Da se Slovenija nahaja v veliki politični krizi, o kateri dominantna slovenska javna občila kajpak ne poročajo, že pojejo vrane, ko preletavajo našo deželo in vanjo kličejo dolge zimske dni.
Da v trenutni aktualni slovenski koaliciji že dolgo ni vse, kot bi moralo biti, je že nakazala nekdanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, ko je ob svojem odstopu odkrito pred vsemi poslanci Državnega zbora opisala dogajanja znotraj delovanja Cerarjeve vlade. Kljub temu, da je imel ta njen političen nastop določene predznake nove politične krize, nihče od tistih, ki bi morali ob tem omenjenem nastopu odreagirati in poskrbeti, da se stvari postavijo na svoje mesto, tega seveda niso storili. Zakaj je temu tako? Zato, ker v našem političnem prostoru vladajo že znana omrežja, ki so dejanski kreator vseh političnih odločitev in političnih gonj proti Janezu Janši.
Leta 2004 je Dimitrij Rupel, potem ko je povsem nepričakovano iz stranke LDS prestopil v stranko SDS, na takratni politični sceni povzročil t. i. domino efekt, posledice katerega še dandanes slovenski narod vsakodnevno čuti na svoji lastni koži. Na kasnejših jesenskih državnozborskih volitvah leta 2004 je prvič v moderni slovenski zgodovini prevzel slovenski desni politični pol.
Pod prvo Janševo vlado je slovenski narod najbolje živel
Od tega mojega mnenja ne bom odstopila, pa čeprav bom zato ob ponovnem obisku svojih sorodnikov v naši domovini, predvsem s strani vaških kvazilevičarjev, deležna čudnih pogledov in trič trač obrekovanj, ker pač odkrito in naglas podpiram Janeza Janšo.
Da je potrebno Janeza Janšo zaradi njegove sposobnosti in številnih uspehov njegove vlade likvidirati z obličja te zemlje, je bilo jasno že pred državnozborskimi volitvami jeseni leta 2008, ko so omrežja v samem začetku volilne tekme zrežirale višek afere Patria. Omrežja so za glavna akterja te gnusne politične diskreditacije izbrala Milana Martina Cvikla in Draga Kosa, ki sta dejansko Borutu Pahorju omogočila, da je sestavil svojo vlado, v kateri pa je predvsem zaradi teh pritiskov znanih omrežij, kot tudi določenih nesposobnih ljudi, ki so bili del njegove ekipe, popolnoma izgubil svoj kompas in v tej svoji veliki želji, da bi se izkazal kot dober predsednik vlade, je namesto kot dober mož izpadel kot tragikomičen junak slabo odigrane igre na nivoju amaterskega vaškega gledališkega društva.
“Jaći smo od sudbine”
Ko je leta 2011 vlada Boruta Pahorja po izglasovani nezaupnici končno padla, so že znana omrežja zaradi strahu pred ponovnim vzponom Janeza Janše začela s svojo bolestno propagando proti njemu in v ta boj so omrežja poslala kar ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kljub temu, da je imel Janković ob uradni najavi ustanovitve svoje stranke na ljubljanskem magistratu kopico podpornikov iz sveta politike, športa in zabave, omrežna propaganda proti Janši ni uspela, ker pač ta omrežja ob svoji podli igri niso bila pozorna na dejstvo, da je Zoran Janković srbske krvi.
Kljub temu, da je Pozitivna Slovenija na državnozborskih volitvah jeseni 2011 postala relativna zmagovalka volitev, predsednik te stranke ni bil sposoben sestaviti vlade, zato je ta čast drugič v njegovi politični karieri pripadla Janezu Janši.
Proti Janši so aktivirali vse razpoložljive sile
Ko je Janez Janša s svojo drugo vlado skušal v državi s svojimi nepriljubljenimi ukrepi vzpostaviti red predvsem na področju javnih financ, v okviru katerih bi bil določenim posameznikom odvzet velik del mesečnih dohodkov, so že znana omrežja prišla na dan z najbolj gnusno propagando proti Janezu Janši.
Kot je za ta naša omrežja že znano, so za svoje nove žrtve, s pomočjo katerih so skušali zaščititi svoje interese, izbrali predvsem tiste levičarske slovenske intelektualce, ki na družbeni lestvici ne kotirajo prav visoko, so pa znani po svoji grobi retoriki in nenavadnih “filozofskih” prepričanjih, za uveljavitev katerih bi naredili prav vse, ja tudi v mrzlo Dravo bi skočili, če bi bilo to potrebno.
Tako so ti drugorazredni slovenski intelektualci začeli na ulice vabiti razjarjeno množico ljudi, ki je bila uničujoča in je med ljudmi širila nemir in nezaupanje.
Ker pa te organizirane demonstracije niso dosegle svojega dejanskega namena – da se zruši Janeza Janšo -, so omrežja ob pomoči trenutnega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča in drugorazrednega novinarja Roka Praprotnika zrežirale afero t. i. visoko korupcijskih tveganj. V to afero je bil najverjetneje zaradi svoje neposlušnosti in svojeglavosti ujet tudi Zoran Janković, ki so ga potem dobesedno prisilili, da je zamrznil status predsednika stranke in s tem Alenki Bratušek omogočil, da je postala prva predsednica slovenske vlade. Zaradi izdaje lastne stranke je Bratuškova kasneje odstopila s svojega položaja.
Ustoličijo tudi pajaca, da lahko vladajo iz ozadja
In potem je zopet ob pomoči že znanih omrežij in nesposobnega slovenskega sodstva, ki je Janšo že na samem začetku zadnje volilne kampanje poslalo za zapahe, zmagal naš “moralni teolog” Miroslav Cerar ml., ki je dejansko najslabši predsednik vlade do sedaj. Kljub temu, da je očitno, da je koalicija v veliki krizi, se naš “moralni teolog” svojega položaja oklepa kot pijanec plota in se s svojo “pokončno” držo želi svetu predstaviti tako, kot da vlada kot popoln absolutist, tudi za ceno dobrobita slovenskega naroda.
Svoje ministre, ki kršijo Ustavo Republike Slovenije, ne upoštevajo sodb sodišč, so pripadniki kultov, sporni prejemniki dodatkov za stalno pripravljenost ipd., mirno opravičuje in s tem ohranja svoj in omrežni položaj, ki deluje na principu: “Ti nam daj tisto, kar mi želimo, mi tebi damo vladarski položaj, saj te v nasprotnem primeru čaka že znana žalostna usoda propadlih slovenskih politikov.” Kljub temu, da bo verjetno zaradi njegove poslušnosti vlada Miroslava Cerarja ml. preživela svoj mandat, pa mu na naslednjih državnozborskih volitvah ne bo uspelo zmagati, saj so že znana omrežja našla novo žrtev, ki bo nadaljevala že znane politike, ki bodo še naprej uničevale slovenski narod in manipulirale z njim.
Da, tako je to v naši lepi domovini – in res je žalostno, da je tako – in res je čas, da to slovenski narod enkrat že dokončno spregleda.
Suzana Maučec Balažic