Nekaj misli glede aktualne tematike v zvezi z diplomo sodnika vrhovnega sodišča

Datum:

Javna polemika glede obstoja ali neobstoja diplome oziroma strokovnih kvalifikacij sodnika in nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gospoda vrhovnega sodnika Branka Masleše, ki se je razvila in vzplamtela v zadnjih dneh na družbenih omrežjih in tistem delu slovenskih medijev, ki ustrezno spremljajo za državo pomembne in aktualne dogodke, morda zahteva nekaj sistemsko pravnih in tudi obče razumljivih pojasnil. Moje mnenje upoštevajte kot splošno, ker gospoda sodnika osebno ne poznam. Verjetno sem ga kdaj bežno srečal na kakšnem sprejemu ali strokovni prireditvi, vendar tega nimam v spominu. Povedano v nadaljevanju kot moje osebno mnenje zato velja za vse sodnike pravosodnega sistema Republike Slovenije.

Republika Slovenija je, kot je razvidno iz ustavnih temeljev, pravna država, v kateri velja načelo vladavine prava, zaupanja v pravo in načelo neodvisnosti pravosodja. V slovenski javnosti se je v zadnjih dneh od nekje pač pojavil dvom, ali ima konkretni vrhovni sodnik ustrezne z zakonom določene strokovne kvalifikacije za opravljanje svoje funkcije, kar je po mojem mnenju vseskozi pravno še kako relevantno in legitimno vprašanje glede slehernega sodnika.

Sodstvo je del državne oblasti. Poznamo zakonodajno, izvršno in sodno vejo državne oblasti. Ljudje smo se pač na določeni stopnji z družbeno pogodbo v zameno za individualno varnost, tudi pravno varnost  in predvidljivost ter urejenost odločili, da ne bomo živeli več v plemenski skupnosti, temveč v organizaciji, ki se imenuje država. Od tod izhaja, da nismo državljani tu zato, da obstajajo sodišča, temveč so sodišča namenjena temu, da ustrezno servisirajo državo in njene državljane.

Odgovori vrhovnega sodišča niso zreli za tako pomembno institucijo
Odgovor Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na zahteve po informacijah s strani novinarjev v konkretni zadevi, ki sem ga prebral na spletu, me je zelo presenetil, in ga gre, vsaj  po mojem mnenju, šteti za nepremišljenega in nezrelega ter neprimernega položaja te, pa tudi katerekoli druge, morda precej nižje, sodne institucije.

Vrhovni sodnik Branko Masleša (Foto: STA)

V pravni državi obstaja načelo zaupanja v pravosodje, skrbno se negujeta družbeni ugled in blišč strokovnosti ter nepristranskosti pravosodja. Sodišča in sodnike v pravosodno urejeni državi razvitega sveta ljudje štejejo kot ugledno, razgledano, izobraženo in premišljeno institucijo. Odgovor vrhovnega sodišča, ki šteje vprašanja novinarjev glede strokovnih kvalifikacij sodnika kot apriorno brezpredmetna, in za nameček doda še napoved tožb s strani svojega delavca proti novinarjem, ki jih zanimajo za državo in njeno pravosodje pomembna dejstva, je, vsaj zame, ki se ukvarjam s pravom več kot tri desetletja, in sem bil mentor več sto slovenskim pravnikom in med drugim tudi nekaterim sodnikom, naravnost šokanten. Še več; odgovor napoveduje uspeh tožbe zaposlenega ter celo dodaja, kako se bodo iztožena sredstva zaposlenega porabila, kar vzbuja naravnost strahotno napoved z vidika neodvisnosti sodišč.

Verjetno takšen zapis, vsaj kot bi lahko sklepali po veljavnih predpisih, ni mogel nastati brez volje zaposlenega. Ali ima pač služba za odnose z javnostmi vrhovnega sodišča belo pooblastilo zaposlenega za vlaganje pravnih sredstev in še več, pravico razpolaganja z njegovim premoženjem? V nobenem primeru se razlaga po mojem mnenju ne obrne v prid ugleda ne sodišča ne sodnika.

V državi z urejenim pravosodjem obstaja generalna predpostavka, da imajo vsi sodniki z zakonom zahtevane kvalifikacije. Sodišča so institucije države in bi morala skupaj s svojimi sodniki to predpostavko skrbno negovati. Zato se v takšnih primerih pričakuje proaktivno delovanje sodišč in sodnikov, ki naj si prizadevajo v javnem interesu odpraviti sleherni dvom o strokovnosti in neodvisnosti pravosodja. Sodišče lahko umirjeno komunicira z novinarji, sodniki pa lahko s pomočjo različnih administrativnih služb pridobijo svoje javne listine, tudi za osvežitev lastnega arhiva.

To še posebej velja za najvišja pravosodna telesa, kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kot pravi francoski rek: “Noblesse oblige.” Visok položaj terja ustrezno veličini odgovorno obnašanje, institucije in posameznikov. V tej instituciji skrbno izbranih vrhunskih pravnikov pač elementarnih napak in ekscesov naj ne bi bilo. V konkretnem primeru pa je Vrhovno sodišče po moji oceni uprizorilo fikcijo domnevno naddržavnega položaja in larpurlartizma, ki mu kot organu državne oblasti nikakor ne pritiče,  v kombinaciji s po mojem mnenju, iz razlogov, ki se bodo morda v kratkem razjasnili, povsem neprimerno reakcijo enega ali več posameznikov.

Diploma se bo, vsaj upam, verjetno našla. Prej ko se bo, bolje bo. V vsakem primeru pa je vrhovno sodišče sijajno nakazalo, kje naj se začne reforma pravosodja – veliki zalogaj za pravosodnega ministra.

dr. Miha Pogačnik

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...