Morilci Slovenije

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Oni dan, bilo je pred nekaj leti, sem se bolj po naključju kot ne znašel v pisani, da ne rečem mavrični druščini. Globalna finančna kriza, nogomet, aktualna politika so bile teme (običajnega) zamiznega “prepiranja” ob Ljubljanici, kasneje takrat pa tudi aktualni družinski zakonik. Bila sva dva heretika med progresivnimi, bolj ali manj sva bila tiho, ko sva poslušala modrovanja o definiciji družine, izenačevanju pravic istospolnih parov. Prav vsak je potegnil na plano kakšno raziskavo, ki je znanstveno dokazovala, da so homoseksualni pari bolj ljubeči, miroljubni, izobraženi, da bi bilo človeštvo brez njih osiromašeno. Človek se je moral počutiti majhnega ob vseh teh modrih glavah, težko bi karkoli oporekal, ni bilo razloga, da bi dvomil o dokazih, kakršnikoli so že bili.

A ni mi dalo miru, predlagal sem eksperiment, ki bi odpravil vse dvome: za 100 let bi na tri različne, povsem izolirane otoke pod enakimi pogoji naselili po 100 gejevskih, lezbičnih in heteroseksualnih parov. Potem bi na otoke priletela skupina neodvisnih strokovnjakov in ugotovila, katera družba bi najbolj napredovala, bila miroljubna, živela v sožitju in solidarnosti. Ko sem že pričakoval, da se bo usulo po meni, je sledilo presenečenje; razvnela se je nova debata, na koncu je prevladalo večinsko (ob vnovičnem dokazovanju z raziskavami) mnenje, da bi bili absolutni zmagovalci gejevski pari. Noč ni bila več mlada, ko smo se razšli, me je pa zjutraj čakalo kratko sporočilo: “Prasec homofobni!”

Prigodo sem opisal zato, ker kaže na tipično delovanje progresivnih; brez kančka zdrave pameti ne vidijo dlje od svojega nosu. Če ne bi bila edina lučka, ki jim utripa, tista v njihovem hladilniku, bi sprevideli, da gre narava vedno svojo pot, da so njihove sterilne teorije in visoko leteči pravičniški ideali obsojeni na neuspeh. Podobno bi se zgodilo ob predlogu, da bi Slovenijo razkosali na dva dela: na enega bi naselili desničarje, na drugega levičarje. Potem bi čakali in opazovali, kdo bo uspešnejši. Zgodovina nas uči, da bi naprednejša in pravičnejša družba zrasla na desni, kajti niti ena država, ki je eksperimentirala s socializmom, do zdaj ne samo da ni bila uspešna, celo preživela ni na daljši rok. Tudi zato progresivni ne želijo živeti “sami”, ampak za svoje parazitstvo potrebujejo gostitelja, tretje osebe, na račun katerih bodo živeli. Od ljudi pa je odvisno, v kakšni meri jim bodo to dopustili.

Na volitvah so to pokazali, jasno so izrazili voljo, da ne želijo živeti v nekakšnem suženjstvu, v katerem ti država pobere polovico letnega dohodka. Zato je zmagala SDS. Bile so vse možnosti, da se oblikuje desnosredinska koalicija, a je vmes posegla globoka država in dobesedno prisilila stranke v antijanševski blok, kar ne preseneča. Medtem ko je desnica za nekaj in za nekoga, levica vedno deluje po načelu proti nečemu in proti nekomu. In zdaj Sloveniji grozi groteskna nočna mora, tempirana bomba, ko bo premier Marjan Šarec, v vladi bo imel med seboj hudo zamerljive stranke, vladala pa bo v resnici Levica iz “opozicije” oziroma globoka država, ki stoji za njo. Zato koalicija ne bo 5 + 1, ampak bo v resnici 1 + 5 oziroma 1 + 1 + 5. In pomislite na to prefinjeno igro, s katero bodo izigrali večinsko voljo volivcev in do obisti zlorabili oblast. V ureditvah parlamentarnih demokracij nekateri nadzorni položaji pripadajo opoziciji, kot denimo komisiji za nadzor javnih financ ali varnostno-obveščevalnih služb. Po logiki, ki jo trosijo mainstreamovski propagandisti, je Levica opozicija, zato je možnost, da bi prevzeli vodenje obeh komisij, povsem realna. Ne samo da bodo prevzeli vlado, uzurpirali si bodo tudi položaje, ki pripadajo pravi opoziciji. In Levica to ni oziroma ne bo. Protokol, ki ga je sklenila s Šarcem, ji zagotavlja ugodje brez odgovornosti, čeprav ima večja pooblastila, kot jih bo imela vlada, saj v vsakem trenutku lahko blokira karkoli. In tako resnično vlada. Njihove zahteve se slišijo sicer lepo, a vse to je samo retorika, katere uresničitev bodo morali plačati drugi. In račun take vlade, ki ga bo izstavila pridnim podjetnikom in delavcem, ki nosijo največji del bremena polnjenja proračuna in ki jim zastavonoša militantnega levičarstva Miha Kordiš pravi “kramarstvo”, bo velik. Mogoče celo prevelik. Mogoče bo to celo smrt Slovenije.

Pa jim bomo to dovolili?

Jože Biščak