fbpx

Ne zatiskajmo si oči pred žrtvami trgovine z ljudmi

Tinkara Jecl (Foto: osebni arhiv)

Teden pred evropskim dnevom boja proti trgovini z ljudmi je v državnem zboru potekala seja komisije za človekove pravice, na kateri je državna medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi predstavila poročilo za leto 2017. Tematika, za katero bi človek pričakoval, da okoli nje ne bo politiziranja, predvsem pa ne relativiziranja žrtev trgovanja z ljudmi.

Nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin je poudaril, da je bil v preteklem letu glavni fokus medresorske delovne skupine delovno izkoriščanje, predvsem pa cilj, da se javnost ozavesti, da trgovina z ljudmi ni samo spolno izkoriščanje. Čeprav je krepka večina vse trgovine z ljudmi, tako na slovenski kot na globalni ravni, prav spolno izkoriščanje, v veliki večini žensk in mladoletnic.

Oseba je lahko žrtev, četudi se kot žrtev ne prepozna
Da sta trditvi kontradiktorni, je Čurin priznal sam. Seveda, trgovina z ljudmi ni samo spolno izkoriščanje. Se pa čudim, da se državni organi pri boju proti trgovini z ljudmi ukvarjajo s tem, kaj si javnost pod trgovino z ljudmi predstavlja. Predvsem pa, da se pozornost namenoma jemlje večinskemu delu in daje manjšinskemu. Ves svoj fokus bi namreč morali usmeriti v − boj proti trgovini z ljudmi. V prvi vrsti v tisti del trgovine z ljudmi, ki ga je največ. V Sloveniji, tako kot v celotni Evropi in na globalni ravni, je namreč največ prav spolnega trgovanja z ljudmi. Seveda si nikakor ne smemo privoščiti, da bi relativizirali eno ali drugo vrsto trgovine z ljudmi. Žrtev je žrtev ne glede na to, na kakšen način jo izkoriščajo. Postavlja se vprašanje, zakaj bi državni organi začeli z akcijo relativiziranja večinskega števila žrtev in s poudarjanjem manjšinskega. Glede na to, da se pri delovnem izkoriščanju opleta predvsem z migranti in begunci, ki so sicer velikokrat žrtve trgovcev z ljudmi, predvsem tihotapcev, se pojavlja sum, da gre spet za agendo, ki jo prenapenja slovenski levi politični pol. Res upam, da si kaj takega na področju boja proti trgovini z ljudmi ne bi dovolili, ker je stvar preresna, razlog pa tiči drugje.

Foto: iStock

Na vedno večji problem na področju trgovine z ljudmi je opozorila tožilka Darja Šlibar, in sicer, da sodišča trgovino z ljudmi vse teže prepoznajo, saj se trgovci z ljudmi sistemu vedno znova prilagajajo. V veliko primerih ni več trdnih dokazov, kot so odvzem svobode in osebnih dokumentov ter fizična prisila. Žrtev je lahko žrtev, četudi ne doživi nič od naštetega. Lahko gre za manipulacijo in izsiljevanje. Za situacijo, v katero je posameznik recimo vstopil prostovoljno in svobodno, nato pa ni imel več nikakršne svobode in pogojev iz nje zbežati. In kar je najbolj ključno − oseba je lahko žrtev trgovine z ljudmi, četudi se kot žrtev ne prepozna, na kar je na seji državnozborske komisije opozorila predsednica Društva Ključ Katjuša Popovič.

Abortivna in prostitucijska “industrija” gresta z roko v roki
Levji delež globalne trgovine z ljudmi predstavlja prostitucija, naj bo zasebna ali javna, ki jo drugače poimenujemo pornografija, v prevodu iz stare grščine “kurbopis”. Ta vrsta prostitucije je še bolj nevarna, saj je zamaskirana v tisoče evfemizmov, pri tem pa na ekranu ni nujno “vesela prostitutka”, temveč je lahko (prevečkrat) žrtev trgovine z ljudmi, na kar je opozorila Popovičeva iz Društva Ključ. V takšni ali drugačni vrsti prostitucije se trguje tudi z otroki, predvsem mladoletnicami. Šokantno je dejstvo, da je povprečna starost vstopa v prostitucijo po meni dostopnih podatkih komaj trinajst let. Trgujejo z nosečnicami in novorojenčki. Trgujejo tudi z nerojenimi otroki. Abortivna in prostitucijska “industrija” gresta z roko v roki.

In ob vsem tem se poslanec koalicijske stranke Andrej Šušmelj na seji odloči “pozdraviti” ugotovitev tožilke Šlibarjeve, da je trgovino z ljudmi vse teže prepoznati (posledično identificirati žrtve in sankcionirati zločince), odloči se deviktimizirati žrtve in enačiti prostitucijo z delovnim izkoriščanjem. Seveda, tudi delovno izkoriščanje je del trgovine z ljudmi. Nikakor pa ne gre delovnega izkoriščanja enačiti s spolnim suženjstvom.

In kaj so rešitve? Državni organi naj se pač tako preventivno kot kurativno borijo proti trgovini z ljudmi. Tako preventivno kot kurativno, predvsem na področju oskrbe žrtev, se proti trgovini z ljudmi borijo nekatere nevladne organizacije, kakršna je Društvo Ključ. O trgovini z ljudmi in njenih pasteh je treba javnost ozaveščati. Predvsem tiste najbolj ogrožene in najmlajše. In če državni organi ozaveščajo o enem delu, bom jaz pač o drugem, ki je po naključju najštevilčnejši. Bo pa glavni problem žal vedno ostajal v povpraševanju. Dokler bo namreč obstajalo povpraševanje, bo obstajala tudi trgovina z ljudmi.

Tinkara Jecl