Te dni se je v javnosti pojavlja polemika o tem, ali je pravno sploh dopustna preiskovalna komisija, ki jo je predlagal Državni svet RS (DS), imenoval pa jo je Državni zbor RS (DZ) in se nanaša na preiskavo policijskih, tožilskih in sodnih postopkov zoper Franca Kanglerja. Komisijo vodi poslanec Žan Mahnič. Kot je znano, je Franc Kangler na sodiščih dobil že več kot 20 sodnih postopkov v svojo korist in preiskovalna komisija naj bi v zvezi s tem preiskovala politične zlorabe funkcionarjev policije, tožilstva in sodstva.
Toda o tem, ali je ta preiskovalna komisija pravno sploh dopustna ali ne, je na predlog tožilstva in sodnega sveta odločalo tudi ustavno sodišče. Odločilo je, da preiskovalna komisija lahko opravlja svoje delo, le da do dokončne odločitve ne sme preiskovati politične odgovornosti sodnikov (njihova končna odločitev bo zagotovo enaka). Mahničeva preiskovalna komisija bo imela zato manj možnosti za uspešno delo, vendar lahko svoje delo nadaljuje.
Če pričakujete v nadaljevanju “pravno mnenje”, podkrepljeno z ustavnimi in zakonskimi členi, ste se zmotili. Tega v nadaljevanju ne bo. Bom pa na ljudem razumljiv način skušal povedati, zakaj je Mahničeva preiskovalna komisija v zadevi Kangler dopustna in bi lahko preiskovala tudi politično odgovornost sodnikov. Preiskovalne komisije načeloma predlagajo in imenujejo poslanci DZ. Upravičen predlagatelj za ustanovitev preiskovalnih komisij je tudi DS. Tudi v zadevi Kangler je bilo tako. Preiskovalna komisija naj bi preiskovala politične funkcionarje, ki bi lahko zlorabili svoj položaj v zvezi s postopki zoper Kanglerja. Kdo pa so politični funkcionarji, ki bi to lahko storili? To so v policiji le generalni direktor policije, njegov nadrejeni notranji minister, v tožilstvu so to vsi tožilci, v sodstvu pa so to vsi sodniki. Še preden so svetniki DS izglasovali zahtevo za imenovanje preiskovalne komisije, so se oglasili državni tožilci in ostro nasprotovali taki preiskovalni komisiji, češ da ni dopustna z vidika delitve oblasti, ker zakonodajna veja oblasti (poslanci) ne more preiskovati sodne veje oblasti (sodniki). Na sodnike so se nekako “nalimali” tožilci, ki seveda sploh niso del sodne veje oblasti, ampak so del izvršne veje oblasti, kot je to tudi policija. To potrjuje tudi zadnja odločitev ustavnega sodišča.
Preiskovati funkcionarje na policiji in tožilstvu je seveda zato nesporno in dopustno. Tokrat pa je prav tožilstvo zahtevalo ustavno presojo omenjene preiskovalne komisije, kar je čisti absurd, logično je, da so zato pred ustavnim sodiščem v tem pogledu pogreli. Odločitev ustavnega sodišča, da začasno zadrži (velika verjetnost je, da bo to končna odločitev) preiskovanje politične odgovornosti sodnikov, je obžalovanja vredna. Sodna veja oblasti v postopkih zoper Kanglerja, gledano v celoti, ni naredila nobenih napak, zato ji ni mogoče očitati niti zlorab. To je točno z vidika nadrejenosti sodišč, saj so vse napake in dejanske zlorabe sodnikov na Okrajnem in Okrožnem ter celo Višjem sodišču v Mariboru popravili in odpravili vrhovni sodniki, ki so odločili celo to, da sodišča v Mariboru ne morejo nepristransko soditi Kanglerju, kar je unikaten primer.
Veje oblasti se med seboj nadzirajo
Ustavno načelo delitve oblasti je seveda nujno in potrebno, zato je zapisano tudi v naši ustavi. Omenjene veje oblasti se med seboj tudi nadzirajo in pogojujejo svoje delo, čemur pravimo sistem ravnovesij in zavor med njimi. Poslance izbira ljudstvo, poslanci imenujejo člane vlade in sodnike, ti pa delajo po zakonih. Popolnoma razumljivo je torej, da poslanci povsem neodvisno sprejemajo zakone, tudi tiste, ki se nanašajo na delo vlade in pravosodja. Popolnoma jasno je torej, da vlada zakone izvršuje tudi v razmerju do poslancev in sodnikov, in popolnoma jasno je, da sodniki sodijo po zakonu tudi poslancem in članom vlade. Do tod do sedaj ni bilo nobenega spora. Nastane pa vprašanje, zakaj poslanci ne bi smeli v skladu z zakonom preiskovati politične odgovornosti sodnikov.
Dr. Vinko Gorenak