Ob koncu osemdesetih je takratni šef uniformirane milice Pavle Čelik obiskal policijske postaje. Bil je partijec, policija pa je bila varuh oblasti. Kljub temu je takrat na vsaki postaji izrekel pomenljiv stavek: »Oblast se bo očitno zamenjala, policijo pa potrebuje vsaka oblast«. Resnica, ampak vsaka oblast ne potrebuje policije za uresničevanje istih/enakih ciljev. Policija, ki izvršuje naloge, da bi uresničila politične cilje, je zlorabljena v politične namene in je v demokratični družbi politizirana in na škodo javne varnosti najeda demokratične standarde.
Pod pretvezo depolitizacije
Aktualna ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar je zaradi svoje zamenjave ena največjih užaljencev iz obdobja prejšnje vlade. Bila je generalna direktorica policije in vlada jo je povsem enako kot so to naredile vse predhodne vlade zamenjala. Po zamenjavi je ostro nasprotovala večini ukrepov policije in vlade. Takratna opozicija ji je dala priložnost »jokcanja« tudi v parlamentu, kamor so jo vabili kot nekakšno pričo v vlogi katere je imela priložnost verbalno kompenzirati vse svoje osebne frustracije.
Policiji in vladi, predvsem pa takratnemu ministru Alešu Hojsu je očitala politizacijo, kar je poskusila utemeljiti s kadrovskimi spremembami, vendar ni predložila nobenega dokaza, da bi bili v tem času na katerokoli delovno mesto premeščeni strokovno nekompetentni ali kako drugače neprimerni kadri. Veliko prahu so dvignili ob zamenjavi neučinkovitega šefa Nacionalnega preiskovalnega urada Darka Muženiča. To je tisti šef NPU, ki je prišel tja iz Urada za preprečevanje pranja denarja, ki ni niti trznil ob pranju iranskih tisoč milijonov v Novi ljubljanski banki.
Namesto klicanja na odgovornost je bil takrat imenovan za direktorja posebnega urada policije, ki naj bi preiskoval najhujše oblike kaznivih dejanj. Po premestitvi je tako Darko Muženič preiskoval samega sebe, preiskava pa se seveda ni premaknila z mrtve točke. Že samo zaradi tega je bila zamenjava Darka Muženiča na NPU več kot upravičena. Že v vseh letih neodzivnosti tako Urada za preprečevanje pranja denarja kot kasneje Nacionalnega preiskovalnega urada, ta dva organa bremeni sum vpliva politike.
Dejstva govorijo, da je ob zamenjavi Muženiča protestirala le politika takratne opozicije in zahtevala, da se ga postavi nazaj. Muženiču vrnitev takrat ni uspela niti preko sodišča, kjer je iskal svojo pravico. Uspelo mu je hitro po nastopu nove vlade, ko je ministrica postala Tatjana Bobnar. Ponovno je bil imenovan kljub dejstvu, da ga zaradi suma zlorabe evropskih sredstev preiskuje Evropsko javno tožilstvo. Njegovo ponovno imenovanje bi bila popolna norost, če ta gospod ne bi bil politično korekten in koristen, tako pa je le velika norost.
Pod pretvezo depolitizacije policije in vzpostavljanja novega in/ali starega stanja pa se ne dogajajo le rehabilitacije politično zvestih kadrov. Ministrica se je v času svojega ministrovanja zavzela za ustavitev postopkov zoper kršitelje javnega reda in miru, ter povzročanja nepotrebnih stroškov policiji pri varovanju neprijavljenih in zato nepredvidljivih protestnih zbiranj. V ta namen je celo umaknila podpis pod soglasjem za pregon povzročiteljev enormnih stroškov policiji. To je naredila kljub temu, da zakon določa obveznost organizatorja, da pokrije stroške varovanja shoda.
Da je zaščita kršiteljev politična odločitev z vplivom na delovanje in ugled policije priča dejstvo, da je ministrica s svojim vplivom stopila direktno v bran tistim, ki so jo ves čas trajanja prejšnje vlade na ulicah nasilno podpirali. Politika na oblasti se ves čas sklicuje na ustavno pravico do zbiranja, pozablja pa, da ta pravica ni absolutna in je regulirana z Zakonom o javnih zbiranjih.
V času kršitev opozicija, v času oprostitev pa vladna koalicija trdi tudi, da so bili protesti spontani in niso imeli organizatorja. Gre za podlo zavajanje in izkrivljanje dejstev. Če se namreč nekdo za nekaj sam ne izdaja še ne pomeni da to ni. Storilci kaznivih dejanj in prekrškov namreč redko sami sebe naznanijo. Dokazano jim mora biti z dejstvi in okoliščinami. Organizatorju protestov Jaši Jenullu in nekaterim drugim tega ni težko dokazati že če bi uporabili zgolj javno dostopne podatke.
Umik ograje z meje je škodljiva politična odločitev
Ob izbruhu največjih nezakonitih migracij leta 2015 je politika (vlada Mira Cerarja) trdila, da obvladuje situacijo in da je policija sposobna varovati in obvarovati državne meje. Mejo je kljub temu »uspešnemu« varovanju nezakonito prečkalo preko pol milijona ljudi. Takratna vladajoča politika je dolgo vztrajala na svojih stališčih, na koncu pa vendarle priznala, da ima pri varovanju meje velikanske težave. Odločita se je za postavitev ograje na slovenski južni meji, kar je bistveno olajšalo delo policije. Ograja, ki ni nameščena vzdolž celotne meje sicer migracij ne ustavi, jih pa preusmeri na točke fizičnega nadzora, zato je varovanje učinkovitejše.
Oblast Mira Cerarja je dolgo trdila, da ograj ne bo postavila, zato je ob postavitvi le teh ograje poimenovala tehnične ovire. V tistem času je bila generalna direktorica policije, nihče drug kot Tatjana Bobnar. To je tista gospa, ki je danes ministrica in zagovarja politiko odstranjevanja ograj, ki jih je sama postavila. Ob tem seveda za obstoj ograje niso prenehali razlogi. Vsi podatki kažejo, da se prav v tem času nezakoniti prehodi slovenske južne meje spet drastično povečujejo. Trendi kažejo podobno situacijo kot smo ji bili priča pred letom 2015.
Za neodgovorno in nezakonito ravnanje je odgovorna predvsem ministrica Tatjana Bobnar in koalicija. Največja koalicijska stranka Gibanje svoboda je pred volitvami brez kakršnekoli strokovne podlage napovedala rušenje ograje. Te obljube mora ta čas izpolnjevati prav Bobnarjeva iz ministrstva pa dobivamo zelo podobna sporočila o sposobnosti varovanja državne meje brez ograje, kot smo jih dobivali pred postavitvijo. Gre torej za ponavljanje napak, ki škodujejo varnosti ljudi na mejnem območju in na varnostno situacijo v državi.
Na policiji trdijo, da pripravljajo novo strategijo varovanja meje, ki jo bodo izvajali tudi z novimi tehničnimi sredstvi, ki jih bodo nabavili. Tudi, če bi bilo to res, bi morali najprej uvesti nov način varovanja in šele nato porušiti ograjo, vendar izkušnje iz mnogih drugih držav pričajo, da je ograja daleč najučinkovitejše sredstvo. Pri tem sta najbolj izpostavljeni Poljska in Madžarska, ki sta prav z ograjo praktično ustavili nezakonita prehajanja meja. Ograjo v ta namen uporabljajo tudi mnoge druge države in jim ne pride niti na misel, da bi jih v tem času rušili. Nasprotno, jih utrjujejo in širijo.
Iz navedenega lahko verodostojno trdimo, da je tudi v tem primeru policija zlorabljena za politične cilje. Gre za popolno politizacijo policije kot inštitucije, ki je zaradi svoje narave dela in položaja v družbi prisiljena ubogljivo izvajati politično agendo vladne koalicije, čeprav je izrazito škodljiva za varnost. Medtem, ko se policija ukvarja s političnimi vprašanji pa se po obmejnih vaseh spet prosto sprehajajo neznanci iz Maroka, Sirije, Eritreje, Afganistana in drugod. Prebivalci poročajo, da prihajajo na njihova dvorišča in jim trkajo na okna, kar jim vzbuja nelagodje in strah.
Če bo šlo tako naprej bo taista politična garnitura kmalu spet postavljala ograjo. Policija pa bo še naprej spolitizirana nemo spremljala in ubogljivo ravnala. Morda bodo rekli, da je za novo popuščanje pod pritiski razmer, ki so jih sami povzročili kriv Janez Janša in domoljubnost Slovenske demokratske stranke. Njihovi volivci pa jim bodo gromko aplavdirali. Vse to kaže na to, da bo Slovenija z levimi vladami pospešila svoje nazadovanje. Za nameček pa bo vladajoča politika poskrbela še za nižje plače in višje davke. Da bodo lahko malo postavljali, malo rušili, vmes pa novačili socialne podpirance.
Če je tako, naj bo jasno; ulice so tudi naše!
Davorin Kopše