Pri nas ne moreš objaviti ničesar, ne da bi ti kdo podtaknil slab namen ali ti preobračal besede. Nekako sem se navadil na to na družbenih omrežjih, težko pa isti stil gledam v slovenskem parlamentu.
Ne vem, kako se v kriznem času, ki terja nujne ukrepe, ob zavrnitvi vključitve Slovenske vojske v naloge obmejne policije počutijo slovenski policisti in vojaki, še posebej tisti, ki so se v eni krizi skupaj že totalno izpostavili. Sploh ne bom našteval kje in za kakšne naloge so v tej krizni situaciji države v Evropi že uporabile vojsko.
Sprašujem se, čemu služi to slaboumno, kar sovražno slikanje vraga, ali – kdo ima kaj od tega? Nekateri so govorili o enotnosti in primerjali to krizo s krizo pred tridesetimi leti. Tudi pred tridesetimi leti ni bilo romantično, smo se pa enotno, brez glasu proti z zakonom odločili kako gremo na plebiscit. Pa ni šlo samo za osamosvojitev, ampak tudi za zamenjavo političnega in gospodarskega sistema. Po jasnem rezultatu plebiscita smo doživljali nasprotovanje opozicije vladi do same proglasitve države. Kljub temu pa smo imeli toliko manevrskega prostora, toliko iznajdljivosti, toliko korajže, večine v Skupščini in enotnosti vlade, da smo se dovolj temeljito pripravili in uspeli.
Kdor bo šel pogledat magnetograme sej, bo videl, da je Demosova večina takrat upoštevala veliko dopolnil opozicije, zlasti pri sprejemanju proračuna. Kriterij je bila koristnost in razumnost predloga, ne uveljavljanje moči za vsako ceno. Ta kultura se je v kasnejših vladah kmalu izgubila. Srečal sem jo spet v Evropskem parlamentu.
V demokracijah prevzame odgovornost vladanja zmagovita stranka
V demokracijah prevzame odgovornost vladanja zmagovita stranka oziroma koalicija, ob tem pa opozicija ne izgubi ne dostojanstva, ne vloge. Tudi v slovenskem političnem sistemu ima neko nadzorno vlogo. Za uspeh vladanja je ključno, da je enotna koalicija. Demokracija ne deluje s konsenzom (oziroma zelo redko), ampak z večino. Seveda pa je hudo, če je večina absolutni kriterij.
Zdajle ne gre za zamenjavo oblasti, niti za zamenjavo režima. Prejšnja vlada se je sama sesula. Hvala Bogu, imamo novo, ki smo jo postavili demokratično. Brez sprenevedanja, omogočila jo je Šarčeva (ne)vlada.
Vprašanje za vse politične sile v kritični situaciji je, kaj lahko storijo za premaganje krize, po tem jih bodo tudi sodili volivci. Tudi za tiste, ki Janše organsko ne prenašajo, ni najboljši čas, da bi šli totalno po načelu – Naj sosedu koza crkne. Če bi zdajle začela crkati Janševa koza, bi crknilo še kaj, zadelo bi vsakega od nas. In kriza se ne bo končala aprila. Ta vlada mora uspeti.
Problem opozicije pred tridesetimi leti je bil strah pred uspehom Demosa
Naj skočim spet za trideset let nazaj. Problem takratne opozicije je bil strah pred uspehom Demosa. Spomnimo se kaj je bilo naročeno ministru Fassinu na obisku v Ljubljani. Si predstavljate, kako bi bilo, če Demosova vlada ne bi uspela, če ne bi zmagali vojne, ne dosegli mednarodnega priznanja in uvedli svojega denarja. Osuli bi se nazaj v propadajočo in nepopravljivo Jugoslavijo. Kaj bi imeli od tega, če bi Demosu koza crknila?
Preprečevati nujno angažiranje Slovenske vojske za povsem jasno opredeljene namene in zavajati ljudi z izmišljenimi strahovi se mi zdi resnično nedržavotvorno. Ja kdo pa naj nam pomaga v stiski, ob izčrpani policiji na meji, če ne Slovenska vojska. Bomo iskali po svetu najemnike? Komu koristi odpovedovanje notranjnemu, lastnemu viru pomoči?
Preprečevanje uporabe lastnih virov je neumno in neodgovorno
Vem, kaj je vladanje v času krize, imam izkušnje tudi iz opozicije in vidim, kako ukrepajo vlade po Evropi. Ločim med avtoriteto in avtoritarnostjo.
Če se bo izkazalo, da moje besede niso dovolj razumljive, bom poklical na pomoč Andreja Štera.