25. marca je bil materinski dan. Vsako leto ga nekako obeležujemo – ampak šele v zadnjih dveh desetletjih, pa še to, na žalost, bolj neformalno. V socializmu je bil pač dan žena (8. marec) vodilni ženski praznik. Praznovanje materinskega dne sicer izvira iz Amerike, kjer ga praznujejo že dobrih 100 let – od leta 1910. Materinski dan se je s 15. maja prestavil na isti dan, kot je Marijino oznanjenje. Za kristjane je to dan, ko je angel Gabrijel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina (Jezusa).
Sicer pa gre dandanes pri liberalno levičarsko obeleževanje materinskega dne v absurdno smer, namreč, da je mama lahko tudi oče; konservativno desno obeleževanje pa je bolj normalno in naravno: mama je nenadomestljiva in za otroka neizbežno potrebna. In res je prav, da za mame obstaja poseben praznik. Absurd je tudi, da gre levičarski trend – ki ga trenutno diktira ministrica “za družino” (ki, mimo grede povedano, svoje družine nima, ker je ločena) – v smer, da se “porodniški dopust” rekonceptualizira v “materinski dopust”, in to zato, da bi se porodniški dopust vsaj delno prevalil na očete. T. i. “očetovski dopust” je še eden od absurdov feministične ideologije. T. i. “novo očetovstvo” je pogruntavščina (pro)feminističnih karieristk, “moškinj”, ki se v objemu zavidanja penisa zgledujejo po moških, se z njimi primerjajo in kosajo, torej nezavedno tekmujejo v uspešnosti. Tem emancipirankam je denar – in to lasten denar – glavno merilo življenjske uspešnosti (in ne pozabimo: denar pa je med drugim tudi simbol penisa!). Njihovi otroci pa jih kličejo “teta” in imajo svojo varuško (včasih celo dve) ali babico raje kot lastno mamo. Takšnim emancipiranim karieristkam bi morali odvzeti status mame – otroci pa bi jih morali za kazen onikati.
Če bo mama za otro(čič)ka vselej prisotna, bomo dobili – ko bodo ti otroci odrasli – normalne državljane, ki se bodo produktivno in moralno neoporečno inkorporirali v družbo in vse njene podsisteme. Če nam uspe okrepiti moralno razsodnost moških (in zdravo testosteronskost), se bomo kot družba rehabilitirali in (spet) normalizirali. Res je, da ženske niso stroj za rojevanje … – toda če ne bodo mlade ženske spet pridobile afinitete do zanositve, nosečnosti in materinstva in bodo raje delale kariero, tudi moški ne bodo mogli biti (spet) normalni. Moški mora (spet) pridobiti sposobnost “dajanja” – denarja, varnosti, denarja, zaščite, denarja – ker je to falični imperativ, ki ga psihično diktirajo njegove “aktivne in dajajoče” genitalije. Penis je konstitutivno “penetrirajoč” in “dajajoč” tudi na simbolni ravni – vagina pa je pasivna in simbolno “sprejemajoča”. In sistem mora obema spoloma – ki sta različna! – omogočiti, da sta naravna, takšna, kakršno postulira njuna anatomska, torej genitalna, konstitucija.
Noben oče ni mama in nobena mama ni oče
In zato, da nam feminizem ne bo razžrl družbe, moramo materinstvo varovati kot punčico svojega očesa – in očetovstvo tudi. Noben (moški) oče ne more prevzeti funkcije (ženske) mame in mama ne more in ne sme prevzeti funkcije očeta, in to je treba zapisati v ustavo – ker: spolna frustracija feministk, ki se zavzemajo za enačenje spolov, v zadnjih letih prerašča pravo družbeno psihozo, ki je povsem zastrupila levico. S psihotično levico pa se vsaki družbi slabo piše. In to, kar pišem, ni sovražni govor!
Ker: ko sem na tem portalu zapisal: “Feministke pa mi zamerijo, ker se kot antifeminist zavedam smrtonosnosti feminizma in ga označujem za versko sekto nevrotičnih žensk, ki so imele težko otroštvo, najbolj frustrirane feministke (večina lezbijk) so bile pogosto tudi spolno zlorabljene,” so me v Delu (Utrinki) napičili z: “‘Psihoanalitično razmišljajoči’ Roman Vodeb je, seveda v svojem stilu, voščil za mednarodni dan žena. Pri tem nas je še enkrat podučil, da ženske noge spadajo v krilo, hlače pa naj pustijo za moške. Ajde, miška mala, gremo za štedilnik!”
Ženska se v kuhinji počuti tako domače kot moški v garaži
No, če smo pa že ravno pri štedilniku in kuhinji …: kuhanje je in simbol rojevanja in simbol dojenja – in to ni retorična fraza, pač pa (nezavedno) dejstvo. Ženska se ravno zato v kuhinji in za štedilnikom (in ob pečici ter loncu, ki je/sta simbol maternice in vagine) domače počuti – približno tako kot moški v garaži (z avtomobilom, ki je simbol penisa). Za zadrte feministke, ki so inkorporirane v vse družbene podsisteme na vodilnih položajih (vključno z ministrstvi in fakultetami), je tovrsten psihoanalitični diskurz seveda »španska vas«. Na človeško duševnosti, nezavedno in simbolne procese se spoznajo toliko kot zajec na boben. In vse bo hudič vzel, če se to ne bo spremenilo. Prvenstveno pa mora karieristična mama spet postati Mama (z veliko začetnico) in se vsaj v oralni, analni in falični fazi otrokovega razvoja posvečati predvsem “njegovemu visočanstvu” – otroku.
Roman Vodeb