Takoj na začetku te kolumne moram priznati, da me je odziv levega dela slovenskega političnega spektra na predlog nove zakona o medijih močno in to negativno presenetil. V svoji naivnosti sem mislil, da je vsakomer jasno, da je obstoječo medijsko zakonodajo potrebno posodobiti in prilagoditi sodobni politično pluralni družbi. V sedanji medijski zakonodaji zasledim namreč vse preveč ostankov propadlega samoupravnega sistema. Od nove medijske zakonodaje pa pričakujem, da bo skladno s principi demokratične pluralne družbe obravnavala tri za mene najpomembnejša vprašanja: lastništvo, poslanstvo in pri javnih medijih objektivnost in politično nepristranskost. V nadaljevanju bom obravnaval vsakega od teh elementov posebej.
Lastništvo medija je ključno za njegov pravni status. Mediji v privatni lasti, naj bo to posameznik, skupina državljanov ali gospodarska družba večinsko v privatni lasti, so v svojem delovanju popolnoma neodvisni. Delujejo po želji in usmeritvah lastnika. Širša družba se v njihovo delovanje nima pravice vmešavati razen v nekih res ekscesnih primerih.. Popolnoma pa zadeva drugačna pri medijih v državni oziroma javni lasti. V tem primeru se moramo najprej vprašati kdo je ustanovitelj. Običajno je to vlada, kot izvršilna veja oblasti. Redkeje se zgodi, da bi kak medij ustanovila zakonodajna veja oblasti, razen če ta ni podpora njenemu delovanju. Verjamem, da se večina državljanov R. Slovenije z mano strinja, da odnos med vlado in javnim medijem ni enak odnosu med privatno osebo ali združenjem in njihovim medijem. Nekako v sredini med tema dvema skrajnostma vendar z rahlim nagibom proti javnim medijem se nahajajo privatni mediji, ki so pridobili priznanje, da delujejo v javnem interesu. V nadaljevanju te kolumne se bom posvetil izključno dokaj kompliciranemu odnosu med politiko, vlado ali parlamentom in javnimi mediji. Jasno je, da npr. vlada ne more in ne sme voditi javnih medijev tako neposredno kot to lahko naredi lastnik s svojim medijem. Po drugi strani pa je tudi jasno, da ustanovitelj za medij odgovarja, mora preprečiti njegovo zlorabo ali njegov dejanski prevzem s strani posameznika ali skupine, pa tudi če so to zaposleni v tem mediju.
Pri vsakem javnem mediju mora biti popolnoma jasno kdo je njegov ustanovitelj. Če vprašate povprečnega Slovenca kdo je ustanovitelj RTV SLO najverjetneje na to vprašanje ne bo znal odgovoriti. Ustanovitelj, ki bo zaradi osnovnih principov demokracije mediju priznal določeno avtonomijo, pa je tisti, ki bo mediju ob ustanovitvi definiral njegovo poslanstvo. To poslanstvo mediju, ki deluje skladno z njim zagotavlja avtonomijo in na drugi strani ustanovitelju pravico do intervencije, če medij ne deluje skladno s poslanstvom. Tudi financiranje medija je odvisno od izpolnjevanja svojega poslanstva. Samo tako lahko ustanovitelj, naj bo to vlada ali kak drug organ opraviči porabo javnih sredstev za financiranje medija. V poslanstvu je običajno naveden osnovni namen ustanovitelja. Tako bi pričakoval, da je v poslanstvu npr. RTV SLO med drugim podana zahteva po stvarnem, celostnem in objektivnem informiranju javnosti. Ta zahteva je ključna, ker je objektivno in nepristransko informirana javnost predpogoj vsake demokratične družbe. O nepristranskosti medija seveda ne odločajo zaposleni v tem mediju, ampak ustanovitelj na osnovi poslanstva. Ker je objektivnost in politična nepristranskost javnih medijev za demokratično družbo tako pomembna, bom temu vprašanju namenil naslednji odstavek.
Katerikoli medij in njegovi vodilni bi se morali zavedati, če je nek medij javen to v demokratični družbi avtomatično pomeni, da je objektiven in politično nepristranski. Če kateri koli javni medij izgubi svojo objektivnost in politično nepristranskost izgubi tudi pravico biti javni in s tem bi moral po pravilih demokratične družbe izgubiti tudi pravico do financiranja iz javnih sredstev. Kot primer bom vzel RTV SLO. Že dalj časa sem imel občutek, da poročanje ne na radio ne na TV ni politično uravnoteženo. Ta občutek se je še posebej zaostril med zadnjo volilno kampanjo pred volitvami v DZ. Ker nisem vedel, kako bi ta svoj občutek objektiviziral, sem takoj po volitvah začel pripravljati listo povabljenih javnih osebnosti v ključne informativne oddaje: Dnevnik, Odmeve, Tarča, Politično, Studio City itd. Ta lista je vsaj po moji presoji pomaknjena močno v levo, ni uravnotežena in vsaj meni potrjuje, da RTV SLO slovenske javnosti ne informira objektivno in politično nevtralno. Zato pozivam direktorja RTV SLO g. Kadunca, da na osnovi uradnih zapiskov pripravi listo povabljenih v zgoraj omenjene oddaje, jo javno objavi in se do nje opredeli. Vse dokler mi kdo na osnovi objektivnih podatkov ne dokaže, da se motim, bom smatral, da RTV SLO ne poroča objektivno in politično nevtralno, torej v demokratičnem smislu te besede ni javni medij in ni upravičen do javnih sredstev. Mislim, da je potrebno omeniti samo še to, ko so »polit-kolesarji« pretekli petek pred RTV hišo vzklikali RTV je naš, so enkrat za spremembo povedali tudi resnico. Sem pa odločno mnenja, da si medij »polit-kolesarjev« ne zasluži javnega denarja. Zato upam, da me g. minister ne bo prisilil v to, da še naprej financiram tako pristranski medij.
Naj zaključim z ugotovitvijo, da bi Slovenija naredila velik tranzicijski korak, če bi v novi medijski zakonodaji jasno definirala poslanstvo javnih medijev in dosledno vztrajala na njihovi objektivnosti, političnem pluralizmu in nevtralnosti.
Dr. Andrej Umek