fbpx

Mit o križarskih vojnah ali kdo je v resnici začel konflikt med muslimani in kristjani

Foto: Wikimedia Commons

Danes živimo v svetu politične korektnosti, zaradi katere pa ne živimo v svetu resnice. Politična korektnost je vedno usmerjena proti nekomu, kar pa se spreminja od države do države. Politično korektno stališče, ki je popolnoma skregano z zgodovino in zdravo pametjo, je, da so križarske vojne prve sprožile konflikt med muslimani in kristjani. Da so od verske blaznosti opiti vitezi prišli v arabski svet in malo da ne poklali vse prebivalce. Zgodovinska resnica pa je vse prej kot taka.

Preden začnem s svojim pisanjem, bi rad opozoril vse, ki jih bo ta članek pognal s stola, da moj namen ni kritika islama kot religije ali opravičevanje zločinov, ki so jih izvajali kristjani na svojih prav tako krvavih pohodih. Namenjen je le navajanju zamolčanih ali namensko izpuščenih zgodovinskih dejstev. Sploh v sedanjem času, ko se soočamo z migrantsko krizo, je prav, da se spomnimo, kako se je zgodba o krščansko-muslimanskem konfliktu pravzaprav začela.

Začetki in širitev islama
Leta 624 je Mohamed vodil napad za plen in denar na karavano iz Meke, v katerem je bilo ubitih 70 prebivalcev Meke. Med letoma 630 in 632 (čas Mohamedove smrti) so muslimani skozi 12 krvavih invazij zavojevali večino arabskega polotoka in južnega Izraela. Teh dvanajst invazij so bile v večini “svete vojne”.

Po Mohamedovi smrti leta 632 je novi muslimanski kalif Abu Bakr izstrelil islam v skoraj 1500 let trajajočo imperialistično, kolonialistično in krvavo nadvlado drugih narodov skozi invazijo in vojno. Marsikomu se bodo zdeli ti pridevniki sovražni govor, a sem jih uporabil namenoma in jih nameravam tudi podrobno razložiti. Kdor jih zanika, je žrtev politično korektnega izražanja, nima pojma o zgodovini ali pa laže, da brani islam.

“Borite se s tistimi, ki ne verjamejo v Alaha in v poslednji dan […] dokler ne plačajo Jizye s prostovoljno podreditvijo in tako, da se počutijo podrejene.” – Surat At-Tawbah 9:29

Imperialistično
Muslimanske vojne imperialističnega osvajanja so se bile več kot 1500 let, proti stotinam narodov, čez milijone kvadratnih kilometrov ozemlja. Želja po širitvi islama in želja po ozemlju se je raztezala od južne Francije do Filipinov, od Avstrije do Nigerije, od srednje Azije pa do Nove Gvineje. To je definicija imperializma, ki ima za cilj “dominirati ekonomske in politične zadeve šibkejših držav.”

Kolonialistično
Cilj muslimanov je bil, da imajo centralno oblast. Najprej v Damasku, nato v Bagdadu, Kairu, Istanbulu in drugih imperialističnih centrih. Lokalni guvernerji, sodniki in drugi vladarji oddaljenih kolonij so bili nastavljeni s strani centralnih oblasti. Islamsko pravo ali Šarija je bilo postavljeno kot vrhovno pravo, ne glede na želje lokalnega prebivalstva.

Arabščina je bila postavljena kot jezik vladarjev, jeziki podrejenih ljudstev pa so pogosto izginili. Obstajali sta dve vrsti prebivalstva. Podrejena ljudstva so plačevala davek “jizya”, ki ga kolonialnim osvajalcem ni bilo treba plačevati. Čeprav se je pravo različno uporabljalo na različnih delih sveta, je tukaj nekaj primerov zakonov, ki so jih morali upoštevati zavojevani kristjani in judje.

  • Kristjani in judje niso smeli nositi orožja – muslimani so ga lahko;
  • Kristjani in judje niso smeli jahati konjev – muslimani so jih lahko;
  • Kristjani in judje so morali dobiti dovoljenje za gradnjo – muslimanom tega ni bilo treba;
  • Kristjani in judje so morali plačevati nekatere davke, ki jih muslimanom ni bilo treba;
  • Kristjani in judje so se morali prikloniti svojim muslimanskim vladarjem, ko so plačevali davke;
  • Kristjani in judje so morali živeti po šeriatskem pravu in ne po svojem verskem ali sekularnem pravu

V vseh primerih so ti zakoni dovoljevali manj svobode zavojevanim ljudstvom kot zavojevalcem. Celo ne-arabski muslimani so bili šteti kot drugorazredni državljani. Na vrhu je ostal arabski muslimanski sloj. To je definicija kolonializma – “skupina ljudi, ki se naseli na teritoriju, oddaljenem od matične države, in ima pravosodno in absolutno oblast nad originalnimi prebivalci dežele.”

Krvavo
Ker je bila geografsko najbližja, je bila Palestina prva zahodna ne-arabska država, ki so jo napadli arabski muslimani. Palestina je bila v tistem obdobju pod nadvlado pravoslavnega Vzhodnega rimskega cesarstva. Vlada Bizantincev je bila despotska in v svojem imperialističnem, kolonialističnem in krvavem vladanju so podjarmili veliko judov in monofizitskih kristjanov. Zaradi šibkosti Bizantincev in hitrega konca spopadov na področju Palestine in Egipta se muslimansko osvajanje teh dveh »držav« velikokrat politično korektno označuje kot mirno in nekrvavo. To pa je čista zgodovinska laž.

Podjarmljenje Palestine se je začelo 20. avgusta 636 z bitko pri Yarmouku, v kateri naj bi sodelovalo okoli 70.000 vojakov (težko, da ni bilo krvavo). S pomočjo lokalnega judovskega prebivalstva, ki je Arabce pozdravilo kot osvoboditelje, so muslimani hitro zavzeli celotno Palestino. Zataknilo se je le pri Jeruzalemu, ki ga niso mogli zavzeti. Mesto je po petih mesecih krvavega obleganja le padlo, zgodovinski viri pa poročajo o tem, da so bili muslimani za razliko od križarjev v tem primeru izredno civilizirani in prebivalcev niso pobili. Tu pa se je začel islamski imperializem. Premagani kristjani in judje so morali plačevati davke zmagovitim Arabcem.

Po Jeruzalemu je sledil preostali svet
Muslimansko zavzemanje severne Afrike je teklo relativno lahko, dokler se niso domorodci, predvsem Berberi, ki so živeli zahodno od Egipta, uprli. Ljudstva severne Afrike so se borila tako močno, da se je islamska ekspanzija skoraj ustavila. Med Tripolijem in Kartagino se je islamski bojni stroj ustavil za skoraj četrt stoletja.

A to muslimanov ni ustavilo. Svoje zavojevalske vojne so nadaljevali preko celotne severne Afrike. Zavzeli so celotno današnjo Španijo in Portugalsko in prodrli v Francijo, kjer pa je bil krvavi bojni stroj dokončno ustavljen v krvavi bitki pri Poitiersu.

Glede na geografsko ekspanzijo lahko trdim, da so muslimani v svojem 450 let trajajočem terorju pobili do trikrat več ljudi kot kristjani muslimanov v vseh križarskih vojnah skupaj. To seveda kristjanov ne opravičuje grozot, ki so jih povzročali, a je relevantno, da dokažemo, da današnja teza o krščanskih barbarih in učenih Arabcih ne drži.

Križarske vojne
Moje osebno mnenje o križarskih vojnah je, da so bile skrajni odziv na agresijo islama. Vsak bralec pa ima pravico, da se ne strinja z mano. Zagotovo pa je treba obsoditi tudi grozote, ki so sledile krščanski vojski. V mestu Antiohija naj bi prišlo do takega masovnega pokola med prebivalci, da je kri tekla v potokih. Enaki podatki obstajajo za krščansko zavzetje Jeruzalema. Takrat naj bi vojaki stali do kolen v krvi. Pobita je bila večina muslimanov in judov v svetem mestu vseh treh religij.

Kot sem povedal že na začetku, ne pišem z namenom opravičevanja zločinov kristjanov, ampak kot odgovor na moderno politično korektno mnenje o učenih Arabcih in o tem, kako so kristjani prvi napadli miroljubne muslimane.

Dejstvo, ki ostaja, je, da so muslimani že 450 let pred prvo križarsko vojno izvajali teror in krvavo osvajali vse od Francije do Egipta, od Palestine do Anatolije, da muslimanske vzhodne ekspanzije sploh ne omenjam. Krvava sled islamskih svetih vojn se vleče od Gibraltarja pa vse do Filipinov.

Morda je ta prispevek zgodovinski, a ne smemo pozabiti, da se vzorci, zastavljeni z začetnikom Mohamedom ponavljajo do danes. Ker bo pregled islamskih osvajanj na Balkanu, na vzhodu in v modernem času sledil v naslednjih tednih, naj za konec omenim samo citat aktualnega turškega predsednika Erdogana, ki kaže na dejstvo, da je islamski imperializem še kako živ: “Mošeje so naše čelade, minareti naše sulice in verniki naši vojaki.”

Aleksander Rant​