerjeno večino, pred časom ni želel sprejeti evropske resolucije o obsodbi vseh totalitarizmov. Kakšno sprenevedanje. Če pri nas kdo medvojne poboje in povojne likvidacije le omenja, nasledniki komunistov to takoj napadejo in imenujejo “potvarjanje zgodovine”.

Tovariši, z demokratizacijo je, na vašo žalost, resnica postala last vseh Slovenk in Slovencev in je nimate le v svojih rokah. Resnica, ugodna ali neugodna, o ravnanju obeh strani, revolucionarne in protirevolucionarne, počasi prihaja na dan in to je nezaustavljiv proces.

Jasno je, da bo sedanja generacija “levih” politikov še kar naprej zanikala nečastna dejanja svojih političnih predhodnikov in vso krivdo za vse pripisovala cerkvi in protirevoluciji. Počasi bomo prišli do tega, da bomo ločili partizanski boj in izvajanje revolucije in z njo povezanimi, iz človekovega zornega kota, popolnoma nesprejemljivimi ravnanji.

Ideologija o pravični družbi je le pesek v oči ljudskim množicam
Zgodovina bo, na osnovi dokumentov, počasi vse postavila na svoje mesto. Nobena ideologija, ne leva ne desna in tudi revolucija, nima pravice posegati po življenju posameznika in če to naredi, mora temu slediti obsodba in opravičilo. Totalitarne oblasti so v svojem pohlepu po neomejeni oblasti in s tem tudi po premoženju, poskrbele za uničenje svojih političnih nasprotnikov. Zanimivo je dejstvo, da so nacisti prišli na oblast z volitvami, komunisti pa so povsod prišli na oblast z revolucijo. Res je, da se je in se še vedno, z “ideološkim bojem” prikriva izključno ekonomski interes totalitarnih režimov.

Nekdanji oficir Ozne Zdenko Roter (Foto: STA)

Ideologija o pravični družbi je le pesek v oči ljudskim množicam. Z ideologijo enakosti za vse se je zlahka pridobilo množice in to nekateri delajo še danes, tudi pri nas. Dejstvo je tudi, da ljudje radi poslušamo, manj razmišljamo. Mnogi praviloma razmišljajo s pomočjo drugega, recimo medijev. Od tod tudi moč medijev in stalna borba, kdo bo obvladoval medije. Ideološko zaslepljeni ljudje niso sposobni in ne želijo prisluhniti drugače mislečim. Če si taki ljudje pridobijo moč, so neustavljivi, brezobzirni. V knjigi Zdenka Roterja Usodne prevare poražencev in zmagovalcev je spremno besedo napisal Peter Kovačič Peršin.

Takole zaključuje: “Zdaj je jasno, da se komunistične revolucije, tudi slovenska, ne morejo več sklicevati na legitimnost svojega upora. To je bilo mogoče, dokler se je partija trudila vzpostaviti socialno urejeno družbo. In ga je lahko opravičevala s to pridobitvijo. Ob tem pa so vse komunistične partije uveljavljale avtoritarno diktaturo z monarhičnim voditeljem. Poljski filozof Solidarnosti Jozef Tischner je dobro ugotovil, da je partija kot stranka dejansko uveljavila svojevrsten fevdalni sistem, ko je privilegirala člane partije, da so samovoljno razpolagali s tako imenovanim družbenim premoženjem. Verjetno so zato tudi brez težav uveljavili kapitalistični sistem z rentniško lastnino, ki je le ena od oblik neoliberalnega fevdalizma. Če kaj, je prav ta preobrazba partijske vrhuške razgalila, da je revolucija služila predvsem vzpostavitvi oblasti “avantgarde delavskega razreda”, torej komunistični partiji, ne pa ljudstva. S tem je partija sama izničila legitimnost revolucije. Zato se od komunističnih revolucij, v nasprotju z francosko revolucijo, ne bo ohranil pozitiven zgodovinski spomin, razen na tiste vernike komunizma, ki so za utopijo brezrazredne družbe žrtvovali svoje življenje. Tovrstni utopisti so bili v vsej zgodovini motor družbenih sprememb in počlovečevanju družbenih struktur, zato jim gre spoštljiv zgodovinski spomin. Francosko revolucijo pa so vodili, v nasprotju s komunističnimi diktatorji, dosledni legalisti, zato so tudi sprejeli sodbo ljudstva in so pogumno šli pod giljotino, vključno z voditeljem Robespierrom. Temeljni zgodovinski nauk vseh revolucij je, da se revolucija vedno uveljavi na potokih krvi, ne izpolni pa deklariranih obljub. Za sabo pušča razdejanje in spraševanje, čemu je služilo njeno nasilje. Zgolj oblastniškemu izživljanju njenih voditeljev? Zato nobena revolucija ni civilizacijsko dejanje. Lahko je dejanje zasužnjenih množic iz obupa in je zato opomin nasilnim vladam in prav mogoče tudi sodobnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je brez človeške mere! Zato pa prosvetljena zahodna civilizacija prisega na demokracijo kot družbenemu reformizmu zavezano politiko, ki potrjuje voljo ljudstva in zavrača revolucije in njihovo nasilje.

V zvezi z navedenim naj vas vprašam in spomnim:
– ali smo v komunizmu imeli monarhistične partijske voditelje? Da: v Rusiji, Romuniji, Vzhodni Nemčiji, Češki, Poljski, Madžarski, Bolgariji, Albaniji, pri nas.
– kdo je pri nas razpolagal z družbenim premoženjem (tovarne, banke) in kdo ima interes, da se javna – družbena lastnina še ohranja?
– kdo je imel dostop do vile Bled, gradu Brdo, gradu Strmol, gradu Snežnik itd. ?

Eden od mojih učiteljev je oblast delovnega ljudstva komentiral s ponazoritvijo iz tehničnega sveta: glavne odločitve so se sprejemale v partijskem vrhu – to je vodilno malo kolo, SZDL – socialistična zveza delovnega ljudstva je bila jermenica, ki je skrbela za to, da se je delavstvo – sindikati, vrtelo v pravo smer – veliko kolo.  Tako se je vse vrtelo v “pravo” smer. Drugače misleči, oporečniki so bili tako ali drugače onemogočeni.

Morda bo ta zapis vendarle koga spomnil na dogodke iz naše bližnje zgodovine in nas opomnil, kje smo sedaj in po kakšni poti bomo šli. Zanimivo je še nekaj: iz ust naslednikov, pristašev revolucionarjev in revolucije se besede revolucija skoraj ne sliši več! Včasih je bila pogosta in ob tem imamo spomenik posvečen revoluciji skoraj za vsakim vogalom.

Janez Remškar