Spletna policija ali ko spregovori socialnodemokratski čredni “MI”, je beseda “JAZ” prepovedana

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

V nedeljo me je nekaj pred 19. uro poklical vir ter mi povedal, da bodo v ponedeljek Karl Erjavec, Dejan Židan, Miro Cerar in Alenka Bratušek podpisali predvolilno koalicijsko pogodbo, ki jih bo zavezovala, da po volitvah skupaj sestavijo vlado. Informacija se mi je – ne glede na to, da nekdanji koalicijski partnerji v javnosti delujejo na smrt skregani in da je za vse značilna antijanševska retorika – zdela zelo verjetna. Na spletu sem jo objavil nekaj po 19. uri, odziv je bil silovit. Dejan Židan, denimo, ki se običajno na pisanje »skrajno desnih medijev« sploh ne oglaša, je na družbenih omrežjih pisanje zanikal po nekaj minutah. V naslednjih urah so sledila zaklinjanja v maniri najtrših partijskih časov, naslednji dan so levici naklonjeni mediji vest označili kot tipično »lažno novico«. Dovolj je bilo, da so prvaki sedanje koalicije predvolilno združevanje zanikali, da je medijski mainstream njihove besede vzel za suho zlato. A soočenje, ki je kasneje sledilo na zasebni komercialni televiziji, je samo potrjevalo resničnost povezovanja. Pustimo ob strani očitke drug drugemu; vse, prav vse je družilo eno (kar je bila tudi glavna poanta soočenja) – s prvakom SDS in liderjem opozicije ne bomo nikoli oblikovali vlade.

Svojega vira seveda ne bom razkrival. Naj povem le to, da mi je taisti vir aprila letos sporočil, da so ustavni sodniki zavrnili pobudo Vilija Kovačiča. Celo več. Vir je natančno navedel, da sta dva ustavna sodnika Kovačičevo pritožbo podprla, sedem jih je bilo proti. Naslednji dan se je informacija izkazala za 100-odstotno točno. Nikogar ne mislim prepričevati, da se že pred volitvami oblikuje neuraden, a zavezujoč levi politični blok, želim le reči, naj bralec sam presodi, katera informacija se mu zdi resnična in kateri medij je zaupanja vreden. Samo spomnite se, kako se je pred desetimi leti začela afera Patria, ko so se levici naklonjeni mainstream mediji na podlagi informacij iz Finske razpisali, da je Janez Janša prejel podkupnino. Izkazalo se je, da to ni samo nedolžna “fake news”, ampak popolna laž. Zato ne bi šel ravno na prvo žogo in bi počakal, kaj se bo zgodilo po volitvah, ko se bo oblikovala vlada. Takrat se bo izkazalo, ali je bila informacija mojega (neuradnega, a zanesljivega) vira resnična ali ne. Ali kot je na soočenju dejal Janša: “Pride povolilni ponedeljek. Marsikdo pokliče že v nedeljo.”

Sovražni govor je vse, s čimer se levica ne strinja
Zgoraj omenjena nervoza predvsem Socialnih demokratov, ki so očitno presodili, da je pred volitvami bolje, da se (navidezno) skregajo z dosedanjimi koalicijskimi partnerji, je seveda razumljiva. Najrajši bi videli, da se tovrstno pisanje ne samo prepove, ampak da bi se kar ukinili njim nenaklonjeni mediji. To utegnejo celo storiti, če bi slučajno (Bog ne daj) prevzeli vodenje vlade. Podmladek je namreč jasno napovedal ustanovitev “spletne policije”, ki bo preganjala sovražni govor. Kaj pa je to, sovražni govor, je za levico jasno – vse tisto, s čimer se levičarji ne strinjajo. A ne gre, da si se obudil zloglasni 133. člen kazenskega zakonika nekdanje totalitarne socialistične države. Ne, tak člen že imamo. To je zloglasni 297. člen veljavnega zakonika, ki ni nič drugega kot modificirani 133. člen. Obsodb po tem členu je sicer zanemarljivo malo, a je kljub vsemu ves čas latentna grožnja svobodi govora. Spletna policija pa bi bila neposredna grožnja svobodi ali kot je zapisal novinarski kolega Nenad Glücks: “Spletna policija je avtocesta do nesvobode.” Različice tovrstne policije že poznajo v Nemčiji ali Veliki Britaniji. Rezultat je, da ti zaradi zapisanega na spletnem omrežju nekega jutra v stanovanje lahko vdrejo oboroženi specialci in te aretirajo kot najbolj okorelega bančnega roparja ali morilca. In ni treba biti posebno pameten, da je predlog dedičev krvavega komunističnega režima namenjen zgolj temu, da se utiša tiste, ki se ne strinjajo z njihovimi bodisi utopističnimi ekonomskimi idejami bodisi jasno in glasno nasprotujejo multikulturalizmu.

Oče kazenske represivne zakonodaje nekdanje Jugoslavije in zloglasnega verbalnega delikta. (Foto: STA)

Multikulturalizem poudarjam zato, ker želi levica pojem narediti za enakega multikulturnosti. Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Tak primer so bile množične selitve Evropejcev čez lužo na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Bili so sicer primeri etičnega militarizma, ki je skušal rušiti doseženo enotnost ZDA, a je takratni predsednik Theodore Roosevelt udaril po mizi, češ da se ZDA lahko uničijo, če bodo dovolile, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno nasprotujočih si kultur.

Pod pretvezo multikulturalizma je islam uvajal modele arabskih držav v novem okolju
Multikulturalizem je novejšega datuma, rasel je skupaj s kulturnim marksizmom. Pojem zanika, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Vzpon multikulturalizma se je pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, kar sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enake obravnave pred zakonom, ampak je imel v imenu človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. Nasprotovanje temu je politično nekorektno. In kar je politično nekorektno, je sovražni govor in zasluži obravnavo spletne policije.

Čeprav je celotna zadeva najbrž bolj namenjena zastraševanju. Kajti kljub vsemu, še posebej na Evropskem sodišču za človekove pravice, je toleranca do stališč, ki so mestoma celo žaljiva do posameznika ali skupine ljudi, precej velika. Toda ker posameznik nima ne živcev ne denarja, da se bo tožaril vse do Bruslja, se bo najbrž samocenzuriral. Kar je tudi namen podmladka dedičev komunizma.

Jože Biščak