Z začetkom novega šolskega leta se je začel uporabljati nov, bistveno spremenjen pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah, ki je razburil krepko večino slovenske javnosti. Pravilnik je bil v okviru novel zakona o gimnazijah ter zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju v državnem zboru sprejet novembra lani. Po novem pravilniku bodo starši o šolanju svojega polnoletnega otroka in njegovem stanju obveščeni samo, če se bo dijak za to osebno odločil. Polnoletni dijak si bo lahko sam pisal opravičila, staršem bo vpogled v njegove ocene omogočen izključno v primeru, če bo dijak za to podpisal pisno soglasje.
To so pridobitve mavrične koalicije prejšnjega mandata pod ministrovanjem Kopač Mrakove v družinskem in Makovec Brenčičeve v izobraževalnem resorju. Novi pravilnik o srednjih šolah naj bi dijaku, ki je dopolnil zrelih osemnajst let, omogočal samostojnost, ki mu pripada kot njegova pravica. Seveda gre samo za pretvezo. Ni se treba spraševati, kaj bi lahko bil namen tovrstnega spreminjanja šolske zakonodaje. Cilj je jasno viden in en sam – uničenje družine kot take.
Eden od osnovnih ciljev ali pa celo pogojev marksistične ideologije, ki so jo prevzele prenekatere skupine prejšnjega in aktualnega stoletja, je uničenje tradicionalne družine, kot jo poznamo oziroma kot jo pozna biologija. Mati, oče, otroci. Novi pravilnik o srednjih šolah ima lahko očitno en sam namen – otroke odtujiti od lastnih staršev, kolikor se to da skozi prizmo državnega izobraževalnega procesa.
Nismo družba posameznikov, temveč družba družin
Država je polnoletnemu dijaku tako zagotovila samostojnost, ki mu gre, vendar samo na ravni povečane možnosti, da zaradi niza slabih odločitev ostane brez izobrazbe ali da si tik pred končanjem srednješolskega izobraževanja omogoči izključitev iz šole. Dijakovo “samostojnost” glede plačevanja življenjskih stroškov in stroškov šolanja pa seveda še naprej pokrivajo njegovi starši. Vendar kljub temu sami po novem nimajo pravice, da bi vedeli, kako gre njihovemu otroku pri zaključevanju srednješolskega izobraževanja.
Morda je res, da se bodo v večini polnoletni dijaki na novo ureditev požvižgali in bodo staršem omogočali vpogled v svoje šolanje, vendar pa bo lahko marsikateri družini prinesla preglavice in otežila medsebojne odnose znotraj nje. Novi pravilnik ima lahko samo negativne posledice, prav gotovo pa ne more prinesti karkoli dobrega. Iz novega pravilnika je še bolj razvidno, da šola prevzema vzgojno delo in ne izobraževalnega. Če ukradem misel Miltonu Friedmanu – nismo družba posameznikov, temveč družba družin. Družina je osnovna celica družbe in vsak od staršev – če ni psihopat – bo vedno v prvi vrsti storil vse, da poskrbi za lastnega otroka, in bo delal v njegovo dobro. Vzgoja je v prvi vrsti pristojnost družine, ki pa ji jo želi leva politična opcija prek državnega aparata več kot očitno odvzeti.
Beseda pravica se zlorablja
Namesto da bi se ukvarjali z zagotavljanjem čim bolj kakovostne izobrazbe na vseh stopnjah šolanja in s čim bolj vsebinsko bogatim kurikulom, z novim pravilnikom še jasneje opredeljujejo “vzgojno delovanje” šole, s katerim mora šola pod prvo točko dijake ozaveščati predvsem o “splošno civilizacijskih vrednotah”. Problem je seveda v tem, kaj te vrednote sploh so in kdo jih določa. Kakšne “vrednote” levičarska oblast vsiljuje slovenskim otrokom v šolah in celo vrtcih (!), smo lahko že videli – recimo s certifikati LGBT-prijazno in celo prikazovanjem pornografije na šolskih urah.
Tako imajo polna usta besede “pravica”, s katero razmetavajo vse počez, z lastnim početjem prek državnih vzvodov pa sami zlorabljajo najosnovnejše pravice najranljivejših v naši družbi. Ne, ne, šole niso namenjene učenju, razgledanosti ali splošnemu izobraževanju, temveč pranju možganov v korist ene (partijske) politične opcije. Tako slovenski levičarji še naprej vsakokrat znova dokazujejo, da jim je mar samo za oblast in pridobivanje novih volivcev na takšen ali drugačen način, kakršen koli že, samo da jim omogoča, da lahko z državo in njenimi državljani delajo, kar jim srce poželi, in da imajo od tega sami korist.
Zakaj bi gradili na naravnodružinski družbi, na zaupanju in dobrih, zdravih medsebojnih odnosih znotraj družine, zakaj bi staršem pustili vzgajati lastne otroke, ko pa lahko to namesto njih počne država, pri tem pa razdira družino in seje razkroj z ustvarjanjem čim več zblojenih, tavajočih možganov? Z na novo formirano koalicijo in z do državljanov posmehljivim odnosom Šarca v glavni vlogi mandatarja se Sloveniji kaj boljšega ne obeta. Stanje res ne zbuja optimizma, edino, kar ostaja, so nove volitve in z njimi nova možnost. Vedno znova.
Tinkara Jecl