Ko je leta 1989 padel Berlinski zid, je bilo videti, kot da se je končno ponudila priložnost za wilsonovski svetovni red … Samoodločba, vladavina prava med državami in znotraj njih, liberalna ekonomija in zaščita človekovih pravic: “novi svetovni red”, ki sta si ga prizadevali ustvariti administraciji Georgea H. W. Busha in Clintona, precej spominja na Wilsona. Danes pa je najvažnejše dejstvo svetovne politike, da se je plemeniti trud izjalovil … Walter Russell Mead, “Konec wilsonovske dobe”
Ko se spomnim dogodkov in razpoloženja pred tridesetimi leti, imam vtis, da so bili Slovenci (poleg mene) večinoma in celo presenetljivo odločno naklonjeni samostojni državi in demokratičnim spremembam. Domneval sem, da morda nimajo brezrezervnega zaupanja v politiko; vendar si obetajo tri velike prednosti:
- da se bomo otresli beograjskih megalomanov,
- da bomo sami odločali o svoji usodi in (kar je posebej važno),
- da prihodnji novi mednarodni, tj. evropski okvir slovenskim odločevalcem ne bo dovoljeval velikih neumnosti.
Približno tako sem/smo razmišljal/i glede na to, da je bil novembra 1990 v Parizu razglašen konec hladne vojne, poleg tega pa smo bili priče nezaustavljivega pešanja avtoritarnih sistemov v Vzhodni Evropi in, ne nazadnje, v Jugoslaviji. Nekoliko so bila naša pričakovanja podobna pričakovanjem ob koncu II. svetovne vojne, ko je bilo videti, da prihaja nova – zares globalna in zares liberalna – svetovna ureditev.[1] Walter Russell Mead pravi, da so takrat – kot že ob koncu I. svetovne vojne – graditelji wilsonovskega svetovnega reda uzrli uresničitev svojega cilja. “Toda,” pravi Mead, “kot Odiseja so jih preusmerili nasprotni vetrovi.” Tako kot Wilsonov, Rooseveltov, Bushev[2] in Clintonov trud se je – manj usodno za ves svet – očitno ponesrečil tudi trud slovenskega Demosa, katerega trideseto obletnico smo proslavljali lani, in jo bomo proslavljali tudi letos. Proslavljanje neuspeha? Podobno kot proslavljanje komunističnega prevzema oblasti po drugi svetovni vojni?
Mead ugotavlja, da pri državah, kot so Kitajska, Indija, Rusija in Turčija, ni več “nagnjenja, da bi se zbližale” (konvergence) z zahodnimi liberalnimi demokracijami; da bi bile voljne in sposobne urejati svoje mednarodne odnose v okviru liberalnih multilateralnih ustanov, kot je bilo videti leta 1990, tj. pred tridesetimi leti.
Z drugimi besedami, slovenski wilsonovski idealisti, ki so bili zbrani v koaliciji Demos (navsezadnje pa tudi Janez Drnovšek in njegov krog), so kot svojo glavno nalogo videli v zbližanju z Evropo, ZDA, Evropsko unijo in Natom, da bi na ta način preprečili ponavljanje neumnosti, ki so se dogajale v jugoslovanskem socializmu. Ta je seveda (enako kot vsa Srednja in Vzhodna Evropa) neumnosti (in grozote) prevzel od Sovjetske zveze. Omenjeni ameriški avtor posebno pozornost posveča Kitajski, o kateri pravi, da je bila – drugače kot mnogonarodna oz. mnogodržavna Evropa – večino svoje zgodovine enovita tvorba (single entity). Kitajska je bila samostojna in enotna država brez pravih mednarodnih vrstnikov. Mead ob vsem tem pove, da za wilsonovsko politiko, za liberalne multilateralne ustanove in za mednarodno pravo ni navdušen niti ameriški predsednik Donald Trump. Ali imamo tudi pri nas kakšne bivše predsednike, ki imajo podobne probleme kot Kitajci in celo slovenski zet Trump? Ob tem pomislimo na nekdanjega predsednika Milana Kučana, ki vsaj od leta 2003[3] izjavlja, da Slovenija – po prvem soglasju pri plebiscitu (1990) in drugem, sicer nepopolnem soglasju pri ustavi (1991) – potrebuje še tretje soglasje. Ne le on, tudi drugi, predvsem politiki in novinarji obžalujejo, da Slovenci nismo enotni kot nekoč. Pogosto se zdi, da pogrešajo enoumje, enodušnost, enobarvnost in celo enostrankarski sistem.
Pri načrtovanju slovenske države pred tridesetimi leti smo imeli pred očmi nekaj zgledov. Iz najbolj zgodnjega časa se spominjam (svojega) predloga, da bi se povezava jugoslovanskih narodov oziroma držav zgledovala po Beneluksu, pri čemer so mi bile enako pri srcu vse tri države. Najbolj drzni načrtovalci so napovedovali, da bo Slovenija postala druga Švica. Izbirali smo zahodne (liberalno-demokratične, kapitalistične) zglede, in nihče ni pomislil na Rusijo ali Kitajsko. Od samega začetka smo si tudi izbirali povezave, ki bi preprečile zdrs v predosamosvojitvene razmere: Evropsko unijo in Organizacijo severno-atlantske pogodbe. Kljub velikemu spoštovanju in občudovanju ruske in kitajske kulture smo se obrnili na zahod.
Z Wilsonom in liberalno demokracijo na eni, z avtokrati in enoumjem na drugi strani, se ukvarjam z določenim in precej prozornim namenom. Skrbijo me namreč površni in napačni komentarji v zvezi z ravnanjem Demosove (1990-1992), Drnovškove (1992-2002) in poznejše Janševe vlade (2004-2008), predvsem pa paradoksi in absurdi, ki se pojavljajo v zvezi z aktualno pomladno vlado SDS-NSi-SMC. Stranke, ki so se pred nekaj meseci znašle v opoziciji, namreč trdijo, da se vlada ukvarja z ideološkimi temami in vsemi mogočimi diktati, da zanemarja demokracijo in vladavino prava. Nepoučeni opazovalec, recimo tujec, bi iz množice kritik in iz vseh komunikacijskih kanalov puhtečih očitkov na račun te koalicije lahko sklepal, da gre za avtoritarno, neliberalno in nesposobno vlado, ki se je čez poletje in jeseni uvrstila med evropske in zunajevropske nasprotnike demokracije. Opazovalec bi bil kajpada v zmoti.
Slovenske politike ni lahko razložiti, saj ni črno-bela. V njej je večino časa prevladovala rdeča levica. Doslej so vsi predsedniki republike (Kučan, Drnovšek, Türk, Pahor) prišli iz jugoslovanske politike oz. iz levice. To zakonitost nekoliko “kvari” Drnovšek, ki se je po jugoslovanski karieri sicer oprl na slovensko levico, vendar jo je na neki način tudi krotil in kombiniral z desničarskimi dodatki. Če pri izračunavanju levičarskega vpliva na položaj predsednika republike odštejemo pol Drnovškovega mandata, rezultat še vedno kaže veliko premoč levice (27,5 let oz. 92 odstotkov tridesetletnega obdobja). Na položaju predsednika vlade so se v 30 letih zvrstili Peterle (2 leti), Drnovšek (10), Bajuk (1/2), Rop (2), Janša (5), Pahor (3,5) Bratušek (1,5), Cerar (4), Šarec (1,5). Tudi tu je problem Drnovšek, ki je pri vodenju vlade upošteval trše in mehkejše levičarje, vsaj v eni tretjini pa tudi desničarje, kot sta bila recimo Peterle in Podobnik. Če pri Drnovšku odštejemo tretjino mandata (npr. tri leta in pol), ugotovimo, da je levica vodila vlado skoraj 20 let oz. 66 odstotkov tridesetletnega obdobja. Državni zbor je levica (Rigelnik, Horvat, Školč, Gantar, Germič, Pahor, Veber, Brglez in Židan) vodila približno 20 let oz. dve tretjini časa; desnica (Bučar, Podobnik, Cukjati, Tonin), ki ji pogojno lahko prištejemo pol mandata Gregorja Viranta in odštejemo pol mandata Franceta Bučarja, približno deset let oz. tretjino časa po letu 1990. Zasilni rezultat s seštevanjem let vpliva treh najvišjih državnih funkcij bi bil:
- levica 27,5 (PR) +19 (PV) +20 (PDZ) = 66,5 let (: 3 = povprečje vpliva 22,2 let = 74 odstotkov časa)
- desnica 2,5 (PR) +11 (PV) +10 (PDZ) = 23,5 let (: 3 = povprečje vpliva 7,8 let = 26 odstotkov časa).
Izračun je resda zasilen in približen, saj v resnici ni mogoče natančno oceniti levičarstva in desničarstva posameznikov, kot so npr. Bučar, Drnovšek ali Virant. Po drugi strani ima največ vpliva predsednik vlade, za njim predsednik republike, s precejšnjo razdaljo pa jima sledi predsednik parlamenta. Pri koalicijskih vladah je že spet težko ves vpliv pripisati predsedniku – kar smo videli na primer pri Drnovšku, ki je gojil nekakšno ravnotežje sil. Nato si je treba zastaviti vprašanje, kolikšen vpliv imajo t. i. “strici iz ozadja”, in kateri politiki so najbolj dojemljivi za njihove pritiske. Na koncu pride še na videz nedolžno vprašanje: Kakšen vpliv imajo ustavni in računski sodniki, predstojniki različnih komisij (npr. KPK), uprave in nadzorniki državnih podjetij, komisarji in drugi visoki uradniki v EU – da o sindikatih in medijih sploh ne govorimo?
Naj bo tako ali drugače, v Sloveniji je večji del časa po letu 1990 v ospredju t.i. levica, ki se občasno imenuje tudi “leva sredina”, vendar ima v primerjavi z levimi in levosredinskimi strankami v tujini pomanjkljivost, da se nikoli ni dokončno poslovila od svojih vzorov in izvirov v jugoslovanski komunistični partiji. Seveda je slovenska levica oz. leva sredina tudi raznolika in vsebuje celo kritična stališča v zvezi s komunistično zgodovino, vendar se bo tudi najbolj “desni” del “levice” v kritičnem trenutku rajši kot z desnico, tj. s katero od strank, ki so nastale v slovenski pomladi, povezal s komunisti oz. njihovimi nasledniki. Dobri primeri so bile različne naslednice Drnovškove LDS, Državljanska lista Gregorja Viranta, v najnovejšem času pa DeSUS. Če zanemarimo probleme, ki jih prikazano neravnotežje povzroča v pravosodju, šolstvu, medijih in seveda v gospodarstvu (pa jih ne bi smeli zanemariti), je morda še bolj usodno neravnotežje v zunanji politiki. Vse pogosteje je mogoče opaziti simpatije slovenske levice z gibanji oz. državami, kjer so na oblasti levičarji (Venezuela, Palestina, celo Belorusija) ali preprosto avtokrati in voditelji z neomejenimi mandati (Rusija, Kitajska). Največji paradoks je, da avtokratsko ravnanje, celo diktaturo pripisujejo aktualni vladi SDS-NSi-SMC. Problem je v tem, da so proizvajalci teh očitkov pred nastopom Janševe vlade usmerili zunanjo politiko proti vzhodu (k Rusiji in Kitajski); ideologijo, ki jo – ne da bi trenili z očesom – pripisujejo vladi, pa prevzeli iz starih socialističnih učbenikov.
Glavni problem tega narobe sveta je, da si pravico do trajne oblasti – z mislimi na vse mogoče pridobitve in lukrativne službe – pripisujejo tisti, ki tako ali tako vladajo ves čas. Tako imenovane leve stranke, ki nastopajo pod vedno novimi psevdonimi in obrazi (npr. KUL), so namreč vladale Sloveniji okrog 3/4 ali celo 4/5 časa po osamosvojitvi, kar je blizu merila za “tretje soglasje”, ki bi bilo potemtakem že uresničeno. Za predsednika vlade so predlagale bivšega (zunanjega) ministra, ki so mu sodelavci, kadar se ni mogel izogniti nastopu v angleščini, pripravljali govore v fonetični pisavi (tj. besedila z navodili o pravilni izgovarjavi); in je bil vedno le lutka na vodilih skritih lutkarjev. Tisti, ki v lutkovnem gledališču vlečejo niti, so vedno skriti za odrom, nad njim ali pod njim. Odprto ostaja vprašanje, ali si je bivši predsednik Kučan tako predstavljal “tretje soglasje”.
Dr. Dimitrij Rupel
[1] Primerjaj Walter Russell Mead, “The End of the Wilsonian Era”, Foreign Affairs, January/February 2021, str. 128.
[2] Gre za Busha starejšega, ki je bil predsednik ZDA med letoma 1989 in 1993.
[3] Metka Lainšček, “Najbolj zaskrbljujoče je, če politika presoja, ali so bila storjena kazniva dejanja ali ne” (intervju z Milanom Kučanom), TV Slovenija 1, 23. novembra 2003.