Sovražni spev Spomenke Diklić Hribar v predsedniški palači

Datum:

Slovenija poleg svojega vseobsegajočega bogastva premore tudi slabo in zlobo. Te je nekaj domače, nekaj pa smo je, kot da je ne bi imeli sami dovolj, uvozili. Gre seveda za ljudi, ki so iz takih ali drugačnih razlogov prečkali slovensko južno mejo. Velika večina je še danes dobrodošla, saj si je na različne načine pridobila spoštovanje, nekaj pa je tistih, ki so nam postali sramota, saj so uradno tretirani kot Slovenci, kar v svojem srcu niso in nikoli niso hoteli biti. Še več, v sebi krepijo sovraštvo in pomembno prispevajo k temu, da smo Slovenci tudi med seboj sprti. Zakaj? Ker želimo biti dobri in pravični, potem pa nam vsa svinjarija, na katero naletimo, prileti v lastno glavo. Smo pozabili na ljudsko modrost, ki pravi, da je dobrota sirota? Ta modrost ne govori o tem, da ne bi smeli biti dobri, govori o tem, da se nam maščuje, če smo dobri do tistih, ki si tega ne zaslužijo.

Dne 6. decembra 1990 so predstavniki  takratnih političnih skupin podpisali sporazum strank o skupnem nastopu na plebiscitu. Sporazum je bil podlaga za glasovanje v takratni skupščini, ki je z 203 glasovi za in nobenim proti izglasovala Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ta pa je bil izveden 23. decembra istega leta.

Kristalna dvorana predsedniške palače
Ta krasna dvorana in čudovit ambient je bil v petek 4. decembra 2020 ob spominski slovesnosti tridesete obletnice podpisanega prej navedenega sporazuma prizorišče verbalne diareje očitno podtaknjene v zvezo strank, ki so neposredno vodile osamosvojitev Republike Slovenije in dosegle mednarodno umestitev naše države v mednarodne politične tokove. Osrednja govornica je bila Spomenka Diklić Hribar, ki je bila v času podpisa sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu članica SDZ.

Dr. Jože Pučnik in Dr. Spomenka Hribar na isti fotografiji (Foto: Posnetek zaslona)

Sporazum so sicer podpisali: Klub delegatov narodnostne skupnosti, Klub neodvisnih poslancev, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Zeleni Slovenije, Liberalna stranka, Liberalno demokratična stranka, Socialistična stranka Slovenije in Stranka demokratične prenove.

Sovražen in lažniv nastop
S subjektivno oceno dogodkov in odnosov v Demosu in sporazuma kot takega ter vzrokov in posledic, ne bi bilo nič narobe, če ga. Spomenka, ne bi navrgla nekaj gnusnih nesmislov, podtikanj in laži. Prav tako je izrazito zbodlo v oči dejstvo, da je svoj nastop izrabila za udrihanje po aktualni vladi in njenemu predsedniku Janezu Janši. Na drugi strani pa je celo poskušala relativizirati vlogo nekaterih akterjev, ki so bili ekstremno proti osamosvojitvi. Kot bomo videli v nadaljevanju je brezsramno stopila v bran generalu Milanu Aksentijeviću, ki je bil v tistem času predstavnik JLA v slovenski skupščini.

Foto: STA

Preden gremo na vsebino njenega sovražnega nastopa v predsedniški palači povejmo še to, da je bila ta ista gospa v medijih in delu zahrbtno lažnive politike, označena za prvo in edino pravo borko za spravo slovenskega naroda. Če je to res, potem najbrž prav zaradi nje sprave še vedno nismo dočakali. Ne najdem namreč njenega nastopa, kjer si ne bi izrazito prizadevala polarizirati slovenski prostor.

Ona, ki si je, kot v nastopu sama pravi, ves čas prizadevala za vključevanje v osamosvojitvene procese vseh, po kratki predstavitvi svojega pogleda na takratne dogodke nadaljuje o deveti točki sporazuma, ki polega narodnostnih skupnosti tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov zagotavlja možnost obdržati svoj status. Na to možnost je navezala dolgoletno agonijo okrog tako imenovanih izbrisanih, ki pa je bila tudi agonija Slovenije. Mnogi so se namreč trdo oklepali le enega načina rešitve tega problema. Na mizi je bilo več rešitev, ki bi preprečile končno odločanje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ampak za podporo tega ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne večine v Državnem zboru. Pogrevanje dogajanja okrog t.i. izbrisanih je bila podlaga za njeno postavitev ščita jugoslovanskemu generalu Milanu Aksentijeviću, kateremu vendarle ni uspelo pridobiti slovenskega državljanstva, čeprav si za to ves čas prizadeva. Kaj ima Aksentijević skupnega z Demosom in obravnavanim sporazumom strank, razen da je bil ves čas proti, ni jasno. Jasno je le to, da je Hribarjeva zlorabila prireditev pri predsedniku, da bi po tridesetih letih ponovno stopila v bran Jugoslaviji, za katero vemo, da je ni več in da gre večini za Slovenijo. Hribarjevi gre za človeka, ki mu nič ne manjka, saj ima urejen status in pokojnino iz slovenskega vira, le slovensko državljanstvo mu ne pripada. Je pač nekdo, ki se je do konca svojega mandata v slovenski skupščini zavzemal za Jugoslavijo in je deloval izrazito proti Sloveniji in njenim interesom. Milan Aksentijević je zapustil Slovenijo in se je že pred formalnim odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije pridružil agresiji JLA na BiH in Hrvaško.

Milan Aksentijević bil med vojaškimi operacijami 13. septembra 1991 po zasilnem pristanku poškodovanega helikopterja JLA aretiran na Hrvaškem, o čemer je bil posnet dokumentarni film. To dejstvo priča o tem, da je Milan Aksentijević sodeloval v vojnih aktivnostih in agresiji JLA na območju Hrvaške.
Milan Aksentijević (Foto: YouTube)

V zadnjih dneh je javnost izvedela še za vlogo Milana Aksentijevića pri uničenju življenja političnega zapornika Agopa Stepanjana, ki so ga več let zverinsko mučili v zaporih JLA. Žena Agopa, Cveta Stepanjan, je namreč objavila zapis o vlogi Aksentijevića v tem političnem procesu, o katerem je podal svoje “strokovno” mnenje, ki ga je sodišče priznalo kot utemeljenega. V mnenju je s konstruktom obremenil Stepanjana vohunjenja za Bolgarijo. Znano je, da je lahko bil izvedenec v partijskih političnih procesih vsakdo, ki je dovolj močno pihal v partijski rog.

Skoraj trideset let po osamosvojitvi se je zanj zavzela Spomenka Hribar, ki naj bi si prizadevala za spravo. Na podlagi doslej navedenega je že sama misel, da ima ali je kadarkoli imela dobre namene, perverzna. Ker je ob tem omenila svojo državljansko dolžnost, čutim svojo državljansko dolžnost da podvomim v pravičnost ob dejstvu, da ona slovensko državljanstvo ima.

Obsodba demokratičnih prizadevanj
Spomenko Hribar je gnala njena komunistična dolžnost, da med nastopom obsodi osnutek političnega programa stranke SDZ, v katerem je bilo zapisano, da se bo stranka zavzemala za to, da se bo celotna družbena struktura nagnila na desno. Po desetletjih leve tiranije, ki ji še danes ni konca, je Janez Janša predlagal legitimna politična prizadevanja za nagib politične strukture v desno, Diklićka pa to problematizira kot totalitarno nagnjenje. Sramota in žalitev inteligence! Seveda lahko človek s totalitarno miselnostjo, kot jo ima več kot očitno v sebi Spomenka Hribar, vidi le totalitarizem, kar je povsem v skladu z doktrino komunističnega razrednega boja in prikazovanjem notranjega sovražnika.

Foto: STA

Če je Demos razpadel na osnovi tega, kot trdi govornica, je ta razpad več kot upravičen. V demokraciji so namreč politična trenja in prizadevanja za nagib politične strukture na določeno politično stran povsem legitimna. Še več, to je smisel politične borbe za oblast.

Laži o orožju kot orožje za diskvalifikacijo
Zgodbe o orožarskih aferah so že legendarne laži v slovenskem političnem in medijskem prostoru. Tokrat se je Hribarjeva spotaknila na povsem zgrešeni predstavi primera odkritja pošiljke orožja ne mariborskem letališču. Dejstvo je, da je bila na mariborskem letališču odkrita pošiljka predvsem avtomatskih pušk. Dejstvo je tudi, da je bilo za nakupe in odobritve tranzitov orožja edino pooblaščeno Ministrstvo za obrambo. Za to pošiljko omenjeno ministrstvo ni niti vedelo, zlonamerna govornica pa poskuša ponovno podtakniti javnosti, da je bil vpleten takratni obrambi minister in aktualni predsednik vlade Janez Janša.

Zlonamerna starka celo navede, da je bilo orožje plačano in namenjeno muslimanom v BiH. Skrajno podlo se celo sprašuje, ali bi v primeru uspešne dostave tega orožja sploh prišlo do pokola v Srebrenici. Če ve, da je bilo orožje plačano, najbrž ve kdo in komu ga je plačal. Ali je le hudičeva odvetnica ali je morda celo tudi sama vpletena v trgovino, ki jo očita drugim?

Spomenka Hribar kot zaveznica napadalcev na izvoljeno oblast
Govornica je za govornico v kristalni dvorani predsedniške palače odkrito stopila na stran protestnih kolesarjev, ki so v zadnjem času svoja prevozna sredstva s pedaloma zamenjali za avtomobile in nek četrtek celo poskusili z nasiljem. Ta ista govornica je uporabila vso retoriko teh razgrajačev, ki se borijo za svoje osebne pravice biti privilegiran in se še naprej napajati s sredstvi ljudi, ki ustvarjajo dodano vrednost. V svojem nastopu ni pozabila omeniti Madžarske. To je tiste Madžarske, kjer imajo demokratično izvoljeno oblast in svojo demokratično pot. Kdor vsaj malo pozna madžarsko preteklost in njihovo trpljenje pod kruto komunistično oblastjo, razume njihovo nekoliko trše zagovarjanje utrjevanja svobode in demokracije, banda komunistična, ki še vedno žaluje za svojim režimom pa vedno išče povezave, ki jih ni. Zato Hribarjeva očita Madžarski odločnosti avtoritarnost in kršenje načel vladavine prava, o čemer ni nobenih dokazov. So le politične floskule, ki so zaradi dobrih odnosov med predsednikoma vlad Viktorjem Orbanom in Janezom Janšo priročne za nenehna obtoževanja za radikalizem.

Poleg votlih očitkov radikalizma seveda ni pozabila omeniti tvitanja Janeza Janše. Izjavila je, da jo je sram, ker nekateri politični pritlikavci po novem Janeza Janšo imenujejo Maršal Twito. Mar ni tvitanje svobodno izražanje svobodne misli? Mar ni napad na tvitanje napad na neodvisno svobodo človeka, kar je z ustavo zagotovljeno? Seveda je! In to je mnogo očitnejši napad na svobodo, kot domnevni napadi na medije, ki jih politični prosti strelci tako radi očitajo tistim, ki si prizadevajo za medijsko uravnoteženost. Medije namreč ustvarjajo in vodijo različni tokovi, tviteraša pa le en tok – njegova svobodna misel in volja. Pa smo na točki največjega problema slovenskih levičarskih sil in to je svoboden posameznik. Medije je torej treba v demokraciji ves čas uravnoteževati, posameznika pa se ne sme.

Prosveta in osveta
V preteklosti so se čitalničarji drli, da je prosveta njihova osveta. Danes je kultura in izumetničeni kulturniki v ospredju političnega boja zoper aktualno vlado. Kultura je namreč področje, kjer je šla človekova nagnjenost k različnim dekadencam do največjega absurda. Pod okrilje kulture smo dobili različne posameznike, ki se ukvarjajo z različnimi obskurnostmi, nevladne organizacije, ki nasprotujejo vsemu, kar zagotavlja urejenost in kompromis med nasprotji, da bi dosegli ravnovesje in drugo navlako, kar vse škoduje kulturi v pravem smislu besede.

Zato smo danes priča poležavanjem po ulici pred ministrstvom za kulturo, uličnemu nameščanju okrvavljenih klopi z imeni zaposlenih na tem ministrstvu, grožnjam zaposlenim in ministru, metanju balonov z barvo v pročelje ministrstva in nekega zidu blizu ministrovega doma.

Vse to zato, ker je tja prišla ekipa, ki si prizadeva kulturo vrniti kulturi, kjer se bo lahko uveljavil prav vsak, vendar pod enakimi pogoji. Temu prizadevanju je Hribarjeva v svojem govoru rekla podrejanje kulture.

Spomenki udeleženci niso ploskali, le predsednik Pahor je iz vljudnosti dvakrat plosknil. In to zelo mehkimi dlanmi.

Davorin Kopše

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...