Marjan Šarec ni stara, je pa pokvarjena “roba”!

Luka Svetina

Marjan Šarec se je minuli teden po več dneh molka, ko je nemočno opazoval, kako se celotna slovenska medijska sfera ukvarja z vprašanjem, kaj skriva direktor Sove Rajko Kozmelj, da ne upa komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb predati dokumentov v zvezi z morebitno sporno zaposlitvijo premierjeve znanke, znane tudi kot “Lepa Nataša”, odločil za protinapad. Kot orožje je uporabil Facebook, ki je za razliko od Twitterja, ki je namenjen večinoma političnemu komuniciranju politikov z mediji, namenjen širšim množicam. Njegove tarče rahlo primitivnega in populističnega zapisa so bile pričakovane in znane; predsednik SDS Janez Janša, predsednik SLS Marjan Podobnik, poslanec Žan Mahnič in celo predsednik Knovsa, njegov kamniški znanec Matej Tonin.

Ob podpori mainstream medijev, ki že leta načenjajo ugled šefa opozicije in trenutno največje parlamentarne stranke, je Marjan Šarec tudi tokrat marsikoga prepričal in verjetno celo navdušil. Češ, “Marjan se nikomur ne pusti j**at”. A za fasado navidez odločnega in preudarnega voditelja, za katerega velja, da vsakič povleče pametno potezo ob pravem trenutku, se vendarle skriva vse bolj nervozni Marjan, prijateljem poznan tudi kot “vzkipljivi”, “diktatorski” in “egocentrični” Marjan, ki se ob vse številčnejših aferah in prvem pravem padcu javnomnenjske podpore počuti vse bolj nemočnega. In zato tudi vse bolj nervoznega in besnega. Slovenke in Slovenci tako končno lahko počasi spoznavajo nekoliko drugačen, manj prijeten obraz slovenskega predsednika vlade.

Težko je tokratni Šarčev zapis vzeti popolnoma resno, saj že v prvem stavku brezsramno zapisal laž. Predsednik vlade Slovenke in Slovence namreč nagovarja, češ, da se doslej s predsedniki drugih strank ni ukvarjal, da pa je zdaj tega dovolj in da si ljudje zaslužijo še kakšen drugačen pogled na situacijo. V resnici se ob vsaki priložnosti spotika od prvaka opozicije Janeza Janšo in ga napada kot večnega predsednika stranke, odsluženega politika, prilasti si pravico, da sodi, kdo bi smel in kdo ne bi smel sodelovati pri oblikovanju nadaljnje slovenske politike. Ves čas, še od državnozborske kampanje naprej, govori o priložnosti, ki da bi jo morali dobiti novi obrazi z novimi vzorci razmišljanja.

Janez Janša in Marjan Šarec. (Foto: YouTube)

O večnih predsednikih in ageizmu
No, Janez Janša je bil za predsednika stranke SDS vsakič izvoljen tako, da je kandidiral na kongresu, kjer so mu delegati namenili prepričljivo podporo. To je seveda popolnoma drugače od režimov, s katerimi Šarec rad primerja SDS. Denimo v nekaterih totalitarnih državah, tudi v SFRJ, kjer je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik, brez volitev. Janez Janša je zaradi svoje aktivne vloge pri slovenski osamosvojitvi, najprej kot žrtev procesa JBTZ, pozneje kot prvi slovenski obrambni minister, tudi zgodovinska oseba, o kateri bodo, ko bo enkrat po vzoru Poljske tudi v Sloveniji izpeljana lustracija sodstva in medijev, slej ko prej morali pisati slovenski šolski učbeniki.

Janša je vodil tudi najuspešnejšo in najstabilnejšo vlado v samostojni Sloveniji, zato ne čudi, da med volivci SDS uživa visoko podporo in zaupanje. Samo volivci imajo namreč pravico, da odločajo, kdo sme in kdo ne sme biti v državnem zboru ali vladi. Nikakor pa to ni mavrična Antijanša koalicija, ki je trenutno na oblasti, kaj šele Marjan Šarec, ki je lani gladko izgubil volitve, kot še vsake doslej. Izgubil jih je ravno proti Janezu Janši. Slovenci so torej jasno povedali, da verjamejo, da predsednik SDS še lahko pomaga državi na pravo pot.

Winston Churchill

Prav tako ima vsakdo pravico kandidirati, ne glede na starost, aktivno vključevanje v vse sfere družbe je celo zaželeno in ga Republika Slovenija podpira, zlasti v sedmem, osmem ali celo devetem desetletju življenja. Šarčevo primerjanje Janeza Janše in Marjana Podobnika s “starodobniki” je zato skrajno neokusno in primitivno ter posredno nosi globlje sporočilo, da bi bilo treba vse starejše kar izključiti in umakniti iz odločanja v družbi, češ da ne zmorejo in da tega niso več sposobni. Vrednote, kot so modrost in izkušnje, za Šarca ne štejejo.

Zgodovina nas uči, da so v kritičnih obdobjih človeštva (Evropa, ki jo pretresa migrantska kriza, je trenutno zagotovo v enem takšnem obdobju) države modro vodili ravno najbolj izkušeni voditelji. Vzemimo si za vzor samo Winstona Churchilla, ki je Združeno kraljestvo popeljal na pot do zmage v 2. svetovni vojni – na oblast je prišel pri svojih 66. letih. V obdobju navidezne levičarske bitke proti “fašizmu”, “rasizmu” in “islamofobiji” pa nam torej Marjan Šarec odkrito prodaja ageizem, ki je resničen sodoben problem, a levica zanj nima časa.

Ko napredne levičarske stranke nosijo imena po svojih predsednikih
Šarčevi očitki o “odsluženih, večnih predsednikih” zvenijo tudi kot rahla samoironija, saj bi se v resnici v slovenski politiki moralo problematizirati nenavaden porast levičarskih strankarskih projektov, ki nosijo imena po svojih predsednikih in zvenijo kot platforme za nastanek “kultov osebnosti”. Stranka Mira Cerarja (ta je sicer vmes spremenila ime), Stranka Alenke Bratušek in Lista Marjana Šarca že vnaprej izključujejo vsakršno možnost, da bi na prihodnjih volitvah kdo drug razmišljal o kandidaturi za predsednika.

Porast levičarskih strank, ki gojijo kult osebnosti. (Foto: STA)

Se Marjan Šarec preveč ukvarja z Janezom Janšo? Vztrajno mu odreka vse pretekle uspehe in daje občutek, da ga sovraži. Kako drugače razumeti, da je kot kamniški župan otroku svojega lastnega občana, ki ga je celo volil, odrekel finančno pomoč samo zato, ker je volivec SDS, in ga celo zbadal, “da je za Janšo”? V svoje zapisu se je zaradi preiskave Knovsa, ki jo Sova vztrajno ovira, spravil celo na predsednika komisije Mateja Tonina, češ da “ministrira” Janši, in mu očital nagajanje pred leti na lokalni ravni. V kamniških krogih se govori, da gre očitno za manjvrednosti kompleks, saj mu na nasprotni strani slovenske političnega prostora stoji ena največjih slovenskih osebnosti 20. in 21. stoletja.

Novi vzorci delovanja: Marjanova vlada bi rada preiskala sama sebe
Šarec v zapisu priznava, da je Knovs parlamentarna komisija, ki je namenjena nadzoru obveščevalnih služb. “Ko pa postane spolitiziran organ v službi nekaterih obrazov opozicije, nastanejo težave,” piše Šarec in diktatorsko odloči, da bo inšpektorat za javni sektor tisti, ki bo opravil nadzor in ugotavljal pravilnost in zakonitost postopkov. Z drugimi besedami, Marjan Šarec bo preiskal, če je Marjan Šarec ravnal koruptivno in na nezakonit način zaposlil svojo “prijateljico” na Sovi. Šarec pozablja, da so varnostno-obveščevalne službe še posebej občutljiv del izvršilne veje oblasti in da ravno zato obstaja vzvod vzajemnega nadzora, kot je opozicijsko vodeni Knovs. S takšnimi dejanji Marjana Šarca in šefa Sove Rajka Kozmelja pa Slovenija pospešeno drsi nazaj v totalitarnost.

Šarec se drzne primerjati tudi s pokojnim predsednikom vlade Janezom Drnovškom. Njegovo politiko tokrat namenoma puščam ob strani, saj ni predmet tega razmišljanja. Šarec pravi, da ima nekaj skupnega z Drnovškom, in sicer Janšo in Podobnika, in užaljeno dodaja, “da je to Tonin izbral njiju, ne mene”. Med vrsticami se kažejo znaki narcisoidne narave trenutnega predsednika vlade, ki bi se zelo rad primerjal s pokojnim politikom, ki je veljal za izjemno uglednega tudi v mednarodnem merilu in ki mu Šarec, z vsem dolžnim spoštovanjem, ne seže niti do kolen. Tema dvema so skupne samo nekatere grimase in telesna drža, pa še to zato, ker Šarec Drnovška igra, kot ga je pred leti v oddaji Radio Ga Ga.

Žal odlične igralske sposobnosti še ne pomenijo, da je prisotna tudi vsebina; Drnovšek je veljal za prekaljenega politika in velikega državnika, Šarec pa svoj manko nadomešča z elementarnimi enovrstičnimi prispodobami, ki jim mediji pravijo ljudske modrosti. V resnici je primerjanje Janše in Podobnika z zastarelo kmetijsko mehanizacijo in avtomobili nedostojno in nevredno predsednika vlade, ki pozablja, da je premier vseh Slovencev. Ja, Marjan, tudi tistih, ki so volili Janšo.

Janez Drnovšek (Foto: STA)

Prazne obljube
In kar je najbolj pomembno, Marjan Šarec ni sposoben odgovoriti na nekaj zelo preprostih, odkritih vprašanj; zakaj je vlado sestavil s samimi “starimi političnimi obrazi”, zaradi katerih so morali Slovenci lani poleti predčasno na volitve, če pa je natolceval, da je čas za nove obraze? Zakaj ne spoštuje ustavnih odločb, zakaj njegovi tesni sodelavci lobirajo na Uradnem listu za “starodobnike”, če pa si želijo novih vzorcev razmišljanja? Zakaj je težko posredovati dokumentacijo iz Sove na Knovs o zaposlitvi, s katero je bilo čisto vse v redu?

Sprenevedanje in laganje, da so za vse lastne napake krivi drugi, ne morejo biti novi vzorci razmišljanja, saj smo jih že videli in slišali. Užaljeno nesmiselno klobasanje in revanšizem na Facebooku prav tako ne. Marjan Šarec ne mara starodobnikov, sam pa se rad prodaja kot “nova, sveža roba”. A nova roba se ne more kar tako pokvariti, kot se je Marjan Šarec v tako kratkem času. Razen, če smo pokvarjeno robo že kupili.

Luka Svetina