Pretekli teden, natančneje 12. 8., je bil Mednarodni dan mladih, torej dan, ko se naj bi širša javnost seznanila s problemi in željami mlajših generacij. Seveda so se tega dne spomnili tudi slovenski main stream mediji, v mislih imam predvsem Delo in RTV SLO. V svojih prispevkih so prikazovali kazalnike za stanje, s katerim se srečujejo generacije mladih. V oči mi je padel izbor teh kazalnikov. Njihovi kazalniki sedanje stanje prej zamegljujejo, odvračajo od dejanskih vzrokov za probleme s katerimi se mladi srečujejo in tako ne nudijo solidne osnove za reševanje teh problemov.
Če želimo kot družba reševati probleme s katerimi se srečujejo mladi v Sloveniji, potem moramo, vsaj po mojem mnenju, definirati izhodiščni problem. Za mene je ta gladek prehod po dokončanem šolanju v delo, ki mora biti izobrazbi ustrezno, omogočati strokovno izpopolnjevanje in dostojno plačano. V državi s svobodnim, tržnim gospodarstvom to seveda pomeni, da mora biti šolski sistem usklajen s sedanjim in bodočim trgom dela. In ravno na tej točki v Sloveniji opažam bistvena razhajanja. Ne bom trdil, da smo v tem pogledu ravno najslabša članica EU, vendar pa bistveno zaostajamo za tistimi s katerimi se lahko primerjamo. Ker torej neusklajenost izobraževalnega sistema in trga dela ni samo naš problem, temveč se z njim srečuje kar nekaj članic EU, je ta pripravila poseben program Zavezništvo za mlade (Alliance for Youth). Pri nas ga vodi evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP), ki si prizadeva ustvariti večje zanimanje za deficitarne poklice in tako vzpostaviti večjo usklajenost med poklici mladih in trgom dela.
Če želimo vzroke za težaven prehod mladih iz šolanja v delo razumeti, moramo kazalnike objavljene npr. v Delu pravilno interpretirati in jih ne povprečiti preko cele generacije. Kot izhodišče lahko vzamemo kazalnik, ki sicer v Delu ni bil objavljen, da se v terciarno izobraževanje že kar nekaj let zapored vpisuje približno 75% generacije. Če bi vsi ti svoje študije tudi uspešno končali, ni na svetu gospodarstva, ki bi lahko zaposlilo takšen procent visoko izobraženih. Očitno pa je v tej številki kar nekaj fiktivnega vpisa, saj Delo navaja, da je pri nas študentov med 19 in 23 letom starosti 53,5%. Primerjava zadnjih dveh številk nam zastavlja vprašanje, kako se v trg dela vključujejo fiktivno vpisani, ki jih je za dobrih 20% generacije. Če še naprej sledimo kazalnikom predstavljenim v Delu, vidimo, da jih tudi diplomira samo 40%. To pomeni, da imamo v generaciji približno 14% “faliranih” študentov. Če k temu dodamo še fiktivno vpisane, vidimo, da terciarno izobraževanje vpiše, vendar ga ne dokonča, približno 35% generacije. Ti so ostali brez poklica in je njihovo vključevanje v trg dela zelo problematično.
Leve vlade so probleme ustvarjale ne pa reševale
V nadaljevanju bom analiziral podatek, da 40% generacije uspešno zaključi terciarno izobraževanje. Ta številka je na zgornji meji, ki jo najrazvitejša gospodarstva še lahko zaposlijo, seveda pod pogojem, da so poklici ustrezno razporejeni, kar pa pri nas ni slučaj. Iz podatkov OECD sledi, da razvitejša gospodarstva članic EU zaposlujejo približno 35% terciarno izobraženih. Drugi še večji problem pri zaposlovanju mladih, ki so uspešno končali terciarno izobraževanje, je razporejenost njihovih poklicev. Tudi pri tej analizi se bom naslonil na podatke OECD. Če oblikujem dve osnovni skupini tehniško-naravoslovno na eni strani in družboslovno-umetniško na drugi strani, vidimo, da je razmerje diplomantov med tema dvema skupinama v Slovenji približno 1 : 2. Če to razmerje primerjamo z državama, po katerih se radi zgledujemo in istočasno izkazujeta izredno nizko brezposelnost mladih, vidimo, da je to razmerje v Avstriji 1 : 1 in v Nemčiji celo 1 : 0,9. V Sloveniji torej diplomira iz tehniških ali naravoslovnih ved približno 13% generacije, potrebovali bi pa jih nekje 18%. Ta primanjkljaj se jasno vidi tudi v prostih delovnih mestih za te poklice in predstavlja resno oviro za razvoj slovenskega gospodarstva. V družboslovni skupini diplomira približno 27% generacije, kar je nekako 10% več kot znašajo realne zaposlitvene možnosti. In ravno teh 10% je glavni vir prekarnih in drugih nestandardnih zaposlitev, ki so socialno in etično nezaželene. Celotna zaposlitvena problematika mladih postane še bolj očitna, če te nezaposljive družboslovce dodamo k tistim, ki so terciarno izobraževanje vpisali, vendar ne dokončali. Tako dobimo podatek, da je v Sloveniji težko ali nezaposljivih kar 45% mlade generacije. To pa je številka, ki bi morala resno skrbeti vse nas ne samo mlade.
Naj zaključim z ugotovitvijo, da so človeški viri naše največje bogastvo, zato bi morali z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Oblikovati bi morali izobraževalni sistem, ki bi omogočal polno zaposlenost mladih na njim ustreznih delovnih mestih. Res je, da rešitve na tem področju niso enostavne. Tudi je res, da so leve vlade na tem področju, probleme prej ustvarjale kot pa reševale. Zato je skrajni čas, da problem zaposlovanja mladih začnemo reševati. Pri tem nam je lahko za zgled sosednja Avstrija. V naši izobraževalni politiki je le potrebno slediti znanemu pravilu, sledi najboljšim in ne se zapirati v naše meje. Končno smo vsi del skupnega evropskega trga.
Prof. dr. Andrej Umek