fbpx

Pošast populizma

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Po Evropi se plazi pošast populizma, če parafraziramo znano Marxovo parolo iz Komunističnega manifesta (on je tam seveda pisal o ideologiji, ki je dobila ime po njem). Politiki, akademiki, novinarji in drugi mnenjski voditelji nas nenehno opozarjajo, da je populizem v vzponu in da predstavlja veliko nevarnost za prihodnost demokracije pa tudi za sam obstoj evropske politične povezave. To njegovo negativno slikanje je zanimivo glede na to, da je imel v 19. stoletju, ko se je ta oznaka pojavila, pretežno pozitivno konotacijo v smislu nečesa, kar izhaja iz običajnih ljudi in kar služi njihovim interesom.

Pri obravnavi populizma, kakršni smo priča v zadnjih letih, pogosto prihaja do nejasnosti, protislovij in poenostavitev. To je namreč koncept, ki je zelo raztegljiv in raznoroden. Mogoče ga je namreč razumeti kot politični pristop, način političnega komuniciranja ali kot politično ideologijo. Pri tem se populisti močno razlikujejo po svoji ideološki usmeritvi. Običajno se populizem sicer povezuje z desnico (tisto radikalno), vendar pa imamo opraviti tudi z levičarskim in celo sredinskim populizmom, takšnim, ki zavrača ideološko pozicioniranje. Populisti se razlikujejo po tem, kaj je njihov tematski fokus. Nekateri dajejo v ospredje problematiko migracij (predvsem v smislu nasprotovanja le-tem), drugi nacionalno suverenost ali regionalno avtonomijo, tretji boj zoper globalni kapitalizem. Razlike pa so tudi glede mednarodnih zavezništev. Tako so nekateri evropski populisti prorusko usmerjeni, drugi pa protirusko; nekateri so proameriški, drugi protiameriški.

Zato je primerneje govoriti o različnih populizmih (torej v množini). Vseeno pa imajo ti določene skupne točke. Ključna med njimi je izrazit antielitizem, torej nasprotovanje etabliranim političnim (in preostalim) elitam. Družbo prikazujejo kot razdeljeno na dve skupini: na eni strani je ‘dobro’ ljudstvo, torej običajni pošteni in delovni ljudje, na drugi strani pa je ‘slaba’, se pravi izkoriščevalska, korumpirana in nesposobna elita. Zato se sami razglašajo za zaščitnike ljudstva, ki ga želijo osvoboditi elitističnih zatiralcev. Pri tem je paradoksalno, da nekateri od njih, kot na primer Silvio Berlusconi, Donald Trump ali Andrej Babiš, tudi sami prihajajo s samega vrha družbene elite.

Mnogi kritiki jemljejo populizem kot grožnjo demokraciji. Populistična politika namreč vidi politično skupnost (denimo nacijo) kot homogeno entiteto, zato je nenaklonjena pluralizmu in delitvi oblasti. Tako naj bi težila h koncentraciji moči predvsem v rokah voditelja, ki udejanja ‘voljo ljudstva’, za kar bi ta moral imeti čim širša pooblastila. Od tod nevarnost avtoritarizma.

Bivši predsednik ZDA Donald Trump (Foto: epa)

Razmerje med populizmom in demokracijo pa je kompleksnejše. Pristop, ki ga zagovarja tovrstna politika, lahko prinaša nekatere problematične težnje. Populisti s svojimi obljubami pogosto sprožajo nerealna pričakovanja med ljudmi. Poleg tega s kritiko vsega obstoječega prispevajo k eroziji zaupanja v politiko. Vendar bi težko rekli, da so a priori protidemokratični. Nenazadnje ponujajo državljanom določeno politično alternativo, kar pa je temeljni princip demokratične politike.

Populistična politika praviloma temelji na poenostavljenem dojemanju družbene realnosti. Ponuja preproste recepte za reševanje težav. Kot taka ne zagotavlja produktivnih rešitev za težave, s katerimi se srečujejo evropske družbe. Toda populizma ni mogoče razumeti kot vzroka teh težav. Je simptom krize predstavniške politike in pomanjkljivosti etabliranih političnih sil – te so tiste, ki morajo postati učinkovitejše in odzivnejše na potrebe državljanov. V nasprotnem primeru bo populizem različnih ideoloških barv še privlačnejši za vse večje število ljudi.

prof. dr. Matevž Tomšič