Weimarska Nemčija je – precej podobno kot Rusija po propadu Sovjetske zveze – gojila močan in trajen občutek narodnega ponižanja … Ko se Združene države že spet obračajo navznoter in skrbijo samo za svoje neposredne interese, tvegajo nezavedanje ali podcenjevanje vzpona populističnih diktatorjev in napadalnih sil, dokler ne bo že usodno prepozno. Ruski predsednik Vladimir Putin je že kršil mednarodna pravila in norme, predvsem na Krimu, drugi – kot turški predsednik Recep Tayyip Erdogan ali kitajski predsednik Ši Džinping – pa so videti pripravljeni početi isto… (Margaret MacMillan, “Warnings From Versailles, The Lessons of 1919, a Hundred Years On”, Foreign Affairs, 8. januar 2019)
Pisec teh vrstic težko presoja, koliko so Slovenci leta 1919 v resnici obžalovali razpad Avstro-Ogrske. Gotovo so bili med njimi nostalgiki različnih generacij, slojev in prepričanj. Večinoma pa so bili prepričani, da so se znebili tuje (nemške) oblasti in da so v slovanskem (srbskem) zavetju rešili svoje narodno vprašanje. Bilo je videti, kot da je bila med obema vojnama dilema 19. stoletja “Bomo Prusi ali Rusi?” razrešena v slovansko, tj. rusko oz. sovjetsko korist. Takšen je tudi vtis, če beremo rusofile in slovanofile, kot je bil ljubljanski župan in poznejši kraljevi namestnik Ivan Hribar, in če pomislimo, da je bilo leta 1940 ustanovljeno – za politično dogajanje v drugi svetovni vojni odločilno – Društvo prijateljev Sovjetske zveze.1 Razmere seveda niso bile preproste, saj je bil po prvi svetovni vojni zahodni del Slovenije okupiran od Italijanov, ki so se usmerili v fašizem; slovenski tradicionalni tabor, ki ga je vodila katoliška Slovenska ljudska stranka, je ob simpatijah z Angleži (ki so predstavljali zadnji branik proti nacizmu) in Francozi paktiral z Nemci; ti pa so – če ne prej – pokazali svoj obraz leta 1938 v zvezi s Sudeti. Razmere so se zares zapletle leta 1939 zaradi pakta med Stalinom in Hitlerjem, ob vsem tem pa so se razvnemale razprave o sorodnosti fašizma in komunizma. Slovenski komunisti so bili sprva za oboje: za Ruse in za Nemce. Potem so bili proti Nemcem, vendar tudi proti Angležem in Američanom, čeprav naj bi bili na isti strani z njimi.
Občasne izjave o modrosti cesarja Franca Jožefa, o blaginji in urejenosti Avstrije sem tupatam – v mladosti, po II. svetovni vojni, torej v socialističnih časih – slišal doma ali pri sorodnikih; kar si razlagam kot razočaranje nad tedanjimi jugoslovanskimi razmerami, predvsem pa kot obujanje časa, ko je bil del Avstro-Ogrske tudi Trst, od koder se je izselil del naše družine. Morda se motim, vendar imam vtis, da v socialistični, Titovi Jugoslaviji ni bilo čutiti toliko obžalovanja stare Jugoslavije, kot ga je čutiti danes v zvezi s Titovo Jugoslavijo.
Če ne upoštevam državljanov srbske, bosanske, makedonske ali kosovske narodnosti, bi sklepal, da je med Slovenci, ki se jim toži po Titovi Jugoslaviji, največ tistih, ki so imeli v njej privilegije in posebna pooblastila, oz. njihovih naslednikov. Obžalovanje jugoslovanskega razpada vsebuje tudi komponento simpatiziranja z Rusi, ki imajo precej političnih privržencev na t.i. levici, predvsem pa med voditelji podjetij, ki imajo z osvajanjem ruskega manj težav kot z osvajanjem zahodnih trgov. Ruske simpatije se logično povezujejo z nasprotovanjem Zahodu, Natu, ZDA in samostojnosti Slovenije. Mimogrede rečeno: ob simpatijah do Rusije slovenska levica nasprotuje Cerkvi, nacionalizmu, kapitalizmu in privatizaciji državnih podjetij (kar ne more biti povezano s Putinovo Rusijo). Tu bomo pustili odprto vprašanje, ali so levičarji naklonjeni avtoritarnemu vladanju in, ali so nezaupljivi do liberalne demokracije.
Po osamosvojitvi se je korenito spremenil slovenski odnos do Nemčije in Avstrije, saj sta ravno ti državi, do neke mere tudi Italija, odločilno vplivali na slovensko samostojnost in državnost. In že spet si lahko zastavimo vprašanje, ali smo za Nemce ali za Ruse? To vprašanje je dodatno zapleteno zaradi aktualne nemške energetske politike in nemške popustljivosti do Rusije, predvsem pa zaradi neenotnosti v Evropski uniji. Vzhodni del EU, ki ga predstavljajo nekdanje komunistične države, nasprotuje zbliževanju z Rusijo. V aktualni rusko-ukrajinski krizi podpirajo Ukrajino, dodatna težava pa so tudi njihove goreče povezave z ZDA.
Desnica bolj realistična od levičarjev
Slovenci so danes po vsej priliki tako za Nemce kot za Ruse, vendar ne vsi enako. T.i. levičarji imajo do Rusije in Nemčije nekako sprevržen odnos. Po eni strani so skoraj romantično zagledani v Ruse in pričakujejo njihove simpatije, ker se jim zdi, da so si z njimi kulturno ali politično bliže; po drugi strani imajo polna usta fašističnih zločinov in drugih predsodkov, vendar ne bi nikoli zamenjali svojih audijev in bmw-jev za avtomobile ruske proizvodnje. Desnica je verjetno bolj realistična: po eni strani spoštujejo ruske dosežke – razen komunistične revolucije – po drugi strani jim je jasno, da je Evropska unija utemeljena na spravi med nekdanjimi sovražniki.
Oboje, Ruse in Nemce ima za sogovornike in partnerje. Danes pri modernih (svobodomiselnih, realističnih) Slovencih ne more biti in ni opaziti nobenega izključevanja “ali – ali”. Pri levičarjih se izključevanju ne morejo odpovedati, najbolj značilen pa je njihov negativen (podcenjevalen) odnos do Američanov, ki so zanje tradicionalno na dnu lestvice priljubljenosti. V slovenski geopolitiki in posledično v slovenski zunanji politiki imamo potemtakem dva različna in celo protislovna koncepta, ki vodita državo – v primeru takšne ali drugačne ekipe na oblasti – v različne smeri. To je za ugled in mednarodni položaj države nevarno in celo pogubno. Država potrebuje dosledno zunanjo politiko, ki ni odvisna od stranke na oblasti. Levičarska zunanja politika je (bila) za Slovenijo škodljiva.
dr. Dimitrij Rupel