Tako v medijih kot tudi v znanstveni literaturi najdemo obilico člankov, ki s tega ali onega zornega kota obravnavajo in napovedujejo pomanjkanje vode, pitne vode, s katerim se srečuje človeštvo. Vsi se nadalje strinjajo s trditvijo, da se bo ta kriza v prihodnjih letih še zaostrovala. V svojih nadaljnjih razmišljanjih se bom oprl samo na nekaj dejstev, ki jih bom povzel po članku: Dying for a Drink[i] – če ta naslov prevedem nekoliko prosto, bi se glasil: Umirajo za kozarec vode –, ki je bil objavljen v priznani znanstveni reviji American Scientist. V njem priznani znanstvenik in profesor na ugledni univerzi George Washington navaja med drugimi dvoje dejstev, ki bi jih morali vsi, ki mislijo tudi na svojo in bodočnost svojih otrok, še kako upoštevati. Prvo je, da bo po njegovih predvidevanjih, ki jih je v svojih napovedih povzela tudi Organizacija združenih narodov, v ne tako daljnem letu 2025 živelo na svetu 1,8 milijarde ljudi v izrecnem pomanjkanju pitne vode. Če pojem pitne vode nekoliko zaostrimo in rečemo zdrave pitne vode, nas to vodi do številke 2,4 milijarde.
Če pa pojem pitna voda oblikujemo po slovenskih standardih, ki temeljijo na evropskih, pridemo v tem primeru po moji oceni do številke 3,6 milijarde ljudi. Posledice teh dejstev bom obravnaval v nadaljevanju te kolumne. Prej si poglejmo še naslednji podatek. V Siriji je bilo ob izbruhu državljanske vojne leta 2014 1,5 milijona ljudi, ki so zaradi pomanjkanja vode, ki je bilo posledica suše v letih 2011 do 2014, morali zapustiti svoje domove, vasi, polja in mesta. Ti so nezadovoljni in razočarani predstavljali pretežno večino borcev proti Asadovemu režimu. Bili so lahka žrtev nasprotnikov, tudi ekstremnih, njegovega režima. Vojna v Siriji pa ni samo uničila te nekdaj relativno uspešne bližnjevzhodne države, ampak je imela katastrofalen vpliv tudi na vse sosednje države in Evropo.
Če ta dva primera nekoliko posplošim, mislim, da lahko zaključim, da svet vsaj vstopa, če ni že vstopil v obdobje izrecnega pomanjkanja pitne vode. To pomanjkanje bo prizadelo glede na letnico prognoze od 40 do 60 odstotkov svetovne populacije. Če ponovno uporabim podatke iz zgoraj omenjenega članka, se Slovenija in z njo pretežni del Evrope do leta 2040 ne bosta srečevali s pomanjkanjem vode. Od naših sosed bo neko zmerno pomanjkanje občutila edino Italija, pa še ta le v svojem južnem delu. Od evropskih držav bosta nekoliko bolj prizadeti le Španija in Grčija. Vendar se bo v okviru evropske solidarnosti dalo te primanjkljaje z lahkoto pokriti. Resno pomanjkanje vode pa bo prizadelo vse severnoafriške države z izjemo Egipta, Turčijo, Perzijo, Afganistan in Pakistan, torej države v naši nekoliko širši okolici.
Da se izognemo spopadom, morajo migracije ostati znotraj civilizacijskega kroga
Vsak odgovoren politik bi se moral vprašati, kakšne posledice za Slovenijo in Evropo bo imelo to občutno pomanjkanje vode v naši nekoliko širši okolici. Na osnovi zgoraj navedenih primerov zaključujem, da bo to vodilo do vojn za vodne vire, tako državljanskih kot meddržavnih, in masovnih migracij. Ta neizprosna dejstva pa Sloveniji in Evropi zastavljajo hamletovsko vprašanje: biti ali ne biti? Jasno je, da tudi Evropa nima vodnih virov, da bi napojila vse žejne v svoji okolici, niti ne more dopustiti masovnih migracij, ki se ji obetajo, če želi ostati Evropa, Evropa kot jo razume Bertrand Russell[ii] v svoji knjigi Wisdom of the West (Modrost Zahoda) in si je jaz želim. Zato bi si morala tako slovenska kot tudi evropska politika prizadevati, da se sprejme mednarodni dogovor, da migracije, do katerih bo zaradi klimatskih sprememb neizogibno prišlo, ostanejo znotraj civilizacijskega kroga svojega izvora. Trdno sem prepričan, da se je le tako možno izogniti vojaškim spopadom večjih razsežnosti ali celo tretji svetovni vojni, ki bi uničila naš planet in človeštvo na njem. Na vsak način se je potrebno izogniti spopadu civilizacij, kot ga upravičeno napoveduje Samuel Huntington[iii].
Svet vstopa v krizo vode, Slovenija mora spremeniti ustavo
Če imajo evropski politiki dolžnost, da zaščitijo našo Evropo, da omejijo sedanje in še v večji meri bodoče migracije na civilizacijski krog njihovega izvora in se tako ognejo spopadu civilizacij, imajo slovenski politiki še eno nalogo. Nujno je treba spremeniti 70. a člen slovenske ustave, ki je bil sprejet leta 2016 in govori o pravici do pitne vode. Prva alineja se glasi: Vsakdo ima pravico do pitne vode. Jasno je, saj je bilo o pomanjkanju pitne vode v svetu v tej kolumni že dovolj govora, da te pravice vsakemu človeškemu bitju na tem planetu Slovenija ne more zagotoviti. Lahko pa nas kdo prime za besedo in zahteva, saj je to njegova ustavna pravica, da žejnim na nekem območju tudi daleč od naših meja zagotovimo pitno vodo. Posledice za nas, Slovence, pa bi bile lahko zelo hude. Zato je prvo alinejo 70. a člena ustave nujno potrebno reformulirati in zaščititi naše vitalne nacionalne interese. Komu naša ustava zagotavlja pravico do pitne vode, je treba podrobneje definirati in besedo vsakdo nadomestiti na primer z vsak Slovenec ali vsak slovenski državljan. Lahko gremo še nekoliko širše in rečemo vsem prebivalcem Republike Slovenije.
Za zaključek naj povzamem, da svet vstopa v krizo vode, še posebej pitne vode, ki jo vsako živo bitje potrebuje za svoj obstoj. Slovenija in Evropa z njo se morata na to pripraviti tako, da bosta zavarovali svoje vitalne interese in identiteto. Zavzeti bi se morali za to, da okoljsko in ekonomsko pogojene migracije ne bodo prestopale meja svojega civilizacijskega kroga.
Dr. Andrej Umek
[i] Marcus D. King, Dying for a Drink, American Scientist, September-October, 2019.
[ii] Bertrand Russell, Wisdom of the West, Rathbone Books Ltd., UK, 1959.
[iii] Samuel P. Huntington, The Clash of Civilizations, Simon & Schuster Ltd., UK, 1997.