Ravno ko pišem te besede, se je gospodarska enklava »pozitivnih Slovencev« GEN-i odločila, da bo »prekinila oglaševanje za določen čas« v eni od revij revij, ki ne izvira iz združenih glasil socialistične zveze delovnega ljudstva. Le trenutek za tem, ko je eden izmed sopodpisnikov cicibanske agitprop provokacije F571, eden Marjan Šarec, zdaj v vlogi nove stvaritve lutkovnega gledališča globoke države izrazil “mnenje”, da gospodarske družbe v državni lasti ne bi smele oglaševati v publikacijah, ki promovirajo “sovražni govor”. Začelo se je. Kje se bo končalo ne ve nihče. Pred našimi očmi nam jemljejo najbolj sveto pravico, ki jo kot ljudje imamo – pravico do svobodnega izražanja. Direktor GEN I dr. Robert Golob je leta 2011 Zorana Jankovića – danes do kolen globoko v obtožnicah in gospodarskih škandalih potopljenega lokalnega šerifa – videl kot nekakšno mesijansko bitje. Velikega vodjo brez katerega sodobna slovenska levica ne more. Očitno res, glede na to, da danes njegovi poganjki na MZI in stolčku predsednika vlade divje napadajo osnovno premiso sodobne družbe, ki gre levici tako na živce že od Oktobrske revolucije naprej – svobodo govora.
Dajmo si vendar naliti čistega vina. “Mnenje” predsednika vlade, ni mnenje Franca iz gostilne, ki v pijani omami žuga zvezi NATO, ker izvaja vojaške vaje v bližini Ruske meje. Kot tudi nagovor Milana Kučana o nevarnosti sovražnega govora na Ilovi gori ni bil le nagovor. Obe sporočili sta bili opozorili in navodili. Če je Kučanov nagovor navodilo državnim tožilcem in sodnikom (seveda povsem neformalno, a vseeno neizrečeno obvezujoče v stilu dobrih nasvetov posvečenega gospoda “sveta modrecev”), je Šarcevo “mnenje” prva gesta, ki je na tiho požegnala Ilovo goro, s katero je premier simbolično pogledal v tla in priznal, kdo je v tej državi pravi šef. Zdaj ni več dvoma. Leva politična elita se je odločila uničiti tako opozicijske medije kot tudi socialna omrežja. Domen Savić, skrajni levičar, ki je katoličane ozmerjal s klerokatolibani je bil le aktivistični klovn, katerega nihče ni jemal resno. Zdaj je vrag vzel šalo.
Razmislite kaj se zares dogaja. Predsednik vlade ene izmed držav Evropske Unije je gospodarskim družbam v državni lasti dobronamerno predlagal kje ne bi bilo dobro oglaševati. To je stvar, ki si je v trenutni klimi ne bi dovolil niti Vladimir Putin. Do zdaj najbolj bizarna epizoda odkar se je začela odprta sezona lova na “sovražni govor”.
Čisto pravi, nefiltriran, ideološko smešno pristranski lov na čarovnice
V enem od prejšnjih zapisov sem bolj obsežno pisal zakaj mi je veliko bližje ameriško dojemanje koncepta sovražnega govora, ki določa, da se po uradni dolžnosti sodno preganjajo le neposredne grožnje z nasiljem ali podpihovanje drugih k nasilju. Kot je povedal sodnik v obrazložitvi tožbe Matal vs Tam: “Govor, ki ponižuje na podlagi rase, etnične pripadnosti, spola, vere, starosti, invalidnosti ali katerega koli drugega podobnega razloga, je sovražen; vendar je ponosna hvalnica naše sodne prakse svobode govora, ki ščiti svobodo izražanja misli, ki jo sovražimo”. Misli, ki jo sovražijo – razmislite kaj to pomeni. Američani še tako zavržnim rasistom, anarhistom, homofobom, socialistom in drugim verbalnim izprijencem podeljujejo pravico da povedo kaj si mislijo. Ne da bi zaščitili njih, ampak da bi zaščitili sebe in svoje neodtujljive pravice. Čez lužo so dobro preštudirali evropsko zgodovino represije svobodne misli in uvideli, da bo vsak poskus sistemskega utišanja s pridom izrabljen s strani prvega vladarja, ki bo dovolj močan ali pa dovolj nesamozavesten da mu bo svoboda govora v napoto. 297. člen slovenskega Kazenskega zakoniku je ravno toliko nevarno elastičen, da ga lahko katerakoli oblast – ko se dovolj okrepi – uporabi in zlorabi za pregon drugače mislečih. Zato je verbalni delikt pot v suženjstvo – ker nobeni izvršni oblasti ne gre zaupati dovolj, da potenciala kontrole javne misli, ki takšna določila omogočajo ne bodo zlorabile. Tudi ko je zakonodajalec pisal v dobri veri, bi nas zgodovina do zdaj že lahko naučila, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Pred dnevi je postalo – morda po pomoti – dokončno jasno, da lokalna kovnica novih levičarskih robotov, Fakulteta za družbene vede kot “partner” tujim multinacionalkam ovaja domače uporabnike spleta, ki so zagrešili verbalni delikt. Orvelovska distopija, ki se dogaja pred našimi očmi. Seveda kot vsakič, ko z vladajočo elito sparjena institucija določa pravila igre, ne govorimo več o prijavah sovražnega govora, ampak o čisto pravem, nefiltriranem, ideološko smešno pristranskem lovu na čarovnice, katerega cilj je uničenje opozicije, opozicijskih medijev in – dolgoročno – obvladanje vseh pomembnih socialnih omrežij, preden se starcem na Ilovski gori zgodi “slovenska pomlad” tako kot se je arabskim despotom – prav zaradi Twitterja in Facebooka zgodila arabska.
Grozljiva možnost utišanja drugače mislečih
Zdaj mi je jasen marsikateri skrivnostni dogodek iz mojega virtualnega življenja. Pred leti mi je Google ukinil AdSense račun (s katerim sem oglaševal na blogu) in vsa prislužena sredstva na njemu “vrnil oglaševalcem”. Bojda zaradi sovražnega govora. Blog je bil v slovenščini in prepričan sem, da pametni fantje v silikonski dolini tudi s prevajalnikom niso vedeli o čem pišem. Nato so mi brez obrazložitve sporadično začele izginjati objave iz Facebooka, kasneje tudi Twitterja (kasneje sem opazil, da najbolj “izginjajo” objave, ki so neposredno omenjale račun kakšnega politika ali politične stranke – najprej @MiroCerar in @StrankaSMC potem pa skoraj vsi iz socialistične skupine opozicijo-smo-poslali-v-zapor-in-zmagali – do takšne mere, da je danes možnost, da se bo tvit izgubil okrog 15%). Prijateljica mi je poročala, da se v tujini nikakor ni mogla povezat na moj Twiter račun, češ da ne obstaja, medtem ko z drugimi težav ni imela. Včasih me je Facebook celo opozoril, da kakšna slika ni primerna za njihove “community standards”, a glej ga zlomka, zopet se je to zgodilo le ob primerih, ko sem objavljal kaj lokalno dnevnopolitičnega. Slike in izjave, ki so imele povezavo z mednarodnimi dogodki, fante iz Menlo Parka sploh niso motile. No vsaj do tedna pred lokalnimi volitvami, ko so po nekem čudnem naključju izbrskali sliko staro 5 let (se spomnite slavne Nike Burke?!) in za mesec dni blokirali moj uporabniški račun. Glede na to, da sem kandidiral za občinskega svetnika, je bilo dokaj odločilno, ko so mi tako prekinili osnovno komunikacijsko orodje za sporazumevanje z volivci. No to so bile virtualne izkušnje. Resnično sem se osebno iz oči v oči z večglavo hidro globoke države srečal le enkrat – ko me je vodja kabineta ministrstva za okolje in prostor odpustila, zaradi mojih objav na Twitterju – bojda so nanjo silovito pritiskali ministri ona pa je stokala kako ima dva otroka in si ne želi izgubiti službe (ker je zadeva po mnogih letih še zmeraj na inšpektoratu in sodiščih o podrobnostih raje ne bom govoril).
Jedro njihove bitke je razredni boj
Jordan Peterson je večkrat poudaril kako posebna in hkrati krhka je naša zahodna kultura. Demokracija in svoboda govora, ki jo demokracija omogoča ni del človeške narave. Človeška narava stremi po hierarhični kontroli, ki jo poznajo vse čredne živali na svetu. Alfa samci, krdelo odločevalcev, starešine so pojavne oblike skupin živali, ki živijo v skupnosti. Mačke (z izjemo levov) nimajo potrebe po socialnih lestvicah, ker ne živijo v krdelih. Družbe vrste homo sapiens (kot vse živali iz družine hominidae), pa se bodo zmeraj po inerciji socialne evolucije organizirale tako, da bo peščica večini povedala kdo bo kaj počel in kakšni so načrti za prihodnost. V surovi savani, ko smo se borili za preživetje z divjimi zvermi in so bile odločitve stvar življenja in smrti je bilo vodenje od zgoraj navzdol edina možnost za preživetje. Skupine s slabimi poglavarji so umrle od lakote ali pa jih je požrlo krdelo hijen, medtem ko so se potegovali za isto zebro. Kasneje, ko smo iz nomadskega življenja začeli trajno naseljevati in se ukvarjati z rudimentarnim kmetovanjem so preživele plemenske družbe z najuspešnejšimi poglavarji, ki so družbo znali zaščititi pred vpadi drugih podobnih skupin in pred vplivi narave. Ti pa so od nekdaj bili edini, ki so zares smeli kaj povedati. Preostanek človeštva je bil skozi zgodovino pretežno reduciran na kolonijo delavnih mravelj brez pravice do besede, razmišljanja, kaj šele odločanja. Pravno načelo “the king can do no wrong” še danes velja v skoraj vsaki monarhiji na svetu. Na Tajskem leta 2018 v premajhnih kletkah sedi marsikateri zahodnjak, kateri je v stanju opitosti rekel kakšno žal besedo proti njihovemu pred nedavnim preminulemu ljubemu vodji in bil zato kaznovan z desetletji zapora. Princ William lahko danes v Torontu ali katerikoli drugem mestu držav Commonwealtha pravno vzdržno posili godno devico, pa mu kanadska vlada ne bo mogla soditi kot navadnemu smrtniku (kaj bi se v resnici zgodilo je sicer zanimiva pravna dilema).
V komunističnih diktaturah so doktrino “the king can do no wrong” spremenili v “the party can do no wrong”. Čeprav je bil boljševizem v osnovi proti eni sami močni osebnosti, ampak je poudarjal moč proletariata, ki se manifestira v suverenosti partije, je na koncu zmeraj prevladala človeška plemenska narava – dobili smo socialistične kralje, ki so bili skoraj v vsem razen v ikonografiji podobni svojim monarhičnim kolegom. Še danes je ves Bližnji vzhod, kot tudi večina Afrike pod oblastjo verskih ali plemenskih despotov. Na Kitajskem, Laosu, Kambodži, Vietnamu samodržno vladajo marksizmu bolj ali manj zavezani politkomisarji. Turški –stani v osrednji Aziji so uradne diktature, kjer vsako leto poročajo o novih kršitvah človeških pravic. Rusija in Belorusija se izredno slabo pretvarjata, da sta demokraciji. V vseh omenjenih državah izginjajo novinarji, zapirajo se uredništva, ugrabljajo se vplivni misleci in javni govorci, zapira se karikaturiste. Ana Politkovskaja, Boris Nemcev, Liu Xiaobao, Džamal Kašogi, Raif Badavi niso tragične izjeme v drugače mirnem svetu. So le zgodbe človeške pra-normalnosti, katero od afriških step še danes nosimo v svojih genih. Človeške narave, ki je takšna kot je zmeraj bila in zmeraj bo. Edina svetla izjema sodobnega sveta je zahodna civilizacija. Kateri na srečo – za enkrat – spadamo tudi mi, čeprav se nekateri na vse pretege trudijo, da bi nas zopet spravili na pota “normalnosti”. Ta čudovita, neverjetna civilizacija, kjer lahko vsak pove kar si želi, kjer nikogar ne bodo preganjali zaradi tega kar si misli in kjer svoje voditelje volimo na demokratičnih volitvah je dragulj katerega ne smemo izpustiti. Ljudje, ki bi vam radi kratili človeško pravico, katera nam je na zahodu tako intimno neodtujljiva imajo eno skupno stvar: sovražijo zahod, sovražijo svobodo in sovražijo kapitalizem, ki ga je svoboda rodila. Ne zanimajo jih druge rase, ne zanima jih boj žensk za enakopravnost, niti begunci in njihovo trpljenje. Jedro njihove bitke je razredni boj – antiimperialistična fronta, ki se že od leta 1941 trudi, da bi nas potisnila v naročje despotskega dela sveta in nas oddaljila od dragulja zahodne svobode, kateri smo od nekdaj intimno pripadali.
Mitja Iršič