Slovenci upravičeno pričakujemo objektivne informacije

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

V pričakovanju, da bom dobil objektivno informacijo o tem, kako smo Slovenci izgubili velik del nacionalnega ozemlja sem si pretekli torek ogledal oddajo Dosje: Slovenija in njene meje, ki jo je za TV SLO1 pripravila Ksenija Horvat. V tej oddaji je bilo toliko netočnih in evidentno napačnih informacij, da se mi zastavljata dve vprašanji. Prvo je, kako lahko TV SLO vključi v svoj program oddajo, ki vsebuje toliko netočnosti. Kakšen je njen odnos do nas gledalcev. Ali ima pri njih zaposlovanje nesposobnih novinarjev prednost pred kvaliteto njihovih oddaj. In drugo, v kakšni meri se TV SLO kot javni medij zaveda svoje dolžnosti po objektivnem informiranju nas gledalcev. Ali mi niso s tako nekorektno informacijo kršene moje človekove pravice. Korektne informacije so integralni element racionalnega in kompetentnega odločanja v demokratični družbi. Prepričan sem, da sem s strani javnih medijev upravičen pričakovali korektne in objektivne informacije. V nadaljevanju bom bralcem predstavil nekaj najočitneje netočnih informacij te oddaje.

V prispevku je pravilno omenjeno, da je prišlo do priključitve Prekmurja matični domovini, preteklo leto smo praznovali stoletnico tega dogodka, predvsem zaradi komunistične revolucije, ki jo je v Budimpešti vodil Bela Kun. V Prekmurje je kot zaveznica Antante vkorakala srbska vojska. Pojasnjeno ni bilo zakaj se je ustavila na Goričkem in ni nadaljevala poti še v slovensko Porabje. Po mojih informacijah se je to zgodilo na zahtevo srbske vlade in njenega predsednika g. Pašića. Ta je stremel za tem, da bi tudi po oblikovanju SHS in kasnejše Jugoslavije pravoslavno prebivalstvo ohranilo večino. Zato beograjska vlada ni kazala posebnega interesa za vključevanje obrobnih slovenskih pokrajin v SHS. Kar nekaj politikov v generaciji mojih starih staršev in staršev je vedelo za krilatico, ki je krožila pred drugo svetovno vojno v beograjski čaršiji: “E pa mi nikad nismo hteli Jugoslavije, mi smo hteli veliku Srbiju i još nešto malo na okolo” (Mi si nikdar nismo želeli Jugoslavije, želeli smo si veliko Srbijo in še malo na okoli). In drugi nauk, ki bi si ga Slovenci morali zapomniti in tudi ni bil omenjen v prispevku TV SLO1 je, da je komunistična revolucija vedno kaznovana z izgubo ozemlja. To zgodbo lahko začnemo z mirom v Brest-Litovsku in jo končamo z našo izgubo Trsta in Gorice.

V že omenjenem prispevku TV SLO 1 je bilo še najbolj korektno prikazano kako je potekalo določevanje meje z Avstrijo. Omenjeno je, da bi lahko dobili mejo na Dravi in da so se naši politiki raje odločili za plebiscit, ga izgubili in tako so Karavanke postale mejna črta. Omenjeno pa ni, zakaj je bila za takratne slovenske politike meja na Dravi nesprejemljiva. Odgovor je zelo preprost, ker se niso hoteli odreči simboloma slovenske državnosti knežjemu kamnu in vojvodskemu prestolu. Omenjeno tudi ni bilo, da je plebiscit potekal pozno jeseni 1920. Takrat je bilo Korošcem že jasno, da se odločajo med evropsko Avstrijo in balkansko Jugoslavijo, ki je Slovencem odrekala temeljne nacionalne pravice in je gradila na “troedini” naciji. Zato se ne smemo čuditi, da je bil rezultat plebiscita tak kot je bil.

Napačna podajanja dejstev
Na mejo med Italijo in Jugoslavijo po prvi svetovni vojni Slovenci nismo mogli vplivati. Določil jo je italijanski pohlep po ozemljih in francoska težnja po preprečitvi nemštvu dostop do Jadrana in Slovenci naj bi bili po njihovem mnenju nesposobni to preprečiti. Bila pa je možna revizija te meje po koncu druge svetovne vojne. Kakšna naj bi bila ta revizija je bilo odvisno izključno od vprašanja kje bo padla železna zavesa. Ta osnovna dilema ponovno ni bila omenjena v prispevku TV SLO. Če bi Jugoslavija spoštovala sporazum sklenjen na Jalti, torej “fifty – fifty” (pol – pol), bi železna zavesa padla po njenih vzhodnih mejah, in meja med Jugoslavijo in Italijo bi sledila stari avstrijsko-italijanski razmejitvi. Ker pa Jugoslavija jaltskega sporazuma ni spoštovala in je dala prednost komunistični revoluciji je železna zavesa padla na njeni zahodni meji. To so zavezniki pomaknili toliko proti vzhodu, kolikor so brez večjih vojaških konfliktov sploh mogli. Tako smo Slovenci izgubili dobršen del nacionalnega ozemlja z mestoma Trst in Gorica. Kasneje so še sledile manjše, nepomembne korekture meje, kot posledica spora Tito – Stalin. Bistveno pa se meja ni več premaknila in ponovno smo je obveljalo pravilo kot po prvi svetovni vojni v Prekmurju, da komunistična revolucija pomeni izgubo nacionalnega ozemlja, tokrat seveda v našo škodo. O tem bistvu dogajanja na naši zahodni meji v oddaji TV SLO Slovenija in njene meje ni niti sledu.

Še bolj napačno je bilo podano dogajanje, ki je vodilo do vzpostavitve Slovensko – Hrvaške meje. Avtorica oddaje Ksenija Horvat si je dovolila dve evidentno napačni trditvi: Istra ni nikoli bila slovenska in za mejo na Dragonji sta se dogovorila dva brezimna partizanska poveljnika. Prva trditev jasno negira zgodovinska dejstva. Ves srednji vek in do sedemnajstega stoletja je bila Istra razdeljena v tri pokrajine. Osrednja Istra s Pazinom je pripadala deželi Kranjski. Na avstrijskih vojaških zemljevidih, ki so dosegljivi v NUK, v še večjem številu pa na Dunaju, je označena kot Krainer Istrien (Kranjska Istra). Vzhodna in zahodna priobalna področja pa so bila beneška. Po zmagoviti bitki pri Sisku, leta 1593, je Vojvodina Kranjska, da bi olajšala obrambo pred turškimi vpadi, od Benečanov kupila vzhodno Istro vključno z Reko (vir Valvasor). Ta razmejitev je obveljala do konca Napoleonskih vojn, ko je Avstrija pridobila še zahodno Istro. Ker bi z vključitvijo novo pridobljenega ozemlja Vojvodina Kranjska postala prevelika, je bila oblikovana nova Politična enota Goriška in Primorska (Görz und Küstenland). Do naslednje revizije bodoče slovensko–hrvaške meje je prišlo leta 1866, ob podpisu pogodbe o Dualni monarhiji. Madžari so za podpis te pogodbe zahtevali svoj dostop do morja in to na Reki. Da bi bilo temu pogoju zadoščeno so se vzhodne meje zveznih dežel Štajerske, Kranjske in Goriške in Primorske pomaknile proti zahodu in avstrijsko–madžarska meja je prišla do morja med Reko in Voloskim.

Ksenija Horvat

Po prvi svetovni vojni je celotna Goriška in Primorska pripadla Italiji. D’Annunzio ni priznaval avstrijskega odstopa Reke Madžarski in je za Italijo osvojil še to mesto. Iz povedanega sledi, da Istra ni bila vse do leta 1945 nikoli hrvaška, bila pa je v smislu razmer v Habsburški monarhiji slovenska. To dokazuje, da je bil učni jezik gimnazije v Pazinu in učiteljišča v Kopru slovenščina. Tudi za večino osnovnega šolstva v Istri je  bil učni jezi (Unterrichtssprache) slovenščina. Posebej bi tukaj izdvojil tri naselja Volosko, Matulji in Ika, ki so slovenščino kot učni jezik v osnovnem šolstvu ohranila do septembra 1945. Takrat je prišlo do brutalne hrvatizacije šolstva prav v stilu komunistične revolucije v celotni Istri in seveda tudi v teh treh naseljih. To sem videl na lastne oči, saj smo se v tem kritičnem času z družino mudil na počitnicah v Opatiji. Nesmisel druge trditve je razviden na osnovi pooblastil, ki so jih imeli lokalni partizanske poveljniki. Meje med operativnimi conami in kasneje med republikami se je določalo v vrhu NOB. Za mejo na Dragonji je znano (Dedijer), da je bila določena na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu. Ker so ustaši zahtevali mejo Klana – Mirna, so komunisti, da bi Hrvate pridobili na svojo stran, zarisali slovensko–hrvaško mejo na Dragonji. To odločitev so, če parafraziram dr. Jožeta Pirjevca, sprejeli Tito in tovariši.

Nihče nas ni ozemeljsko tako oškodoval kot komunisti
Slovenci smo s prestrukturiranjem Habsburškega cesarstva, prvo in drugo svetovno vojno v glavnem izgubljali dele našega nacionalnega ozemlja in le malo pridobili nazaj. Vendar nihče nas ni oškodoval za tako velik del nacionalnega ozemlja, kot so to storili slovenski in jugoslovanski komunisti leta 1945. Tudi to bi bilo potrebno povedati, če naj bi bil prispevek Horvatove vsaj malo objektiven.

Mislim, da je iz do sedaj povedano dovolj jasno, da je bil prispevek Ksenije Horvat in njene meje poln netočnosti, nerealnih trditev in, da so v njem bistvena dejstva zamolčana. Zame je nesporno, zato sem to kolumno tudi napisal, da tak prispevek na javno televizijo ne sodi. Poslanstvo javne televizije je in bi moralo biti objektivno in korektno informiranje gledalcev. Jasno je, da ima neka televizijska hiša polno pravico objavljati prispevke polne dezinformacij in netočnosti, kot je bil že večkrat omenjeni Slovenija in njene meje, lahko je v svojem poročanju pristranska in neobjektivna, samo potem ne bi smela uživati privilegija javne televizije. In takih prispevkov je bilo na TV SLO v zadnjem času že vse preveč.

dr. Andrej Umek