fbpx

Nemiri, konflikti, kriminal in terorizem – problemi neintegracije muslimanskih priseljencev v evropsko družbo!

Obstaja vse več dokazov, da se v Evropi muslimanski priseljenci sami zapirajo v svoje gete in si tam ustvarjajo svoj svet z mošejami, lastnimi trgovinami, s servisnimi dejavnostmi, z lastnimi šolami, lastnim načinom oblačenja in celo z lastnim šeriatskim pravom.

Iz takega razslojevanja družbe oziroma iz take multikulturnosti pa se lahko rodijo samo nemiri, konflikti, kriminal in terorizem, kar se že dogaja.

Primeri uspešne integracije priseljencev v novo družbo
Izkušnje kažejo, da uspešna integracija lahko obogati tako državo gostiteljico kot tudi priseljence. Med primere dobre prakse integracije se prištevajo npr. Kanada in Avstralija, ki sta v bistvu deželi priseljencev. Tudi ZDA sprejemajo priseljence z vsega sveta, zlasti iz Latinske Amerike, in ti se dokaj uspešno integrirajo v ameriško družbo. To bi lahko pomenilo, da je integracija priseljencev iz istega kulturnega okolja lažja, lahko pa tudi, da je absorpcijska moč ZDA večja kot evropska. V zvezi z ZDA je zanimivo tudi, da dokaj uspešno poteka tudi integracija ljudstev iz drugačnega kulturnega okolja, npr. Kitajcev in Indijcev.

O njih je diplomat in analitik MZZ mag. Marko Osolnik dejal (Reporter, 27. 8. 2017), da v veliki večini postajajo “produktivni prebivalci svojih novih domovin, spoštujejo zakone in nepisana družbena pravila, plačujejo davke itn.” Tudi staroselski muslimanski živelj na Balkanu se je kljub zvestobi islamu v veliki meri evropeiziral, to je sprejel kulturne navade evropskega okolja v pogledu družinskega življenja, števila otrok, oblačenja, hrane, ločitve religije od države ipd. Do radikalizacije muslimanov v nekaterih okoljih Balkana je prišlo šele med zadnjo medetnično in medreligijsko balkansko vojno, kar so zanetili v glavnem tuji muslimanski borci, ki so priskočili na pomoč Bošnjakom.

Sarajevo (Foto: STA)

To potrjuje ugotovitev, da je za uspešno integracijo kulturna bližina pomembnejša od religijske. Med primere razmeroma uspešne integracije prišteva Osolnik tudi turške priseljence iz zadnjih desetletij v Nemčiji. Ti so se v velikem številu vključili v civilnodružbene organizacije in stranke (Zeleni idr.). Dosegali naj bi tudi visoko stopnjo organiziranosti. Kot primer se navaja, da se je npr. v Kölnu na demonstracijah v podporo Erdoğanu zbralo okrog 40 tisoč ljudi. Po mnenju analitikov naj bi jim to uspelo z obveščanjem v mošejah, prek njihovih medijev, civilnodružbenih in političnih organizacij, spleta itn. Da lahko kultura okolja vpliva tudi na islam, nam govorijo tudi primeri v nekaterih islamskih državah. Iz medijev smo npr. zvedeli (Novi glas, 28. 6. 2018), da je v pretežno muslimanskem Senegalu verski fundamentalizem celo kaznivo dejanje, da so ženske enakopravno navzoče v parlamentu, se oblačijo v žive barve in ni predpisano nobeno zakrivanje telesa. To pripisujejo tamkajšnjemu afriškemu kulturnemu okolju, za katerega je žensko telo nekaj lepega in svetega, kar naj bi izviralo iz časov matriarhalne družbe.

Problemi neintegracije muslimanskih priseljencev v Evropi
Ob dejstvu, da se muslimani priseljujejo v Evropo že desetletja po drugi svetovni vojni, je Osolnik ocenil, da se na podlagi razpoložljivih podatkov lahko že poda “kvalificirana ocena, da je integracija (socioekonomska in sociokulturna) muslimanskih priseljencev v evropske zahodne družbe na žalost v veliki meri spodletela“. To smo že slišali tudi iz ust politikov, npr. Merklove. Obstaja namreč vse več dokazov, da se zlasti v Evropi muslimanski priseljenci sami zapirajo v svoje gete in si tam ustvarjajo svoj svet z mošejami, lastno notranjo ekonomijo, lastnimi trgovinami in s servisnimi dejavnostmi, z lastnimi šolami, medijskimi hišami, lastnim načinom oblačenja, celo z lastnim šeriatskim pravom in že zahtevajo, naj se njihovemu načinu življenja prilagodi avtohtono prebivalstvo.

Iz takega razslojevanja družbe oz. iz take multikulturnosti pa se lahko rodijo samo nemiri, konflikti, kriminal in terorizem, kar se že dogaja. Osolnik je navedel tudi podatke raziskave možganskega trusta Evropske vrednote o stališčih in pogledih muslimanov, ki stalno živijo v članicah EU, na nov svet, ki jih obdaja. Raziskovalci so bili ob rezultatih raziskav šokirani, saj je »kar 44 odstotkov vprašanih muslimanov mogoče opredeliti kot islamske fundamentaliste; 54 odstotkov jih je prepričanih, da je Zahod zaprisežen sovražnik muslimanov, 71 odstotkov pa jih meni, da se ženske ne bi smele posvečati izobraževanju in karieri. Kar 72 odstotkov francoskih muslimanov je naklonjenih ideji, da bi moralo biti šeriatsko pravo glavni ali celo edini zakonik v državi. Med britanskimi muslimani pa se s tem strinja 60 odstotkov vprašanih«.

Iz nemških migrantskih središč pa prinašajo mediji prav srhljive podatke, čeprav naj bi nemške oblasti omejevale novinarjem dostop do taborišč in poročanje o razmerah v njih. Tako beremo, da so se v njih razbohotili kriminal, nasilje nad jezikovnimi in verskimi skupinami, posilstva, trgovina z drogami in organizirana prostitucija. Mnogi migranti izginjajo v Francijo, na Švedsko ali pa celo v ilegalo oz. podzemlje Nemčije. Vse več je poskusov samomora. Pomožni muslimanski pazniki postajajo del kriminalnih združb itn. Razmere naj bi bile podobne tistim v Calaisu, Idomeniju in drugih muslimanskih getih. Po podatkih medijev (Demokracija, 8. 11. 2018) je v neimenovani državi 23-letni migrant posilil 10-letno punčko in dobil zelo milo kazen. Pritožbo tožilstva je vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo nižjega sodišča z utemeljitvijo, “da spolni odnos z 10-letnim otrokom ni posilstvo, če si del družbe, kjer so spolni odnosi me odraslimi in otroki normalni“. To bi lahko pomenilo pristajanje Evrope na šeriat ali najmanj na dva vzporedna pravna sistema. Po programu nemške vlade (Reporter, 8. 7. 2019) naj bi vsako leto okrog 100 tisoč prosilcev za azil vključili v šestmesečni program opravljanja različnih enostavnih del (čiščenje stavb, košnja trave, hišniška dela idr.), vendar se je po podatkih zveznega urada za delo, ki jih je objavil Welt, v času od septembra 2016 do februarja 2019 vključilo v navedena dela le 32 tisoč prosilcev, zadnje mesece pa komaj še kak tisoč na mesec.

Zaskrbljivo stanje tudi na Švedskem in v VB
Zaskrbljivi podatki prihajajo tudi s Švedske (Reporter, 18. 12. 2017), kjer so levičarske vlade v preteklosti na široko odprle vrata migrantom. V državi naj bi bilo danes več kot 100 con “no go”, to je migrantskih con z množico kriminala, v katere nihče ne želi vstopati. Celo reševalci naj bi v primeru nesreč vstopali “samo s čeladami, neprebojnimi jopiči in v spremstvu policije”. Mediji poročajo tudi (Demokracija, 9. 5. 2019), da se počasi in vztrajno širi seznam mest, “v katerih legalno, kot v Veliki Britaniji, ali na pol legalno delujejo alternativna sodišča, ki sodijo po šeriatskih normah. Šeriat zajema vsa dogajanja v življenju, vključno z družinskimi odnosi, dedovanjem, davki, očiščenjem in molitvijo”.

Pisatelj, publicist, fotograf in svetovni popotnik Gregor Preac meni (Reporter, 1. 8. 2016), da bo s povečevanjem števila muslimanov njihova integracija še manj verjetna. Prvič, “ker v demokratični Evropi ne moreš nikogar prisiliti v integracijo“, in drugič, ker “ni logično, da bi se vera, ki se uspešno širi, podrejala“. To je namreč vera, ki ima polne mošeje, še vedno veliko rodnost, ustanavlja svoje organizacije, medije, že prve politične stranke ter je ustvarjena za osvajanje, ne pa za podrejanje. Pri tem Preac opozarja, da je islam povsem nekaj drugega kot krščanstvo. Ima namreč vgrajene močne varovalke, kot so smrt za odpadništvo oz. prestop v drugo vero, uživanje versko čiste hrane, “poroko določa družina, in to znotraj svoje verske skupnosti“. Svojim dekletom preprečuje poroko s staroselci (neverniki), staroselska dekleta pa s poroko islamizira. Zato naj bi Nemčija v zadnjem desetletju zabeležila že okrog 15 tisoč prestopov v islam.

Milan Gregorič