fbpx

Nazadnjakom vstop (na RTV) prepovedan

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Nedeljski intervjuji Jožeta Možine z gosti, ki po pravilu niso del dominantnega ideološkega toka te dežele, nikoli ne razočarajo. Z razgibanostjo in s pronicljivostjo debate močno pritegnejo gledalca, hkrati pa pogosto zelo razburijo tiste, ki se imajo za “pooblaščene” interprete družbene realnosti. Po zgodovinarju Jožetu Dežmanu in ustavnem pravniku Petru Jambreku je njihov bes sprožil še Igor Vovk, ustanovitelj in direktor Zavoda Iskreni, ki upravlja tudi spletni portal in izdaja revijo Domovina.

Spomnimo se, ta zavod je bil deležen silovitega pogroma levičarjev zaradi tega, ker je prejel javna sredstva za pomoč ranljivim skupinam, ki jih je prizadela epidemija novega koronavirusa. Čeprav je bila ta vsota prava malenkost v primerjavi s tem, kar iz leta v leto dobivajo različne levičarske nevladne organizacije, je to izzvalo celo interpelacijo zoper resornega ministra Janeza Ciglerja Kralja. Politično-medijska gonja zoper “iskrene” pa je rezultirala v mazaški akciji, v kateri so njihove prostore “neznanci”  počečkali s kljukastimi križi.

Oglejte si še: Pošast populizma

No, vodilni predstavnik tega zavoda je bil moteč tudi tokrat. Po koncu intervjuja se je na družbenih omrežjih vsula prava ploha očitkov, zgražanj in zmerljivk. Sogovorcema so očitali, da “spodbujata sovraštvo”, “promovirata homofobijo”, “zagovarjata diskriminacijo”, “širita nazadnjaške ideje” in kar je še železnega repertoarja progresivističnih diskvalifikacij. Ta histerija je imela enotno sporočilo: takšnim ni mesta na nacionalni televiziji – in verjetno tudi nikjer drugje v javnem prostoru.

Levičarji širijo kulturo izločanja
Kdor je neobremenjeno spremljal oddajo, ni mogel opaziti ničesar od naštetega. Nasprotno, pogovor je bil vljuden in umirjen. Intervjuvanec ni izražal nikakršnega sovraštva do nikogar. Je pa trdno stal za svojimi stališči. Jasno je namreč povedal, da nima nič proti istospolno usmerjenim, nasprotuje na ideologiji LGBT. Sicer je stvar debate, ali gre pri tem za ideologijo v pravem pomenu besede. Nedvomno pa gre za agendo, ki je sestavni del novolevičarskega ideološkega korpusa, utemeljenega na kulturnem marksizmu. In ta je izrazito naperjen zoper tradicionalne institucije zahodne civilizacije, predvsem osrednjo med njimi, družino. Zato je javno zavzemanje za tradicionalne vrednote in krepitev tradicionalne dvostarševske družine nekaj povsem legitimnega.

Foto: RTV

Ne gre torej za nikakršno sovraštvo, ampak za vrednote in načela, ki so za na naše levičarske prenapeteže moteči. Zanje je problem v tem, da obstajajo ljudje, ki si drznejo javno zagovarjati stališča, ki jih imajo oni sami za “nazadnjaška”. Iskreni pa so za ta namen vzpostavili celo lastno medijsko infrastrukturo. “Zvočnike” imajo namreč pri nas lahko v rokah samo levičarji. LGBT-jevske aktiviste je tudi zbodlo, ker je Vovk javno razkrinkal njihove metode, ko so neposredno pritiskali na sponzorje dogodkov, ki jih organizira njegov zavod, in jim grozili z različnimi protestnimi akcijami. Vse prej kot primerno za tiste, ki razglašajo, da se zavzemajo za strpnost, mar ne?

Prepričanje, da določena stališča, ki so v evropskem civilizacijskem kontekstu ne samo legitimna, ampak nekaj povsem normalnega, ne smejo imeti svojega mesta na javni televiziji, je tipičen izraz boljševiške mentalitete. Le-ta zavrača pluralizem, zavrača svobodo, zavrača individualnost. Obstajati sme samo ena, “uradna” ideologija; kar ne spada v njen okvir, pa je treba zatreti. Da bi to upravičili, da se “moralno-politično neprimernim” hkrati nalepi kakšno negativno oznako (denimo katero od “fobij”). Zelo povedno je, da so glavni protagonisti te “kulture izločanja” prav tisti, ki se imajo ne samo za najbolj napredne, ampak tudi za najbolj tolerantne.

dr. Matevž Tomšič