Pred dnevi smo lahko videli, kako je »depolitizacija« družbenih podsistemov, ki nam jo obljublja Golobova vlada, videti v praksi. Milana Kreka, ki se je zaradi stalnih političnih pritiskov odločil odstopiti z mesta direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje, so zamenjali z Brankom Gabrovcem. Krek, ki je bil na to mesto imenovan v izjemno zahtevnih razmerah, sredi prvega vala epidemije covida-19, ni imel nikakršnih političnih, kaj šele strankarskih povezav. Medtem pa je Gabrovec predsednik odbora za zdravstvo vladne stranke Socialni demokrati. Evidentno politični kader torej!
Ta kadrovska poteza je najbolj ilustrativen, nikakor pa ne edini primer dejanskih namer novih oblastnikov. Doslej so denimo zamenjali člane svetov devetih bolnišnic (med njimi vseh največjih). Zamenjave organov upravljanja se torej dogajajo na področjih, ki so po svoji naravi izrazito nepolitična. Še bolj zagnani so seveda tam, kjer je to pomembno z ideološkega vidika. Tako želijo celo predčasno razrešiti vse člane programskega sveta RTVS, ki jih je imenoval državni zbor (v prejšnji sestavi), čeprav bi bilo evidentno protizakonito. In zelo indikativno je, da pri tem uživajo tiho podporo dominantnih medijev, ki so »na nož« pričakali vsako kadrovsko potezo prejšnje, tj. Janševe vlade.
Vedno očitneje postaja, da vsaka nova iteracija t. i. novih obrazov prinese novo degradacijo političnih standardov tako glede kompetenc kot tudi ravnanja političnih protagonistov. Ne gre samo za to, da v vladi in parlamentu, predvsem v vrstah zmagovite stranke zadnjih volitev, prevladujejo ljudje, ki so širši javnosti skoraj povsem neznani. Nekateri od njih ne poznajo niti temeljnih aktov slovenske države. Tako je denimo ministrica za kulturo Asta Vrečko izjavila, da bi bila ukinitev obveznega prispevka za RTV Slovenija protiustavna; to je popoln nonsens, saj česa takšnega ni v nobenem členu Ustave Republike Slovenije. Ministrica je torej prisegla na ustavo, ki je ne pozna! In takšnih intelektualnih biserov je bilo v zadnjih tednih še kar nekaj.
Posebno zgodbo predstavlja nova predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ona je dejansko »slika in prilika« sedanjega stanja, ko nam je zavladala »svoboda«. Pri njej gre za odsotnost razumevanja tega, kaj je spodobno in kaj ne. Najočitnejši primer tega je bilo njeno domišljavo »veseljačenje« na rdeči preprogi na nedavni proslavi ob dnevu državnosti, ko se je očitno videla v podobi nekakšne estradne zvezde. Vendar še bolj problematična od njenega neprimernega obnašanja je samovolja pri vodenju parlamentarnih sej. Tako je začela kar arbitrarno razsojati o tem, kdo od poslancev je upravičeno in kdo neupravičeno odsoten – čeprav za to nima nobene pristojnosti (kar je iritiralo celo nekatere poslance vladajočih strank).
Zelo povedno je, da je takšno osebo slovensko pravosodje, ki je v ideološkem smislu izrazito nagnjeno v levo, izločilo iz svojih vrst. A za »svobodo« in njene zakulisne režiserje je očitno to primeren kader. Novopečena predsednica parlamenta je tipičen primer nekoga, ki se je po spletu okoliščin (tj. bolj kot ne po naključju) znašel na položaju, ki daleč presega njegove zmožnosti. V skladu s »Petrovim načelom« bi lahko rekli, da je močno presegla »raven svoje nesposobnosti«. Če k temu prištejemo še določene značajske lastnosti, potem se ne moremo čuditi skorajda popolni izgubi občutka za realnost.
Glede na takšen kadrovski nabor ni presenetljivo, da je novi vladajoči garnituri v tem kratkem času od nastopa mandata že nekajkrat močno spodrsnilo tako na domačem kot na mednarodnem političnem parketu. S tem, kar so nam naplavile zadnje parlamentarne volitve, se bodo »dosežki« še kar vrstili.
Dr. Matevž Tomšič