fbpx

Nataša Pirc Musar je oboževalka “genija”, ki je oškodoval slovenske davkoplačevalce

Odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec (Foto: Demokracija)

“Predsednik uprave Aktiva Group je finančni genij in je naredil to, kar je naredil, in jaz mislim, da je prav, da se začnemo tudi v Sloveniji zavedati, da bogati ljudje obstajajo in da pravzaprav tudi morajo obstajati,” je Nataša Pirc Musar pred leti na TV Slovenija povedala, kaj si  misli o pidovskemu tajkunu Darku Horvatu, ki je iz okoli 120 podjetij sestavil nepregledno mrežo in iz žepov slovenskih davkoplačevalcev potegnil približno 300 milijonov evrov. Skoraj polovica teh podjetij je imela/ima sedež v različnih davčnih oazah. 

O tem je v svoji knjigi Vzporedni mehanizem globoke države pisal ekonomist Rado Pezdir, ki je med drugim zapisal, da je bila poslovna shema Aktive ne glede na banko, pri kateri si je izposojala sredstva, vedno enaka. “Podjetje na dnu verige si je izposodilo denar in ga potem posredovalo navzgor po mreži oziroma lastniški strukturi. Bistveno pri tem je bilo, da je tak tok denarja hitro prišel do davčne oaze, kjer se je celotna transakcija učinkovito prekrila, od tam pa je bežal naprej po desetinah podjetij, ki jih je Horvat s sodelavci generiral na dnevni osnovi. /…/ Tako so s časom praktično vsi izgubili sled za denarjem, ki so mu ga posojali, živeli pa so v iluziji, da so vsa zavarovanja za kredite ustrezna. Pa seveda niso bila, in kot je to v navadi v banksterskih poslih, včasih zavarovanj sploh ni bilo.”

Pezdir: “Bi bili takšni krediti in takšen solastnik banke (Factor banke, op. a.) mogoči, če ne bi za njim stalo omrežje, ki se je razvijalo skorajda sedemdeset let? Bi bil Darko Horvat danes na prostosti, če za njim ne bi bila sivina, ki se je rodila v strukturah vzporednega mehanizma?

In tak človek, ki je oškodoval slovenske davkoplačevalce s pomočjo zapletene lastniške strukture, vedno novih preimenovanj svojih podjetij, davčnih oaz, fiktivnih kreditov in pobotov, je za predsedniško kandidatko tranzicijske levice Natašo Pirc Musar “finančni genij”.

Levica bi obvladovala vse ključne politične funkcije v državi
V reviji Demokracija zato v fokusu objavljamo povzetek tajne študije, ki močno  bremeni Natašo Pirc Musar in razkriva, da je sama lastniško in poslovno močno vpeta v poslovno hobotnico svojega moža Aleša Musarja in njegovih partnerjev. Analiza je napisana zelo strokovno, forenzično in je podprta z natančnimi viri. Je izjemno zanimiva in hkrati dokumentirani posnetek tipične slovenske tranzicijske zgodbe. Analiza tudi razkriva, da osebno (solastniško) premoženje Nataše Pirc Musar v družbi Ruska dača prek skrivnostne nemške družbe Aulon nima “običajnega in znanega izvora”. Slednje pa je za nekoga, ki kandidira za predsednika ali predsednico republike, praktično uničujoče, je ob tem zapisal Bojan Požar, ki je prvi objavil to študijo.

Milan Kučan v Ruski dači (Foto: STA)

A v slovenskih razmerah, ki niso normalne, žal ni tako, saj dominantni levičarski mediji v dneh pred drugim krogom predsedniških volitev glede spornih poslov zakoncev Pirc Musar na obe očesi mižijo. Vse za to, da bi zmagala kandidatka tranzicijsko-kapitalskega omrežja, ki ga še danes v veliki meri obvladuje zadnji šef slovenske partije Milan Kučan. Vse za to, da bi tranzicijska levica obvladovala vse ključne politične funkcije v državi, pa čeprav bi s tem funkcijo predsednice republike zasedla predstavnica rdeče buržoazije oziroma t. i. novega razreda.

Poskus demontaže slovenske osamosvojitve
Pod novo levičarsko Golobovo vlado smo v zadnjih mesecih priča brutalni kadrovski čistki, kakršne v času tranzicije še ni bilo. Prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je nedavno za našo revijo zapisal, da se je konec leta 2012 – v skladu s tradicijo avantgardizma – začel kulturni boj, ki si je nadel ime “slovenske vstaje”. “Šlo je za prvi resni poskus demontaže slovenske osamosvojitve. Drugi poskus v obliki kolesarskih protestov se je ponovil leta 2020 in se nehal po dveh letih, ko je na parlamentarnih volitvah zmagalo Gibanje Svoboda, ‘slovenske vstaje’ pa so – v znamenju retorike o vračanju vladavine prava prevzele oblast. Prevzem oblasti je bil na prvi pogled videti kot običajna in demokratična menjava vlade in parlamenta. Značilni stavek tega prevzema je bil: Bomo plesali! V resnici je šlo/gre za radikalno ‘čiščenje’ političnega, kulturnega in gospodarskega prostora, za prvo in edino politično lustracijo na Slovenskem.” Pri tem je Rupel še spomnil, da se je Demos leta 1990 lustraciji odpovedal.

Po novem smo priča še nameri vladajoče koalicije, da brezobzirno ukine Muzej slovenske osamosvojitve (pri režimski Mladini so v članku z naslovom “Dve muhi na en mah” ob tem pomenljivo zapisali, da bodo Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije združili v enega in “s tem predčasno končali mandata politično nastavljenih direktorjev”), s čimer vladajoča koalicija kaže, da jim osamosvojitev nikoli ni bila “najintimnejša opcija”.

Pri tem gre, kot opozarja direktor MNZS Jože Dežman, za norčevanje iz  Republike Slovenije, demokratične in pravne države. “In seveda zaničevanje obdobja demokratizacije, osamosvojitve in obrambe Republike Slovenije kot najvišjih dosežkov slovenske nacije.” Skratka, soočeni smo s “programirano” demokracijo, kot v tokratni reviji piše upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres, in z naraščajočo avtoritarnostjo vladajoče tranzicijske levice.

Zato se je v nedeljo nujno treba udeležiti volitev in kot predsedniškega kandidata obkrožiti Anžeta Logarja, da levica ne bo obvladovala vseh ključnih funkcij v državi. Da ne bo imela absolutne oblasti! Za Slovenijo gre!

Dr. Metod Berlec